Jedro

Glede na potrebe nasprotnega udeleženca ter upoštevaje dejstvo, da predlagatelj nima stikov z otrokom, ne hodi z njim na dopust, izlete in podobno, na zakoniti zastopnici pa je v celoti vsakodnevna skrb za nasprotnega udeleženca, je pravilen zaključek, da preživnina, ki je naložena predlagatelju v višini okoli 420 EUR, kar predstavlja nekaj več kot 61 % potreb nasprotnega udeleženca, kljub dodatnim preživninskim obveznostim predlagatelja, ni pretirana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj je dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 194,22 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: ugotovilo, da je postopek prekinjen z dnem 1. 12. 2020 in se nadaljuje z dnem 20. 4. 2021 (I. in II. točka izreka); zavrnilo predlog predlagatelja, da se preživnina, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1682 /2010-IV z dne 23. 3. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2327/2012 z dne 12. 9. 2012, v višini 380 EUR in valorizirana na podlagi obvestila CSD ... z dne 31. 1. 2020 na znesek 418,71 EUR mesečno, z dnem 1. 12. 2014 zniža na znesek 70 EUR mesečno, in je A. A. dolžan B. B. ta znesek plačevati na TRR njegove zakonite zastopnice C. C., najkasneje do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, do prve uskladitve preživnine z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranih zneskih, ter predlog na povrnitev stroškov postopka (III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je predlagatelj dolžan v roku 15 dni od prejema sklepa nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v višini 713,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se že določena preživnina zniža na 100 EUR mesečno ter nasprotnemu udeležencu naloži v plačilo (pravdne) stroške predlagatelja. Uvodoma opozarja na (ne)spoštovanje ustavne in konvencijske pravice do sojenja v razumnem roku, saj po sedmih letih od vložitve tožbe (sedaj predloga) predlagatelj ni dočakal pravnomočnega zaključka sodnega postopka. Sodišče je v ponovljenem postopku odločilo drugače kot v prvotnem postopku in predlog za znižanje preživnine v celoti zavrnilo. Predlagatelj meni, da je izpodbijani sklep arbitraren in izdan ob očitni kršitvi načela enakega obravnavanja strank v postopku. Sodišče enostavno ne verjame predlagatelju in njegovim pričam, v celoti pa poklanja vero zakoniti zastopnici nasprotnega udeleženca in priči D. D. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo dejstev, kot so ta izhajala iz listinskih dokazov in izpovedi priče E. E., temveč je dejstva ugotavljalo na podlagi raznih predvidevanj. Nerealno sklepanje sodišča nima opore v izvedenih dokazih. Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo nasprotno kot v prvotnem sojenju, pri čemer ni pojasnilo, zakaj je premoženjsko stanje predlagatelja ugotovilo popolnoma drugače kot v sodbi, izdani v prvotnem postopku, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče je popolnoma napačno ugotovilo premoženjske razmere in zmožnosti predlagatelja v obdobju po prvotno pravnomočno določeni preživnini (marec 2012). Ugotovljene premoženjske razmere niso resnične in so daleč od resničnega dejanskega stanja, saj predlagatelj ne razpolaga s premoženjem v ugotovljenem znesku. Če bi razpolagal s takšnim zneskom, ne bi vlagal tožbe na znižanje preživnine, zaključek sodišča je v nasprotju z življenjsko logiko. Predlagatelj je upokojen, prejema okrog 600 EUR mesečne pokojnine in je lastnik nepremičnine z ID znakom 0000 0000/1, ki je obremenjena z dolgovi, ki pomembno presegajo njeno tržno vrednost. To je edino premoženje predlagatelja. Drugačne ugotovitve sodišča so napačne in brez dokazne podlage v spisu. Sodišče predlagatelju ne verjame oziroma navaja, da je njegova izpoved neverodostojna, da prilagaja izpoved cilju tega postopka, kar kaže, da odločitev temelji na subjektivni vrednostni oceni predlagatelja.

Predlagatelj je že v tožbi postavil ključno trditev, ki se je tudi potrdila, da so se njegove premoženjske razmere in zmožnosti poslabšale v drugi polovici leta 2012, ko je prejel odločbo FURS, v kateri mu je bila naložena v plačilo obveznost, ki je bistveno presegla njegovo premoženjsko stanje. V tistem času je tudi hudo zbolel, te trditve potrjujejo dokazi v spisu. Edino dokazano dejstvo v tem postopku je, da so se prihodki in premoženje predlagatelja vse od konca leta 2012 zmanjševali in to bistveno. Ni jasno, kaj ima dejstvo, da je v registru še vedno vpisan kot direktor družbe F. d. o. o., in da to funkcijo opravlja, opraviti z ugotavljanjem njegovih premoženjskih razmer. Do upokojitve je bil predlagatelj v tej družbi zaposlen in je prejemal plačo v izkazani višini. V družbi G. d. o. o., pa ni bil zaposlen in ni prejemal nobenih prihodkov. Ugotovitev sodišča, da prenos družbe F. d. o. o., na H. H. ni bil pravi prenos za realno odmeno, pač pa formalni prenos z namenom izogniti se poplačilu upnikov, je z vidika spoštovanja domneve nedolžnosti nesprejemljiva. Ni jasno, na podlagi česa sodišče kupnino za poslovni delež v znesku 12.000 EUR šteje za nizko in navaja, da bi lahko delež prodal za višjo ceno. Ugotovitev sodišča, da je bil poslovni delež prodan za prenizko kupnino, je arbitrarna in ne temelji na nobenem dokazu. Po drugi strani sodišče ni imelo težav verjeti zakoniti zastopnici, da je nasprotni udeleženec plačilo preživnine v letih 2014 do 2018 prejemal od družbe F. d. o. o., in ne od predlagatelja, čeprav iz plačilnih list izhaja, da je preživnino plačeval predlagatelj, delodajalec mu je znesek preživnine odtegnil od njegove plače. Tudi ni jasen očitek, da bi predlagatelj lahko zaslužil z opravljanjem funkcije direktorja v družbi F. d. o. o., saj je dve leti nesporno upokojen.

Napačna je ugotovitev sodišča, da je imel predlagatelj maja 2012 gotovino v znesku 760.000 EUR, kar naj bi izhajalo iz obrazložitve odločbe FURS z dne 3. 10. 2012. Zgolj iz izjave predlagatelja v davčnem postopku ni mogoče narediti zaključka, da je imel predlagatelj takšen znesek gotovine. To je v nasprotju z dokaznimi pravili in je to dejstvo predlagatelj v postopku večkrat zanikal. Še manj lahko to pomeni, da je predlagatelj gotovino imel na dan zadnje obravnave v tem postopku. Predlagatelj je prepričljivo izpovedal, da je denar v celoti porabil in ga po letu 2012 ni imel več, zaradi propada poslov v gradbeništvu pa takih zneskov ni mogel več zaslužiti. Pred prvo določitvijo preživnine je dejansko razpolagal z večjimi vsotami denarja, po koncu leta 2012 in do danes pa ne. Zaključek, da predlagatelj visokih denarnih zneskov ni porabil, temveč jih še vedno ima in jih skriva pred upniki, je brez verodostojnega dokaza. Nesprejemljivo je, da sodišče izračun utemeljuje na interpretaciji podatkov iz obrazložitve davčne odločbe.

Predlagatelj je res prejel določena sredstva iz naslova prekinitve življenjskih zavarovanj, vendar so bila ta sredstva zavarovalnici plačana v večjem znesku. Poleg tega so po letu 2012 plačevanje premij prevzeli njegovi družinski člani in ni šlo za sredstva predlagatelja. Tudi niso jasne ugotovitve sodišča glede poslovanja z gotovino v letu 2012. Predlagatelj ni zanikal, da je takrat razpolagal z večjimi zneski gotovine, ki pa je po letu 2012 nima več, saj jo je pretežno porabil za poplačilo raznih dolgov in v manjši meri za osebno porabo. Ugotovitve sodišča ne držijo, nevzdržno je tudi, da je sodišče predlagatelju naložilo dokazno breme glede dejstva, da gotovinskih zneskov nima več. Takšno dokazno breme je prestrogo. Predlagatelj ne more dokazati, da nima več gotovine, dokazno breme za nasprotno je na nasprotnem udeležencu. Sodišče tudi ni verjelo predlagatelju in priči E. E. glede dolga do I. I., kljub temu, da je predlagatelj predložil notarski zapis pogodbe o načinu izpolnitve obveznosti z dne 20. 6. 2016, iz katerega jasno izhaja podlaga in višina njegovih obveznosti do I. I. Sodišče je listinske dokaze ignoriralo. Z izročitvijo zemljiškega pisma, ki se je glasilo na 350.000 EUR, I. I. ni šlo za preprečitev poplačila davčnega dolga, temveč za pravno dopusten način poplačila obstoječega dolga. Sodišče predlagatelju in priči E. E. tudi ni verjelo, da predlagatelj E. E. dolguje večje zneske, ker mu je dalj časa pomagal s plačevanjem položnic, stroškov hrane, ipd. Če bi predlagatelj dejansko imel tretjino s strani sodišča ugotovljenih sredstev, ne bi nadlegoval otrok za plačilo življenjskih stroškov. Zaskrbljujoče je tudi prepričanje sodišča, da ima predlagatelj še druge dohodke, višje od formalno prikazanih, ki so dohodki drugih oseb. Sodišče te ugotovitve zapiše brez kakršnegakoli dokaza. Takšno postopanje sodišča je izraz pristranskosti pri odločanju. Enako velja za navedbo sodišča, da ni predlagateljeva plačilna nesposobnost tista, ki preprečuje obveznosti do FURS-a, temveč njegovo prikrivanje dejanskih sredstev, ki jih ima.

Ugotovitev sodišča, da predlagatelj razpolaga z vsoto denarja, ki presega 1.450.000 EUR, je po oceni predlagatelja nadrealistična. Do takšnega zneska naj bi sodišče prišlo s seštevkom, ki ni pojasnjen. Predlagateljeve premoženjske razmere po letu 2012 ne ustrezajo navedenemu znesku, ampak je obratno, predlagatelj je prezadolžen, v letu 2020 se je začel tudi postopek osebnega stečaja. Ugotovitve sodišča so zato v hudem nasprotju z odločitvijo stečajnega sodišča. Sodišče ni upoštevalo, da je predlagatelj v osebnem stečaju in bo vse njegovo premoženje unovčeno za poplačilo upnikov. Stanovanjske stavbe na N. predlagatelj ne oddaja v odplačni najem, ker nepremičnina ni tržno zanimiva, saj je predmet pretenzij s strani D. D., ki se je v tem postopku znašel kot verodostojna priča. Ni jasno, zakaj se sodišče ukvarja z imeni uporabnikov hiše na N., kot tudi ne, kdo je (občasni) posestnik stanovanja v Ljubljani. Tudi ni jasno, od kje ugotovitev sodišča, da so dolgovi do ostalih preživninskih upravičencev navidezni in da plačilo dobijo mimo računov.

Glede premoženjskih razmer zakonite zastopnice je iz izvedenih dokazov jasno, da so njene razmere bistveno boljše od predlagateljevih. Predlagatelj ni nasprotoval višini potreb nasprotnega udeleženca, ker se zaveda, da gre za realne potrebe osebe, ki je njegov otrok. Nasprotuje pa dokazno nepodprtemu zaključku, da so njegove preživninske zmožnosti še vedno zelo dobre in višje od zmožnosti zakonite zastopnice. Njegovo premoženjsko stanje se je po marcu 2012 močno poslabšalo. Če bi sodišče pri uporabi 129. in 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pravilno upoštevalo relevantna dejstva glede materialnega položaja položaja in premoženjskih zmožnosti obeh staršev nasprotnega udeleženca, bi moralo preživninsko obveznost predlagatelja zmanjšati na 100 EUR mesečno.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelj je v postopku na prvi stopnji predlagal znižanje preživnine na 70 EUR mesečno. V pritožbi predlaga znižanje na 100 EUR mesečno, torej odločitev sodišča o zavrnitvi predloga za znižanje preživnine v III. točki izreka delno izpodbija. Iz obrazložitve pritožbe je razvidno tudi, da ne izpodbija I. in II. točke izreka. Sodišče druge stopnje ob preizkusu sklepa v izpodbijanem delu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na to je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Razloge sodišča prve stopnje sprejema kot pravilne, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

6. Podrobnejšega odgovora ne terjajo pritožbene navedbe, s katerimi predlagatelj opozarja na dolgotrajnost tega postopka, saj ne gre za odločilno dejstvo v zadevi. Kot pravilno navaja nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo, ima predlagatelj v primeru predolgega postopka na voljo posebna pravna sredstva.1 Prav tako ni potreben podrobnejši odgovor na očitek sodišču, ki je tokrat odločilo drugače kot v sodbi IV P 2801/2014 z dne 21. 5. 2019 in predlog za znižanje preživnine v celoti zavrnilo, na podlagi drugačne dokazne ocene, ugotovitev in zaključkov, kot jih je sodišče sprejelo v prvem sojenju. Sodbo z dne 21. 5. 2019 je namreč višje sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo, pri tem pa ni bilo dolžno pojasnjevati, zakaj je odločilo drugače, kot je bilo predhodno odločeno v razveljavljeni sodni odločbi. Zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku napravilo izčrpno in prepričljivo dokazno oceno, ki je v celoti skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, po katerem mora biti obrazložitev takšna, da z izčrpno, poglobljeno in razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodba ima celovite razloge o odločilnih dejstvih, na katere je bil oprt zahtevek oziroma predlog. Sodišče res ni verjelo predlagatelju in z njegove strani predlaganim pričam, verjelo pa je zlasti zakoniti zastopnici nasprotnega udeleženca, a je to razumno in prepričljivo obrazložilo, upoštevalo in ocenilo pa je tudi listinske dokaze v spisu. Zakaj predlagatelju in njegovim pričam ni verjelo, je temeljito obrazložilo in sodišče druge stopnje v razloge sodišča prve stopnje ne dvomi. Na neprepričljivost izpovedi predlagatelja v predhodnem sojenju je opozorilo že sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu z dne 11. 5. 2020.2

8. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo premoženjske razmere in zmožnosti predlagatelja v obdobju po prvotno določeni preživnini (glavna obravnava, na katero se vežejo časovne meje pravnomočnosti, je bila končana 23. 3. 2012), katere znižanje zahteva predlagatelj. Drugačne pritožbene navedbe, da ugotovitve niso resnične in so daleč od resničnega dejanskega stanja, niso utemeljene. Neutemeljene so tudi navedbe, da naj bi bilo v nasprotju z življenjsko logiko razpolaganje predlagatelja z visokimi zneski ob izogibanju nekaj 100 EUR visoki mesečni preživnini, saj je tudi v postopku določitve preživnine3 predlagatelj (takrat tožnik) sodbo izpodbijal glede določitve mesečne preživnine nad zneskom 140 EUR, med drugim z zatrjevanjem svojih slabih premoženjskih in pridobitnih zmožnosti (glej prilogo A6), čeprav je, ko je bil zaslišan v sedanjem postopku, izpovedal, da v letu 2012 zanj zneski 170.000 EUR, 100.000 EUR niso predstavljali velikih zneskov (glej list. št. 427 spisa). Ob zaslišanju v prvotnem postopku pa je, kot je ugotovilo sodišče, izpovedal, da je zanj 50 EUR veliko (zapisnik o njegovem zaslišanju z dne 23. 3. 2012 na prilogi B2).

9. Glede sedanjih razmer na strani predlagatelja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je predlagatelj nekaj starejši in da mu peša tudi zdravstveno stanje, da je invalidsko upokojen in prejema okoli 600 EUR mesečne pokojnine, česar predlagatelj ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija ugotovitve, da je lastnik nepremičnine z ID znakom 0000 0000/1, ki je nesporno obremenjena z dolgovi, ki pomembno presegajo njeno tržno vrednost, na kar v pritožbi opozarja predlagatelj. Vendar pa je sodišče prve stopnje hkrati ugotovilo, da ne gre za edino premoženje predlagatelja, pri čemer ne drži, da so takšne ugotovitve sodišča brez dokazne podlage v spisu in da odločitev temelji na subjektivni vrednostni oceni predlagatelja in ne na izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje predlagatelju glede na njegovo izmikajočo in spreminjajočo izpoved (vključno s prilagoditvijo izpovedi v ponovljenem postopku po razveljaviti sodbe, npr. glede sredstev za nakup stanovanja sina E. E.) utemeljeno ni verjelo in je glede tega navedlo obsežne razloge, na katere se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče nekritično ne dvomi v verodostojnost zakonite zastopnice in verjame njeni izpovedi, saj pri njej nedoslednosti ni bilo zaznati, sodišče pa je upoštevalo tudi ostale dokaze v spisu in drugačna pritožbena navedba ni utemeljena. Predlagatelj je trdil, da so se njegove premoženjske razmere in zmožnosti poslabšale v drugi polovici leta 2012, ko je prejel odločbo FURS, s katero mu je bila naložena v plačilo obveznost, ki je bistveno presegla njegovo premoženjsko stanje. Dejstvo obstoja davčnega dolga ni sporno, sodišče prve stopnje pa je pravilne razloge glede tega navedlo v 31. točki obrazložitvi, potem ko je ugotovilo, da ima predlagatelj znatna dejanska sredstva, ki pa jih formalno prikriva. Zato tudi dejstvo, da je predlagatelj v osebnem stečaju, na odločitev ne vpliva.

10. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je imel predlagatelj maja 2012 (po prvotni sodbi iz marca 2012) v sefu denar v približni vrednosti 760.000 EUR (740.000 EUR in 30.000 USD), kar izhaja iz obrazložitve odločbe FURS z dne 3. 10. 2012. Predlagatelj neutemeljeno zatrjuje, da je takšen dokazni sklep nesprejemljiv, saj je davčna odločba temeljila na njegovi izjavi v davčnem postopku, ki jo je podal po opozorilu na kazensko in materialno odgovornost. V tem postopku je dejstvo, da bi gotovino (tudi) takrat res imel, večkrat zanikal, vendar pa ni mogoče mimo njegove izpovedi v tem postopku, ko je izpovedal tudi, da pa je gotovino v sefu mogoče imel. Razlogi sodišča prve stopnje v 23. točki obrazložitve so pravilni, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno navedlo tudi, da je dokazno breme, da tega denarja nima več, prešlo na stran predlagatelja, potem ko je nasprotni udeleženec s predložitvijo navedene listine dokazal, da je predlagatelj maja 2012 imel takšno vsoto gotovine. Takšno dokazno breme ni prestrogo, saj bi predlagatelj lahko dokazal, za kaj je denar porabil oziroma izkazal porabo denarja, kar glede na višino zneska ne more biti prehudo breme. V izpovedi, da je denar v celoti porabil in ga po letu 2012 ni imel več, pa predlagatelj ni bil prepričljiv, kar je sodišče pravilno obrazložilo. Zaključek, da ni dokazal, da bi porabil 760.000 EUR, je tako pravilen, prav tako pa ni izkazal, da je porabil razliko do prvotno ugotovljenih posojenih 936.200 EUR (torej dobrih 186.000 EUR) iz časa prvotne sodbe, glede na to, da je pojasnil, da je dana posojila pravzaprav v celoti prejel vrnjena.

11. Sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da je predlagatelj znatna sredstva prejel tudi iz naslova prekinitve življenjskih zavarovanj (25. točka obrazložitve). Za ta sredstva predlagatelj prav tako ni znal pojasniti, kako jih je porabil oziroma je vztrajal, da je poplačal dolgove, ki pa niso bili ugotovljeni, ter, da je to prejel sin E. E., ker je plačeval premijo, kar ni bilo dokazano. Glede na to, da sodišče prve stopnje predlagatelju utemeljeno ni verjelo glede dolgovanih večjih zneskov sinu E. E. (tudi za plačilo zavarovanja, 28. točka obrazložitve), so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da ni šlo za sredstva predlagatelja, ki na njegovo preživninsko obveznost ne morejo vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi, da je predlagatelj v obdobju po izdaji prvotne sodbe v kratkem obdobju dvignil visoke vsote denarja.4 Predlagatelj v pritožbi priznava, da ni zanikal, da je v letu 2012 razpolagal z večjimi zneski gotovine. Zatrjuje pa, da te gotovine po letu 2012 nima več, saj jo je pretežno porabil za poplačilo raznih dolgov in v manjši meri za osebno porabo, vendar porabe gotovine tudi v tem delu ni dokazal. Neutemeljeno navaja, da ne more dokazati negativnega dejstva, da nima več gotovine, temveč je dokazno breme na nasprotnem udeležencu. Dokazal bi namreč lahko porabo, kar ne predstavlja dokazovanja negativnega dejstva. Tudi v tem primeru gre za visoke zneske in dokazno breme ni prestrogo.

12. Sodišče je ob navedenem pravilno zaključilo, da predlagatelj še vedno razpolaga z veliko vsoto denarja. Ne drži, da seštevka, ki presega znesek 1.450.000 EUR, ni pojasnilo, saj je navedlo, katere zneske je pri seštevku upoštevalo (višino teh je ugotovilo predhodno). Gre za seštevek: zneskov 760.000 EUR (gotovina v sefu), 72.000 EUR (odkup zavarovanja - izplačilo s strani zavarovalnice J.),5 dvigov z računa v višini 450.000 EUR in razlike do ugotovljenih sredstev v višini 936.200 EUR iz časa prvotne sodbe, torej 186.000 EUR.

13. Pravilni so tudi ostali zaključki sodišča prve stopnje, ki jih predlagatelj izpodbija. Tako je sodišče ugotovilo, da je predlagatelj v registru še vedno vpisan kot direktor družbe F. d. o. o, in da to funkcijo opravlja. Predlagatelj neutemeljeno navaja, da ni jasno, kaj ima to opraviti z ugotavljanjem njegovih premoženjskih razmer, vendar to ne drži, saj je s temi ugotovitvami sodišče pojasnilo, da ima predlagatelj še vedno vpliv na delovanje te družbe. Ta vpliv se kaže tudi v ugotovitvah sodišča, da je nasprotni udeleženec plačilo preživnine v letih 2014 do 2018 prejemal od družbe F. d. o. o, in ne od predlagatelja. V tem delu so neutemeljeni očitki, da je sodišče nekritično verjelo zakoniti zastopnici, čeprav je iz plačilnih list jasno, da je preživnino dejansko plačeval predlagatelj, delodajalec pa mu je znesek preživnine odtegnil od njegove plače. Odločilno je namreč, da je iz ugotovitev sodišča prve stopnje razvidno, da glede na višino formalnega dohodka predlagatelja F. d. o. o, temu v navedenem obdobju ne bi mogel odtegniti zneskov preživninskih obveznosti (v celoti), kar tudi kaže na predlagatelj vpliv v podjetju F. d. o. o. Glede na to, da je predlagatelj upokojen, funkcije direktorja res ne more opravljati odplačno, vendar pa dejstva, zakaj je direktor, ni razkril, kot navaja nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo, pa to kaže na dejstvo, da od tega neko korist mora imeti.

14. Pravilni so tudi ocena sodišča, da predlagatelj ni dokazal, da sinu E. E. dolguje večje zneske iz naslova dalj časa trajajoče finančne pomoči, ter razlogi, navedeni v 28. točki obrazložitve, na katere se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju sklicuje. Glede obveznosti do I. I. je sodišče prve stopnje razloge navedlo v 27. točki obrazložitve. Zgolj dejstvo, da je bil dolg sicer zapisan v obliki notarskega zapisa pogodbe o načinu izpolnitve obveznosti, na pravilnost zaključkov ne vpliva. Predlagatelj navaja, da bi, če bi razpolagal z vsotami denarja, kot jih navaja sodišče, obveznosti do I. I. poplačal v denarju. Ravno zato, ker je sodišče ugotovilo, da bi obveznost lahko poplačal, a je ni, mu ni verjelo in je pravilno zaključilo, da je z ustanovitvijo in izročitvijo zemljiškega pisma bivši ženi predvsem uspešno preprečil poplačilo davčnega dolga iz svoje nepremičnine. Prav tako predlagatelj neutemeljeno navaja, da je zaskrbljujoče prepričanje sodišča, da ima še druge dohodke, višje od formalno prikazanih. Za te je sodišče navedlo, da gre za dohodke drugih oseb, od katerih prejema sredstva, tudi v gotovini, glede česar predlagatelj trdi, da je sodišče to zapisalo brez obstoja kakršnegakoli dokaza, a je tudi takšen zaključek sodišča prve stopnje skladen z izvedenim dokaznim postopkom. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da že v času prvega sojenja predlagateljev formalni dohodek ni bil tako visok, razpolagal pa je z visokimi zneski gotovine. Kasneje jih je hranil tudi v sefu in so torej morali izvirati iz drugih virov in ne od osebnega dohodka, zato je sodišče utemeljeno sklepalo, da se njegov način poslovanja ni spremenil. 15. Sodišče druge stopnje tako soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje v 30. točki obrazložitve, v kateri je sodišče ugotovilo, da predlagatelj razpolaga z veliko vsoto denarja in da je njegovo premoženjsko stanje bistveno boljše, kot ga želi prikazati. Kot je bilo že navedeno, porabe predhodno ugotovljenih sredstev predlagatelj s svojo izpovedjo ni dokazal. Njegova izpoved je bila namreč, kot je sodišče pravilno ugotovilo, neverodostojna. Ob prvem zaslišanju med drugim ni želel povedati, kdaj in katere dolgove je poravnal.6 Kaj je storil z gotovino, je pojasnil šele v ponovljenem postopku, po opozorilu višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu. Sodišče je o neverodostojnosti predlagatelja navedlo obsežne in pravilne razloge v 23. in 24. točki obrazložitve (med drugim glede denarja, ki naj bi ga dal sinu E. E.), na katere se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje. Pravilni so tudi zaključki sodišča glede možnosti oddaje nepremičnine predlagatelja na N. v najem in o neprepričljivosti njegove izpovedi, da K. K. ni plačevala najemnine. Enako je predlagatelj izpovedal tudi glede dveh fantov, ki sedaj stanujeta v hiši, čemur sodišče prav tako utemeljeno ni verjelo. Če najemnin v resnici ne dobiva, bi predlagatelj za to moral poskrbeti. Da nepremičnine ne oddaja v odplačni najem, ker ni tržno zanimiva, predlagatelj prvič navaja v pritožbi, tega pa tudi z ničimer ne izkaže. Dejstvo je, da nepremičnina ni prazna. Sodišče se je z imeni uporabnikov hiše ukvarjalo v okviru ocene verodostojnosti predlagatelja, v tem okviru in zaradi možnosti uporabe oziroma oddajanja stanovanjske hiše pa je navedlo tudi razloge glede posesti stanovanja v Ljubljani.

16. Neutemeljen je tudi očitek predlagatelja glede zaključkov sodišča, da bi lahko pridobil večjo kupnino, kot je znesek 12.000 EUR, za poslovni delež v družbi F. d. o. o, pri prenosu na H. H. in ocene, da prenos ni bil realen. Predlagatelj navaja, da je ugotovitev napačna in nesprejemljiva z vidika spoštovanja domneve nedolžnosti, vendar ne gre za kazenski postopek. Glede na vsa ugotovljena dejstva je pravilen zaključek sodišča, da ni verjetno, da bi sin L. L., rojen leta 1992, že leta 2012, ko je kupil družbo F. d. o. o, razpolagal s takšno vsoto denarja, glede na to, da je v času zadnjega naroka še vedno končeval študij arhitekture, predlagatelj pa mu je vsaj še septembra 2018 plačeval preživnino.7 Pravilen pa je tudi zaključek sodišča, da je zatrjevan način prodaje od ust do ust, najboljšemu ponudniku, preko odvetnika, brez konkretne višine kupnine, najmanj nenavaden. Glede zatrjevanega dolga predlagatelja do sina E. E. je sodišče, kot je bilo že navedeno, navedlo pravilne razloge, za zaključek sodišča, da so tudi dolgovi do ostalih preživninskih upravičencev navidezni, pa je razlog neverodostojnost predlagatelja, ki mu sodišče (glede teh dolgov) ni verjelo.

17. Dokazne ocene premoženjskih razmer zakonite zastopnice predlagatelj ne izpodbija, prav tako ne nasprotuje višini potreb nasprotnega udeleženca. Te je sodišče prve stopnje ugotovilo v višini 680 EUR, kar je 100 EUR več kot ob prvotnem sojenju. Nasprotuje pa predlagatelj zaključku, da so njegove preživninske zmožnosti še vedno zelo dobre in višje od zmožnosti zakonite zastopnice. O pravilnosti zaključkov o razmerah predlagatelja se je sodišče druge stopnje že opredelilo. Glede na potrebe nasprotnega udeleženca, predhodno obrazložene ugotovitve glede razmer predlagatelja, neizpodbijane ugotovitve o razmerah zakonite zastopnice, ugotovljene v 34. do 38. točki obrazložitve, ter upoštevaje dejstvo, da predlagatelj nima stikov z otrokom, ne hodi z njim na dopust, izlete in podobno, na zakoniti zastopnici pa je v celoti vsakodnevna skrb za nasprotnega udeleženca, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da preživnina, ki je naložena predlagatelju, tj. v višini okoli 420 EUR, kar predstavlja nekaj več kot 61 % potreb nasprotnega udeleženca, kljub dodatnim preživninskim obveznostim predlagatelja, ni pretirana. Predlagatelj z 61 % ne nosi previsokega preživninskega bremena, vsakodnevna skrb zakonite zastopnice za otroka ter ugotovljeno premoženjsko stanje namreč predlagatelju nalagata večji delež kritja potreb nasprotnega udeleženca. Določbe 129., 129.a ter 132. člena ZZZDR je sodišče prve stopnje upoštevaje potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezancev pravilno uporabilo in zahtevek na znižanje preživnine pravilno zavrnilo.

18. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje, ki tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (delu III. točke izreka in v stroškovnem delu) potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 101. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), po katerem sodišče o stroških postopka za varstvo koristi otroka odloči po prostem preudarku. V okviru tega je sodišče upoštevalo, da predlagatelj s pritožbo ni uspel, postopek pa je tekel v njegovem interesu. Predlagatelj mora zato nasprotnemu udeležencu povrniti njegove potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku in so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT).8 Potrebne stroške tako predstavljajo: sestava odgovora na pritožbo v višini 139,20 EUR, pavšalni materialni stroški v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV (35,02 EUR), kar skupaj znaša 194,22 EUR. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi predlagatelj sam.

1 V skladu z Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). 2 Na primer glede pojasnil tožnika v zvezi s tem, kako naj bi porabil premoženje, ko je na naroku 10. 9. 2018 izpovedal: da gotovine ni imel, čeprav je davčnemu organu izjavil drugače; da se ne spomni, zakaj je to izjavil oziroma, da jo je mogoče imel; da jo je porabil za dolgove; odgovor na vprašanje, kdaj točno in katere dolgove je poravnal, je predlagatelj odklonil. Prav tako glede nakupa sinovega stanovanja na T. v letu 2013, saj je šlo za različne izpovedi predlagatelja in sina E. E. 3 P 168/2010 -IV in IV Cp 2327/2012, v nadaljevanju: prvotni postopek. 4 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo skupno za znesek 450.000,00 EUR. 5 K temu je sicer treba prišteti še izplačilo s strani Zavarovalnice M. 6 Glede obstoja dolgov mu sodišče sicer v prvotnem postopku določitve preživnine ni verjelo in dolgov ni ugotovilo. 7 L. L. pa je kupil tudi stanovanje na U. ulici v Ljubljani. 8 V skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife, saj se je postopek začel pred njeno uveljavitvijo in po uveljavitvi ZOdvT.