Jedro

Delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, pa trdi, da opravlja naloge drugega delovnega mesta, bi lahko zahteval, da mu delodajalec zagotovi opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (43. člen ZDR-1), vendar takšnih zahtevkov v delovnih sporih praktično ni. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje pa delavec v sodnem sporu ne more doseči, naj sodišče delodajalcu naloži sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, glede katerega delavec trdi, da dejansko opravlja naloge tega delovnega mesta. S tem bi sodišče poseglo v pogodbeni princip iz 11. člena ZDR-1. Prav tako ni dopustno sodno varstvo na način, da bi sodišče v posledici ugotovitve dejanskega opravljanja nalog drugega delovnega mesta lahko ugotovilo obstoj delovnega razmerja na drugem delovnem mestu, kot je tisto, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tudi določba 18. člena ZDR-1 (uzakonjena domneva (faktičnega) delovnega razmerja), na katero se sklicuje pritožba, ni relevantna pravna podlaga. Predmet obravnavanega spora namreč ni vprašanje elementov delovnega razmerja v smeri njegovega priznanja, ampak vprašanje (ne)opravljanja dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kar pa se v praksi najpogosteje odraža ravno v zahtevkih, kot je predmetni, za plačila dejansko opravljenega dela, ki je višje vrednoteno kot tisto, za katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Za delavca, ki opravlja naloge drugega delovnega mesta, torej ni možna ureditev situacije na način, da bi se mu zagotovila zaposlitev na tem delovnem mestu za vnaprej, možno je le plačilo opravljenih nalog, torej le plačilo za nazaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku obračunati v obdobju: - od 1. 3. 2014 do 31. 3. 2016 razliko v plači med 36. in 42. plačnim razredom, - od 1. 4. 2016 do 31. 12. 2018 razliko v plači med 37. in 42. plačnim razredom, - od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 razliko v plači med 38. in 43. plačnim razredom, - od 1. 11. 2019 do 30. 11. 2019 razliko v plači med 39. in 44. plačnim razredom, - od 1. 12. 2019 do 6. 7. 2020 razliko v plači med 40. in 45. plačnim razredom, vse v deležu 30 %, od vsakokratnega mesečnega bruto zneska obračunati vse davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (obračun in izplačilo razlike v plači v deležu nad 30 %, obračun in izplačilo razlike v plači v obdobju od 1. 4. 2016 do 31. 12. 2018 glede na 43. plačni razred ter obračun in plačilo razlike v plači za čas po izdaji sodbe) je zavrnilo (II. točka izreka). Tožbo je zavrglo glede zahtveka, ki se glasi: ''Ugotovi se obstoj delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas na delovnem mestu ''Režiser (m/ž)''. Toženka je dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela ''Režiser (m/ž)'' v 43. plačnem razredu, z dodatnima dvema plačnima razredoma iz naslova napredovanja in mu priznati vse pravice iz dela na tem delovnem mestu'' (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 825,72 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja, da je sodišče na podlagi zmotne dokazne ocene ugotovilo, da je (zaposlen na delovnem mestu Realizator specialist) opravljal le 30 % nalog delovnega mesta Režiser. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kaj je opravljal v 70 % delovnega časa (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ista kršitev je podana glede nejasnega razlikovanja med režijo manj zahtevnih in bolj zahtevnih oddaj. Sodišče je zgolj sledilo navedbam toženke ter izpovedbama dveh tožniku nadrejenih. Ko je tožnik navedel svoja dela, toženka temu ni oporekala, zavzemala se je za manjši obseg teh del, a tega ni uspela dokazati. V opisu delovnega mesta Realizator specialist je režiranje manj zahtevnih oddaj, pri Režiserju pa režiranje vseh televizijskih in filmskih žanrov. Slednje torej zajema režiranje manj zahtevnih oddaj. Ker nima meril o razlikovanju med manj zahtevnimi in ostalimi oddajami, je potrebno to razlagati v korist delavca. Sodišče bi moralo upoštevati obsežno listinsko dokumentacijo. Delo režiserja je avtorsko, delo realizatorja pa ne. Toženka ni izpodbila, da je tožnik opravljal avtorsko delo. A.A. je zaposlen kot režiser. Glede na njega je tožnik diskriminiran. B.B. ima podcenjevalen odnos do tožnikovega dela, npr. film C. odraža, da tožnik ni opravljal le del realizatorja. Tudi priča D.D. je poudaril, da gre pri režiji za ustvarjanje, za avtorski pristop, razlike med delom tožnika ter E.E. pa ni zaznal. Priča F.F. je naštela, pri katerih zahtevnih oddajah je tožnik delal kot režiser. Priča G.G. je omenila, da tožnikovo delo v H. presega delo režiserjev v I.. Umestila ga je v režisersko, ne zgolj realizatorsko delo. Priča J.J. je izpovedala, da je tožnik opravljal veliko režijskega dela. Priča K.K. je na podlagi sodelovanja z drugimi režiserji potrdil, da je bil tožnik režiser. Zaradi pavšalne dokazne ocene, ki temelji le na izpovedi dveh tožniku nadrejenih in ne pojasni, zakaj naj bi tožnik opravljal delo režiserja le v 30 %, je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ni ponudila dokazov glede 70 % delovnega časa. Glede razporeditve dokaznega bremena (da bi moral tožnik dokazati, da je več kot 30 % opravljal dela režiserja) je sodišče kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP. Ni možno dokazovati negativnih dejstev. Kljub uveljavljeni sodni praksi vztraja, da je napačno zavrženje tožbe, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto režiser oziroma na ugotovitev obstoja delovnega razmerja na tem delovnem mestu. Na takšen način (11. člen ZDR-1, 18. člen ZDR-1). bi delavec lahko uredil svoj položaj, če mu ni zagotovljeno, da opravlja delo, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Izraža strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se strinja za razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je pri toženki, kljub formalni zaposlitvi na delovnem mestu Realizator specialist, dejansko v celoti opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta Režiser. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik le v 30 % delovnega časa opravljal naloge tega delovnega mesta, zato mu je zgolj v takšnem deležu priznalo plačilo za dejansko delo (razliko med plačo njegovega delovnega mesta in plačo delovnega mesta Režiser), pri čemer se je pravilno omejilo le na čas do izdaje sodbe (prvi odstavek 311. člena ZPP), saj za priznanje denarnih terjatev glede nadaljnjega obdobja ni imelo podlage.

7. Delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, pa trdi, da opravlja naloge drugega delovnega mesta, bi lahko zahteval, da mu delodajalec zagotovi opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (43. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), vendar takšnih zahtevkov v delovnih sporih praktično ni. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje pa delavec v sodnem sporu ne more doseči, naj sodišče delodajalcu naloži sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, glede katerega delavec trdi, da dejansko opravlja naloge tega delovnega mesta. S tem bi sodišče poseglo v pogodben princip iz 11. člena ZDR-1. Prav tako ni dopustno sodno varstvo na način, da bi sodišče v posledici ugotovitve dejanskega opravljanja nalog drugega delovnega mesta lahko ugotovilo obstoj delovnega razmerja na drugem delovnem mestu, kot je tisto, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tudi določba 18. člena ZDR-1 (uzakonjena domneva (faktičnega) delovnega razmerja), na katero se sklicuje pritožba, ni relevantna pravna podlaga. Predmet obravnavanega spora namreč ni vprašanje elementov delovnega razmerja v smeri njegovega priznanja, ampak vprašanje (ne)opravljanja dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kar pa se v praksi najpogosteje odraža ravno v zahtevkih, kot je predmetni, za plačila dejansko opravljenega dela, ki je višje vrednoteno kot tisto, za katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Za delavca, ki opravlja naloge drugega delovnega mesta, torej ni možna ureditev situacije na način, da bi se mu zagotovila zaposlitev na tem delovnem mestu za vnaprej, možno je le plačilo opravljenih nalog, torej le plačilo za nazaj.

8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno kot ključno vprašanje spora izpostavilo, ali je tožnik dejansko opravljal naloge zahtevnejšega delovnega mesta, ki segajo izven nalog delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Zato je ugotavljalo vsebino del in nalog, ki jih je opravljal tožnik, upoštevaje pri tem opise delovnih mest Realizator specialist in Režiser.

9. Pritožba uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z razlogi sodišča, ki se nanašajo na razlikovanje med režijo manj zahtevnih in bolj zahtevnih oddaj. Gre za razlogovanje sodišča v zvezi s prvo alinejo iz opisa del in nalog delovnega mesta Realizator specialist (realizacija oddaj in režiranje manj zahtevnih oddaj) in prvo alinejo iz opisa nalog delovnega mesta Režiser (režiranje vseh radijskih, televizijskih in filmskih žanrov). Četudi je navedlo, da pri toženki ni objektivnih meril za razlikovanje med manj in bolj zahtevnimi oddajami, to ni ovira za preizkus sodbe. Kot je ob tem pojasnilo - zaradi tega, ker delovno mesto Realizator specialist vsebuje tudi delovno nalogo režije manj zahtevnih oddaj, ni mogoče šteti, da vse oddaje oziroma projekti, pri katerih je tožnik sodeloval v vlogi režiserja, presegajo obveznosti delovnega mesta Realizator specialist. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožnik izvajal režijo vseh žanrov, ki jih producira L. – H., in sicer: koncerte, prenose prireditev, avtorske televizijske oddaje, kratke igrane dokumentarne filme, dokumentarne filme, reklamne spote, studijske oddaje in ekranizacijo gledaliških predstav. Bistven pa je zaključek sdoišča, da je tožnik na področju televizijskih in filmskih žanrov delo opravljal le občasno, na podlagi želje novinarjev in urednikov, da sodelujejo z njim na nekaterih projektih, ki so bili izven programsko - produkcijskega načrta. In sicer je tožnik dela in naloge delovnega mesta Režiser opravljal le v obsegu 30 % delovnega časa. Ob tem je sodišče poudarilo, da tožnik ni dokazal, da bi naloge Režiserja opravljal v večjem obsegu, kar pritožba neutemeljeno kritizira in uveljavlja postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, češ da sodišče ne razume razporeditve dokaznega bremena. Ker je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Realizator specialist, je bilo v osnovi na njem breme dokazovanja, da je opravljal naloge izven delokroga tega delovnega mesta, na toženki pa, da je navedeni delokrog upoštevala. Ne gre za problematiko dokazovanja negativnih dejstev. Tudi ni odločilna pritožbena navedba, da bi moralo sodišče natančneje raziskati in obrazložiti, kakšno je bilo delo tožnika v preostalih 70 %, ki se nanaša na naloge njegovega delovnega mesta. Za odločitev o zahtevku so bistvene ugotovitve, ki se nanašajo na razloge v zvezi s 30 % opravljanjem del drugega delovnega mesta.

10. Dokazna ocena, da je tožnik le občasno oziroma v 30 %, ne pa v celoti, opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta Režiser, ni pavšalna in neobrazložena, kot navaja pritožba in uveljavlja postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Dokazna ocena ne temelji le na izpovedi dveh prič, tožniku nadrejenih delavcev, (E.E., M.M.). Kot je poudarilo sodišče, niti tožnik sam ni izpovedal, da bi dela režiserja opravljal v celoti, ampak zgolj pretežno. Sodišče je ocenilo tudi listinsko dokumentacijo in izpovedi ostalih prič. Pritožba poudarja, da je delo režiserja bolj avtorsko kot delo realizatorja, vendar pa sodišču ni možno očitati, da tega ni upoštevalo s tem, ko je ugotovilo 30 % obseg spornega dela. Ni odločilna primerjava z A.A., ki je bil zaposlen kot režiser, kot tudi ni pomemben poudarek priče D.D., da gre pri režiji za ustvarjanje ter da ni opazil razlike med delom tožnika in delom E.E.. Pritožba poudarja, da je priča F.F. naštela zahtevne oddaje, pri katerih je delal kot režiser, kar pa prav tako nima odločilnega vpliva na presojo tožnikovega obsega 30 % dela kot režiserja. Enako velja za izpoved priče J.J. o tem, da je tožnik opravljal veliko režijskega dela, kot tudi za izpoved priče K.K., ki je na podlagi sodelovanja z drugimi režiserji potrdil, da je bil tožnik režiser. Nenazadnje tudi ne more biti odločilna izpoved priče G.G., ki je tožnikovo delo umestila tudi v režisersko, ne le realizatorsko delo.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen, 2. točka 365. člena ZPP).

12. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).