Jedro

Določbe 2. odstavka 106. člena Zakona o sodniški službi ni mogoče uporabiti za sodnike za prekrške. Namen te določbe je bil zmanjšati razliko med sodniki, ki so bili zaradi nove delitve dela med pristojnimi sodišči razporejeni na okrožna sodišča, in sodniki, ki so bili razporejeni na okrajna sodišča, pa so bili pred novo organizacijo pristojnih sodišč vsi v enakem položaju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 147/99-10 z dne 16.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 8.10.1998. S to odločbo je tožena stranka odločila, da se sodnica za prekrške pri Sodniku za prekrške V., M.M.O. z dnem izvolitve v trajni mandat dne 24.9.1998 imenuje na položaj svetnice in uvrsti v plačilni razred 2,94. Tožena stranka je odločitev sprejela na podlagi 2. odstavka 106. člena Zakona o sodniški službi (ZSS, Uradni list RS, št. 19/94, 8/96 in 24/98) v zvezi z določbo 3. odstavka 258. h člena Zakona o prekrških (ZP, Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83, 42/85, 2/86, 47/87 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91, 17/91, 13/93, 66/93, 6/96-odločba US, 35/97, 73/97-odločba US, 87/97).

Sodišče je odločbo tožene stranke odpravilo, ker je presodilo, da je tožena stranka zmotno uporabila določbo 2. odstavka 106. člena ZSS. Namen te določbe je namreč izboljšanje položaja tistih sodnikov, ki so bili zaradi spremembe organizacije prvostopenjskih sodišč splošne pristojnosti ob razporeditvi sodnikov na novo ustanovljena okrajna in okrožna sodišča razporejeni na okrajna sodišča. Zato smiselna uporaba te določbe pri določanju plač sodnikov za prekrške ne pride v poštev.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je tožena stranka določbo 2. odstavka 106. člena ZSS zaradi zagotovitve enakega položaja vseh sodnikov pravilno uporabila tudi za sodnico za prekrške M.M.O. Navaja še, da je tožeča stranka z različnim pristopom pri reševanju zadev o imenovanju sodnikov za prekrške na položaj svetnika, ob upoštevanju enakih pogojev povzročila neenakopraven položaj sodnikov. Tožeča stranka je namreč tožbe zoper odločbe o imenovanju sodnikov za prekrške na položaj svetnika po določbi 2. odstavka 106. člena ZSS, vložila le v nekaterih primerih, ne pa v vseh, prav tako je v nekaterih primerih tožbe umaknila, v nekaterih pa ne. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka in stranka z interesom v tem upravnem sporu M.M.O. na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja je dopustno uveljavljati, kadar in kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku (5. odstavek 72. člena ZUS). Ker sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pa tudi sicer tožena stranka v pritožbi ne navaja zakaj in v čem naj bi bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, uveljavljani pritožbeni razlog ni podan.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Določbo 2. odstavka 106. člena ZSS je treba razlagati po namenu. Namen te določbe je bil zmanjšati razliko med sodniki, ki so bili zaradi nove delitve dela med dve prvostopni sodišči razporejeni na okrožna sodišča, in sodniki, ki so bili razporejeni na okrajna sodišča, pa so bili pred novo organizacijo prvostopnih sodišč vsi v enakem položaju. Na tak namen kaže tudi uvrstitev te določbe med prehodne določbe zakona.

Zakonodajalec je pravico do naziva svetnik za okrajne sodnike uredil drugače zato, da bi motiviral izkušene sodnike, da ostanejo na okrajnih sodiščih. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni imela podlage, da navedeno določbo uporabi za sodnico za prekrške.

Pritožbena navedba, da tožeča stranka ni sprožila upravnega spora zoper vse odločitve tožene stranke, sprejete na navedeni pravni podlagi, ne more vplivati na drugačno odločitev v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.