Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
1.Tožnica je s toženko 23. 6. 2008 sklenila kreditno pogodbo za stanovanjski kredit v višini 101.348 CHF z dobo odplačevanja 180 mesecev. Kredit je bil zavarovan s hipoteko. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, pogodbe o zastavi nepremičnin in notarskega zapisa, v katerega sta bili ti pogodbi povzeti, ter plačilo 34.398,58 EUR.
2.Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugodilo zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodb in notarskega zapisa.
3.Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje.
4.Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije glede naslednjih vprašanj:
1.Ali bi pritožbeno sodišče moralo skladno z drugim odstavkom 1. člena Direktive 93/13 izključiti uporabo te Direktive in v konkretni zadevi odločitve sprejeti na podlagi nacionalne zakonodaje, OZ ter zlasti ZPotK (kot je veljal v času sklepanja Kreditne pogodbe), ki je, kot specialni zakon, urejal sklepanje kreditnih pogodb v švicarskih frankih?
2.Ali je bila presoja pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti ter da je sporni pogodbeni pogoj posledično nepošten, materialnopravno pravilna?
3.Ali je razlaga pojasnilne dolžnosti, ki temelji na dokumentih in sodni sodni praksi sprejeti po letu 2008 (ko je bila sklenjena Kreditna pogodba) skladna s prepovedjo povratne veljave pravih aktov kot izhaja iz 155. člena URS?
4.Ali sme sodišče pri presoji pojasnilne dolžnosti popolnoma izključiti osebne lastnosti potrošnika (npr. izobrazba ekonomista), čeprav so bila njegova posebna znanja izrecno zatrjevana in so pomembna za presojo razumljivosti pogodbenega pogoja?
5.Ali je pritožbeno sodišče kršilo 8. člen ZPP in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je zaključilo, da pritožba tožene stranke ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, temveč zgolj nasprotuje pravnim zaključkom, čeprav je pritožba obsežno in konkretno uveljavljala pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP ter izrecno izpodbijala dokazno oceno, verodostojnost prič in ugotovljene dejanske okoliščine?
6.Ali lahko sodišče šteje obstoj lastnosti CHF kot 'valute varnega zavetja' za splošno znano dejstvo (340. člen ZPP), brez izvedbe ekonomsko-finančnega dokaza ali izvedenca, kljub izrecnim in utemeljenim navedbam stranke, da gre za strokovno vprašanje?
7.Ali sta sodišče prve in druge stopnje materialnopravno pravilno zaključili, da je bila banka ob sklenitvi kreditne pogodbe dolžna poznati oziroma predvideti "precejšnjo možnost apreciacije CHF v daljšem časovnem obdobju" ter s tem povezani "črni scenarij" (možnost znatnega in za potrošnika težko obvladljivega dviga obveznosti), čeprav takšna možnost v času sklepanja pogodbe ni izhajala iz tedanjih podatkov Banke Slovenije, finančne stroke, ekonomske teorije ali kakršnegakoli dokaza v spisu, ter je sodišče ta zaključek sprejelo brez izvedene dokazne ocene, s čimer je kršilo pravila o dokaznem bremenu iz 7. in 212. člena ZPP ter standard vestne in skrbne dokazne ocene iz 8. člena ZPP?
8.Ali je sodišče prve in druge stopnje kršilo pravila o dokaznem bremeni iz 7. in 212. člena ZPP ter standard vestne in skrbne dokazne ocene iz 8. člena ZPP, ko je brez izvedenih dokazov zaključilo, da je bila banka seznanjena z informacijami, ki naj bi ji omogočale zavedanje o "precejšnji možnosti apreciacije CHF" in posledično o "črnem scenariju" drastičnega povečanja kreditnih obveznosti, čeprav takšne informacije v času sklepanja pogodbe niso obstajale v nobenem strokovnem ali regulatornem viru?
9.Ali je stališče sodišča, da bi morala banka potrošnika obvezno opozoriti na "precejšnjo možnost apreciacije CHF" ter mu predstaviti tudi "črni scenarij" znatnega poslabšanja njegovega finančnega položaja, skladno z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije (zadevi Andriciuc in Paribas), ki izrecno določa, da banka ni dolžna napovedovati bodočih tečajnih scenarijev, njihove verjetnosti ali intenzivnosti ter ni dolžna predvideti konkretnih ekonomskih šokov?
10.Ali sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se v sodbah nista opredelili do trditev toženke in predložene strokovne literature, da "znatna apreciacija CHF" ter s tem povezani "črni scenarij" nista bila realno oziroma objektivno predvidljiva ob sklenitvi pogodbe, zato tožena stranka tožeče stranke ni mogla in ni bila dolžna opozoriti na uresničitev takšnega (ekstremnega) valutnega gibanja?
11.Ali je materialnopravno pravilna presoja sodišč nižjih stopenj, da sporni pogodbeni pogoj povzroča "znatno neravnotežje" v smislu 24. člena ZVPot že zgolj zaradi svoje vsebine (neomejenega prenosa valutnega tveganja), ne da bi sodišče opravilo količinsko ekonomsko presojo dejanskih učinkov pogodbenega pogoja, ter ne da bi ugotovilo, ali se zatrjevano nepojasnjeno tveganje sploh uresniči v škodo potrošnika oziroma povzroči konkretno nesorazmerno povečanje kreditnih obveznosti, upoštevaje sodno prakso SEU glede merila "znatnega neravnotežja"?
12.Ali je pravilno stališče, da je v primeru nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki se nanaša zgolj na valutno klavzulo, potrebna ničnost celotne pogodbe, in ne zgolj delna ničnost (odstranitev valutne klavzule), če zakonodaja in Direktiva 93/13 zahteva najmilejši poseg v pogodbo?
5.Predlog ni utemeljen.
6.Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati rešitev pravnega vprašanja, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker v obravnavanem primeru ti pogoji niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
7.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).