Jedro

Okrajna državna tožilka v pritožbi navaja, da se ne strinja z izrekom oprostilne sodbe iz razloga, ker iz priložene dokumentacije in iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je obdolženko hodil neupravičeno iskat in jo vozil domov šofer, pri čemer torej v nobenem primeru ni šlo za upravičeno službeno vožnjo. S povzetimi navedbami okrajna državna tožilka uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v čemer ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze (vključno z vsemi izpovedbami prič, ki jih pritožba mestoma iztrga iz konteksta) pa pravilno in argumentirano ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da ji očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zaradi česar jo je utemeljeno oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, kot je to navedlo v konsistentnih razlogih obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Izrek

I. Pritožba okrajne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo I K 22784/2018 z dne 29. 6. 2020 na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženo V.P.P. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot to navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženko spozna za krivo očitanega ji kaznivega dejanja, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na pritožbo so podali odgovor zagovorniki obdolženke, odvetniki iz Odvetniške pisarne C. in K. d.o.o., ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Okrajna državna tožilka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženka uporabila službeni avto le v izjemnih primerih, kar dokazuje število vadb obdolženke iz seznama obiskov fitnesa, medtem ko je v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je iz seznama obiskov fitnesa razvidno, da je le-tega obiskovala skoraj vsakodnevno.

6. S pritožbo ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč povsem razumljivo pojasnilo, da se je obdolženka v inkriminiranem obdobju skoraj vsakodnevno v prostorih fitnesa udeleževala vodenih skupinskih vadb (kar izhaja iz seznama obiskov fitnesa in zagovora obdolženke), pri čemer pa službenega vozila ni uporabljala za pot na vadbe. Glede na dejstvo, da je bilo v postopku ugotovljenih le nekaj voženj obdolženke s službenim vozilom iz fitnesa na sodišče, je sodišče prve stopnje ob presoji vseh izvedenih dokazov zato utemeljeno zaključilo, da so te vožnje bile opravljene zgolj izjemoma, zlasti upoštevaje dejstvo, da je obdolženka skoraj vsakodnevno obiskovala prostore fitnesa. Po obrazloženem zatrjevana kršitev ni podana.

7. Okrajna državna tožilka v pritožbi navaja, da se ne strinja z izrekom oprostilne sodbe iz razloga, ker iz priložene dokumentacije in iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je obdolženko hodil neupravičeno iskat in jo vozil domov šofer, pri čemer torej v nobenem primeru ni šlo za upravičeno službeno vožnjo. Sodišče prve stopnje je tako zmotno in pavšalno ocenilo izpovedbe prič, listinske dokaze in zagovor obdolženke, saj bi ob drugačni presoji in oceni zaključilo povsem drugače. 8. S povzetimi navedbami okrajna državna tožilka uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v čemer ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze (vključno z vsemi izpovedbami prič, ki jih pritožba mestoma iztrga iz konteksta) pa pravilno in argumentirano ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da ji očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zaradi česar jo je utemeljeno oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, kot je to navedlo v konsistentnih razlogih obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Pritožbena izvajanja okrajne državne tožilke, v katerih se zavzema predvsem za drugačno oceno zagovora obdolženke in izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka ne morejo omajati. Še zlasti ne, ko dokazno breme v kazenskem postopku nosi (upravičeni) tožilec, ki mora krivdo obdolženca dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in torej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.

9. Okrajna državna tožilka navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje o nedokazanosti voženj obdolženke iz fitnesa na sodišče v dneh 11. 11. 2015, 8. 12. 2015 in 5. 1. 2016 zmoten, saj ravno nasprotno, in sicer, da je bila obdolženka tudi v navedenih dneh v fitnesu in jo je iz fitnesa v službo pripeljal službeni šofer, izhaja iz vodene evidence šoferjev, seznama obiska v fitnesu ter izpovedb prič – šoferjev D.M., Z.A. in U.M.. Takšne pritožbene navedbe so v nasprotju s podatki spisa. Priča D.M. je sicer potrdil posamezne vožnje obdolženke iz fitnesa v službo (na sodišče), vendar ne za dneva 11. 11. 2015 in 8. 12. 2015, za katera je po predočeni evidenci opravljenih voženj in poročilu o porabi goriva prepričljivo pojasnil, da za vožnjo dne 11. 11. 2015 ne more trditi, da je koga peljal, saj je v evidenci zapisano le „Š.“ (brez oznake 4P, kot je to sicer zapisal, če je šel iskat obdolženko), medtem ko se vožnje dne 8. 12. 2015 ni spomnil, prav tako pa je v evidenci zapisanih več kilometrov, kot je razdalja med sodiščem in fitnesom. Pravilen pa je tudi zaključek izpodbijane sodbe o nedokazanosti prevoza obdolženke s službenim vozilom dne 5. 1. 2016, saj je priča U.M., ki bi naj očitano vožnjo opravil, pojasnil, da v evidenci opravljenih voženj ni njegova pisava, nenazadnje pa tudi iz poročila o porabi goriva, prevoženih kilometrih in zasedenosti vozil izhaja, da je bilo za vožnjo dne 5. 1. 2016 prevoženih veliko več kilometrov, kot znaša razdalja med sedežem sodišča in fitnesom, ki ga je obiskovala obdolženka. Zaključkov sodišča prve stopnje pa pritožba ne more omajati niti z navedbami, da je bila obdolženka tudi v teh dneh v fitnesu, saj zgolj njena tamkajšnja navzočnost ni predmet očitka obravnavanega kaznivega dejanja, niti ne more predstavljati samodejnega zaključka, da so jo šoferji s službenim vozilom neupravičeno prišli iskat pred fitnes in jo peljali v službo.

10. V zvezi z obrazloženim se kot neutemeljene izkažejo še pritožbene navedbe, da so bile številčne fitnes vadbe in vožnje v službo s službenim šoferjem in službenim avtom, brez upravičenega razloga. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo zagovoru obdolženke, ko je pojasnila, da je zaradi stresa in slabega počutja skoraj vsakodnevno obiskovala fitnes in da je občasno prišlo do nujnih dogodkov, ko so jo v službi nujno potrebovali pred osmo uro, zaradi česar so jo prišli iskat s službenim vozilom na fitnes. Za zaključek, da je imela obdolženka v inkriminiranem obdobju veliko službenih obveznosti, ki niso bile omejene zgolj na poslovni čas sodišča, temveč je bila včasih potrebna tudi njena 24-urna dosegljivost, je sodišče prve stopnje imelo oporo v izpovedbah prič A.P. in J.P., ki sta izpovedala glede širokih in raznovrstnih obveznosti obdolženke kot predsednice Okrajnega sodišča v L.. Nenazadnje pa je tudi priča M.M., ki je v času zadeve P. sodeloval z obdolženko, prepričljivo pojasnil, da je bila v tistem času potrebna stalna dosegljivost obdolženke, kar še dodatno utrjuje zaključek sodišča prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, da ni dokazano, da obdolženkine vožnje iz fitnesa niso bile vezane na poslovanje sodišča in kot take bile neupravičene. V nasprotno okrajna državna tožilka ne more prepričati niti z navedbami, da je obdolženka priči M.Š. poslala le sms sporočilo, naj jo pride šofer iskat v fitnes, o čemer priča Š. ni obveščala nikogar, saj je bil tak dogovor. Navedena priča je res izpovedala, da ji je obdolženka poslala sms sporočilo, ali se jo lahko pride iskat v fitnes, vendar pa okrajna državna tožilka prezre, da je priča izpovedala tudi, da je prevoze obdolženki odrejala direktorica. Poleg navedenega pa ni mogoče pritrditi pritožbi niti, ko skuša prikazati, da je sodišče prve stopnje „upravičenost“ voženj iz fitnesa v službo povezalo zgolj z kazenskim postopkom v zadevi P.. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je imela obdolženka veliko službenih obveznosti, ki so se le še povečale v času zadeve P. in ki niso bile omejene zgolj na poslovni čas sodišča. 11. Nadalje je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje o obdolženkinem poznavanju organizacije dela, vključno z uporabo službenih vozil in sklicevanjem na Uredbo o uporabi službenih avtomobilov v organih državne uprave ter 58. člen Sodnega reda in Pravilnik o uporabi službenih vozil na Okrajnem sodišču v L., glede katerega je že sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo, da le-ta ni natančno opredelil, kaj pomeni uporaba službenih vozil v službene namene, temveč je zgolj splošno določal, da se uporabijo službena vozila za opravljanje del in nalog v okviru službenih obveznosti zaposlenih. Naveden pravilnik je res podpisala obdolženka, kot to zatrjuje okrajna državna tožilka, a slednje ob ugotovitvi, da so bile, kot že pojasnjeno, službene obveznosti obdolženke zelo široke in raznolike in upoštevaje, da so tudi priče N.K., M.S.J., A.P. in J.P. izpovedale, da so se službena vozila uporabljala tudi za nevsakdanje dogodke, v kolikor so vožnje koristile delu sodišča in da se je uporaba presojala v vsakem konkretnem primeru, priča J.P. pa še, da je uporaba vozila za službene potrebe dejansko vprašanje, ki ga je treba raziskat, tudi po oceni pritožbenega sodišča nekajkratne izjeme niso odstopale od običajnih metod dela in službenih obveznosti. Kar zadeva pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da v tistem času noben sodnik, niti sodnica, ki je sodila v zadevi P., ni uporabljal službenega vozila v zasebne namene, je dodati, da sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvajalo dokazov, prav tako pa gre le za dokazno nepodprto pritožbeno trditev.

12. Brezuspešne so še pritožbene navedbe, da podpisi direktorice na potnih nalogih ne izključujejo ravnanj obdolženke, da ni vedela kako ravnati s službenimi vozili. V tej zvezi je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo, da so bile vse vožnje obdolženke v K. sicer opravljene, a ne po odredbi obdolženke. Slednje je pomembno, saj se je osrednji očitek obtožbe nanašal na obdolženkino večkratno neupravičeno uporabo službenega vozila, ki bi naj bila izvedena na podlagi njene odredbe. Ravno nasprotno pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bile vožnje iz službe v K. opravljene na podlagi odredbe direktorice M.S.J., kar je slednja v svoji izpovedbi tudi dopustila. Navsezadnje pa direktoričino (in ne obdolženkino) odrejanje voženj, ki so podrobneje navedene pod točko b) izreka izpodbijane sodbe, dodatno izhaja tudi iz poročil o porabi goriva, prevoženih kilometrih in zasedenosti vozil, kar utrjuje pravilne zaključke sodišča prve stopnje. Za preostale pritožbene navedbe, vezane na vožnjo v K. zaradi pozabljenega računalnika, kot je to za eno od voženj pojasnila obdolženka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre zgolj za lastno dokazno oceno oziroma sklepanje okrajne državne tožilke, ki nima podlage v dokaznem gradivu (oddaja Odmevi dne 24. 4. 2014).

13. Zagovora obdolženke pa ne more omajati niti pritožbeno polemiziranje o obdolženkinem sodelovanju na mednarodnih izmenjavah in službenih potovanjih, na podlagi česar okrajna državna tožilka zaključuje, da obdolženki ni mogoče verjeti v njenem zagovoru glede stresa in izogibanju pred novinarji, zaradi česar je uporabila službeni avto. Obdolženkino izobraževanje in usposabljanje, kot izhaja iz podatkov spisa, ne more samodejno pomeniti, da slednja ni bila pod stresom oziroma, da ni imela določenih zdravstvenih težav. Še toliko bolj ne, ker so tudi priče Z.A., M.S.J. in M.M. skladno izpovedale bodisi o zaznanem stresu pri obdolženki, bodisi o njenem slabem počutju in zdravstvenih težavah. V tej zvezi zato okrajna državna tožilka ne more biti uspešna niti z lastno interpretacijo izpovedb prič N.K., M. Š. in M.S.J. Prav tako pa ni mogoče prezreti, da je tudi Pravilnik o uporabi službenih vozil na Okrajnem sodišču v L. v 4. členu dopuščal uporabo službenega vozila v primeru slabega počutja ali bolezni upravičenca, kot je to pravilno poudarilo sodišče prve stopnje.

14. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba okrajne državne tožilke tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopnega oprostilnega izreka, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica dejstva, da okrajna državna tožilka s pritožbo ni uspela.