Jedro

Ko gre za kumulacijo nedenarnih zahtevkov v pomenu določbe drugega odstavka 41. člena ZPP mora biti vrednost spornega predmeta določena za vsak zahtevek posebej. Navedba zgolj ene skupne vrednosti ima zato enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta – torej, da nobena od strank nima pravice do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tako v delu, naperjenem zoper vse tri tožence, s katerim sta tožnika zahtevala - ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe (sklenjene 20. 9. 2005 med prvima dvema tožencema kot prodajalcema in tretjim tožencem kot kupcem v tem postopku sporne nepremičnine, vknjižene zdaj že na ime tretjega toženca kot kupca po tej pogodbi) in - ugotovitev njune solastninske pravice na isti nepremičnini po enakih deležih (uveljavljane kot originarno pridobljene s priposestvovanjem oziroma vlaganji v nepremičnino), kot tudi v delu, naperjenem le zoper tretjega toženca, s katerim sta tožnika od njega zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis njune solastninske pravice po enakih deležih na isti nepremičnini.

2. Sodišče druge stopnje je s sodbo potrdilo zavrnilno delno sodbo sodišča prve stopnje v delu odločitve o zahtevkih tožnikov, povzetih pod drugo in tretjo alineo prejšnje točke, s sklepom pa razveljavilo zavrnilno delno sodbo sodišča prve stopnje v delu odločitve o zahtevku tožnikov, povzetem pod prvo alineo prejšnje točke, in v tem obsegu vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo „iz razloga po prvi, drugi in tretji točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku“ s predlogom za razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj v pravnomočnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (tudi) v tem obsegu.

4. Revizija je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Tožnika sta zahtevke, povzete pod 1. točko obrazložitve tega sklepa, uveljavljala že v tožbi (tedaj še kot edine). To pomeni, da sta z eno tožbo uveljavljala več po vsebini in predmetu različnih nedenarnih zahtevkov zoper različne tožence – prva dva zoper vse tri tožence, tretjega pa le zoper tretjega toženca. Kljub taki začetni objektivni in subjektivni kumulaciji zahtevkov sta v tožbi navedla le eno (enotno) vrednost spornega predmeta 20.000.000 tedanjih SIT – torej nediferencirano, skupno za vse zahtevke, uveljavljane delno tudi zoper različne tožence – ki je ostala ves čas postopka nespremenjena in je ponovljena, pretvorjena v evre, tudi še v reviziji tožnikov zoper pravnomočni del odločitve sodišča druge stopnje. Taka navedba vrednosti, ki ji tudi toženci niso ugovarjali, pa ni v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena za obravnavani primer še upoštevnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ko gre za kumulacijo nedenarnih zahtevkov v pomenu pravkar navedene zakonske določbe, mora biti namreč vrednost spornega predmeta določena za vsak zahtevek posebej. Navedba zgolj ene skupne vrednosti ima zato enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta – torej, da nobena od strank (ki niso ukrepale pravočasno v postopku, v katerem je še mogoče zagotoviti sodelovanje vseh pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta) nima pravice do revizije. O tem je Vrhovno sodišče 16. 12. 1993 že sprejelo zanj zavezujoče pravno mnenje (Poročilo VS RS 2/93, str. 12), v številnih odločbah pa je že zavzelo tudi stališče o neodpravljivosti pravkar opisane procesne pomanjkljivosti šele v postopku z izrednim pravnim sredstvom zoper pravnomočno sodbo (glej odločbe II Ips 346/2006, II Ips 537/2006 in številne druge).

7. Ker je presoja vprašanja dovoljenosti revizije v premoženjskih sporih odvisna od procesnopravno upoštevne opredelitve vrednosti spornega predmeta glede odločitve o posamičnih nedenarnih ter objektivno in subjektivno v eni tožbi kumuliranih zahtevkih z izpodbijano pravnomočno sodbo (v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP), je v obravnavanem primeru po obrazloženem možen le sklep, da zaradi nenavedbe diferencirane vrednosti spornega predmeta glede zahtevkov tožeče stranke revizija zoper odločitev o njih (ki je v danem primeru glede na sodbo in sklep sodišča druge stopnje za zdaj celo različna) ni dovoljena. Zato jo je bilo treba kot tako na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči.