Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo sporna dejstva in dediča napotilo na pravdo. Gre za konkurenco pravice do posebnega premoženja s pravico iz skupnega premoženja zakoncev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (III. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek. M. B. je napotilo na pravdo proti A. B. in T. H. na ugotovitev, da v zapuščino spadajo tudi polovica nepremičnin, vpisanih v izreku in sredstva na računu A. B. Pod III izreka je napotilo na pravdo A. B., in sicer, da sodi v zapuščino tudi polovica sredstev na vseh računih, ki so navedeni v izreku pod III, ker predstavlja to solastninski delež A. B. iz naslova skupnega premoženja zakoncev.

2. Proti delu sklepa, kjer se napoti na pravdo A. B., vlaga dedič pritožbo. Meni, da je po določbi drugega odstavka 51. člena ZZZDR vse premoženje, ki ga zakonca dobita z delom v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje in deleži enaki. Zato meni, da je pravica vdovca močnejša kot pa je evidenca bank, da so računi na zapustnico.

3. Na vročeno pritožbo ostala dva dediča nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo pri odločitvi na določbo 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Med dediči je nastal spor o tem, kaj sodi v zapuščino po pokojni zapustnici. Na podlagi 212. člena ZD sodišče prekine zapuščinski postopek in napoti na pravdo dediče. Na pravdo napoti tistega dediča oziroma stranko, katero pravico šteje za manj verjetno (213. člen ZD).

6. Glede denarnih sredstev, ki jih je imela zapustnica na številnih računih, ki so opisani v izreku sklepa (bolj natančno pa pod točko 10 obrazložitve), je sodišče ugotovilo, da so glasili na ime zapustnice. Iz podatkov registra transakcijskih računov pa je ugotovilo, da ima zapustničin vdovec, to je pritožnik odprta računa pri X d.d. in ne Y banki d.d. Vdovec trdi, da so sredstva na računih zapustnice, skupno premoženje. Sodišče pravilno ugotavlja, da za svoje račune ne trdi, da so del skupnega premoženja. Ravno obratno: sin M. B. je trdil, da so sredstva na očetovih računih skupno premoženje zakoncev in zato je bil pod točko II napoten v tem delu na pravdo. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre v tem primeru za konkurenco pravice, ki temelji na zatrjevanem posebnem premoženju zakoncev (pritožnik ne priznava sredstev na svojih računih za skupno premoženje) s pravico do denarnih sredstev na računih, ki glasijo na zapustnico in potrditvah pritožnika spadajo v skupno premoženje po domnevi iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da mora M. B. vložiti tožbo, med drugim, da sredstva na očetovih računih spadajo v zapuščino oziroma so del skupnega premoženja, pritožnik pa mora vložiti tožbo za tisti del sredstev, ki so bila na računu zapustnice. Tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče obrazložilo napotitev na pravdo vdovca le s trditvijo, da je odločilno samo dejstvo, na koga so glasili bančni računi. Sodišče je ugotovilo, kaj je med strankami sporno in na podlagi teh pravnoodločilnih dejstev pravilno napotilo na pravdo tako sina M. B., kot vdovca zapustnice. Gre torej za konkurenco pravice do posebnega premoženja s pravico iz skupnega premoženja zakoncev.

7. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe Zakona o dedovanju, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).