Jedro

Pravilo je, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrne nasprotni stranki pravdne stroške, izjema je, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V tej smeri pa ugotovitve sodišča prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso zanesljive.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izreku o stroških r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje postopek zaradi umika tožbe ustavilo, ob tem pa odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške nerazdelno v višini 264.298,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2004 do plačila.

Zoper ta sklep se v izreku o stroških pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje pri presoji vprašanja, kdo je dolžan nositi stroške postopka, predvsem moralo upoštevati, kako se glasi tožbeni zahtevek. Ni pomembno, ali je tožeča stranka pridobila uporabno dovoljenje ali ne, saj tožbeni zahtevek ni postavljen v tej smeri. Glasil se je na izročitev določenih listin in na podpis določenih listin, sodišče prve stopnje pa niti ni ugotavljalo, ali je bil zahtevek tožeče stranke nasproti toženi stranki na izročitev določenih listin sploh utemeljen.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo o pravdnih stroških, sklicujoč se pri tem na določilo 1. odst. 158. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po tem določilu mora namreč tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pravilo je torej, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrne nasprotni stranki pravdne stroške, izjema je, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V tej smeri pa ugotovitve sodišča prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso zanesljive. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v svoji pritožbi, glasi na izstavitev določenih listin, ki naj bi bile potrebne za to, da je tožeča stranka do uporabnega dovoljenja prišla. Tožeča stranka je umaknila tožbo potem, ko je uporabno dovoljenje dobila, iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa ni zanesljivo razvidno, ali je tožeča stranka do uporabnega dovoljenja prišla na podlagi listin, ki bi jih morala izročiti tožena stranka in ki jih je tudi tožeči stranki le-ta dejansko izročila. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ob ugoditvi pritožbe tožene stranke izpodbijani izrek o stroških v sklepu sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje, upoštevajoč, kako je tožeča stranka postavila tožbeni zahtevek, ugotovi ali je dejansko tožeča stranka umaknila tožbo potem, ko je tožena stranka izpolnila tak zahtevek, kot je bil postavljen.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.