Jedro

Samo zaradi napačne numerične označbe zakonske določbe, izrek sodbe ne more biti nerazumljiv. Drugače bi bilo, ko bi bilo v izreku sodbe prepisano besedilo takšne zakonske določbe, ki bi potem resnično nasprotovala preostalemu besedilu v izreku, zaradi česar ta ne bi bil več razumljiv.

Končno, t.i. materialna podlaga za temelj in višino škode v odločbi o prisojenem premoženjskopravnem zahtevku ni pogoj za razumljivost izreka v tem delu sodbe. Zadostuje navedba zavezanca in upravičenca ter predmet premoženjskopravnega zahtevka iz drugega odstavka 100. člena ZKP, ki v konkretnem izreku ne manjka, pa je potem znano, zakaj mora obdolženec kot zavezanec po prisojenem premoženjskopravnem zahtevku ravnati in na drugi strani, zakaj je oškodovana gospodarska družba upravičena do plačila zneska iz tega zahtevka.

Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnico, da izvršitveni ravnanji v opisu dejanja nista konkretizirani na način, da bi bilo mogoče ugotoviti, v čem se razlikujeta. Res je sicer, da ravnanji v opisu dejanja nista vedno dosledno razmejeni z glagolom poškodovati oziroma napraviti za nerabno, vendar sta to glagola iz zakonskega - neobveznega dela opisa kaznivega dejanja, medtem ko je po dejanskem - obveznem delu opisa jasno, da zaradi porezane ograje balkon in prizidek stanovanja še nista bila napravljena za nerablena, kot sta bila denimo napravljena za nerablena stikalo in luč nad vhodnimi vrati stanovanja, potem ko sta bila razbita.

Ko sodišče v pogojni obsodbi, ob splošnem določi še posebni pogoj, ne prekorači nobene pravice, saj je do tega upravičeno po tretjem odstavku 57. člena KZ-1. Stvar izpodbojnega razloga iz 374. člena ZKP pa je, ko je bilo to storjeno brez predhodno upoštevanih odločilnih dejstev. Sodišče druge stopnje je zato pritožnico zavrnilo glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, hkrati pa ji je sledilo, ko je utemeljeno opozarjala na vrsto odločilnih dejstev, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo predhodno upoštevati zato, da bi bila naložitev posebnega pogoja tudi vsebinsko in ne le formalno pravilna.

Sama dodelitev brezplačne pravne pomoči ne utemeljuje oprostitve vrnitve in plačila stroškov kazenskega postopka iz četrtega odstavka 95. člena ZKP, do oprostitve sodne takse po šestem odstavku 11. člena ZST-1 pa je upravičen zgolj tisti, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji pod točko III izreka spremeni tako, da se obdolženemu dodatni pogoj, po katerem bi moral oškodovani gospodarski družbi plačati prisojeni premoženjskopravni zahtevek v višini 10.766,20 EUR v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in z njo določena kazen zapora izreče, ne naloži. II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je kot sodišče prve stopnje 22. 2. 2022 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter dodatno, da mora plačati oškodovani gospodarski družbi prisojeni premoženjskopravni zahtevek v višini 10.766,20 EUR v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, sicer utegne biti pogojna obsodba preklicana in z njo določena kazen zapora izrečena. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oškodovani gospodarski družbi B. z.b.o. prisojen premoženjskopravni zahtevek v navedeni višini, obdolženi pa mora po prvem odstavku 95. člena ZKP vrniti stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso, potrebne izdatke oškodovane gospodarske družbe ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca in nato po prvem odstavku 94. člena ZKP še krivdno povzročene stroške. Povzeto je v odločilnem vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 22866/2020. 2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločb o kazenski sankciji, stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4. Pritožnica izrecno uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter iz drugega odstavka tega člena. Pri prvi zatrjuje nerazumljivost izreka ter da izrek nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Obdolženemu je bil namreč v III. točki izreka sodbe naložen posebni pogoj na podlagi zakonske določbe, ki s tem pogojem nima ničesar opraviti, po drugi strani pa je v razlogih sodbe navedena ustrezna zakonska določba. Razen tega je obdolženi po opisu dejanja le to storil 5. 11. in 23. 11. 2011, medtem ko je bilo v razlogih sodbe ugotovljeno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v času od 5. 11. do 23. 11. 2019. Končno, v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku ni navedena nobena materialnopravna določba, ki bi utemeljevala temelj in višino prisojene škode. Pritožnica zatrjuje še, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju P. P., zakaj je kazenski pregon zoper obdolženega dovoljen, zakaj mu je naložilo plačilo sodne takse v višini 192,00 EUR, izpolnitev posebnega pogoja in zakaj je sledilo mnenju cenilca C. C. glede višine povzročene škode. V zvezi z razlogi sodbe o odločilnih dejstvih pritožnica zatrjuje še, da so ti protispisni, saj obdolženi v zagovoru ni priznal, da je zaprl vodo, ko se je selil, temveč je priznal zgolj, da je porezal ograjo, ki jo je sam s svojim delom in prihodki postavil ter da je odpeljal peč, ki je bila prav tako njegova last. Nasprotno pa je priča D. D. povedal, da je on zaprl ventile za vodo v kopalnici.

5. V jedru uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP sta kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 5. člena ZKP ter nepravilna uporaba sedmega odstavka 364. člena ZKP. Po pritožbeni obrazložitvi je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju E. E. in po soočenju obdolženca s pričo F. F. ter njenemu soočenju s pričo G. G. V prvem primeru je bila zavrnitev obrazložena z nedopustno domnevo o vsebini pričine izpovedbe, v drugem primeru pa bi bilo soočenje koristno glede na razlike v obdolženčevem zagovoru in izpovedbi priče F. F. ter v izpovedbi priče G. G., ki se je nenazadnje s pričo F. F. želela sama soočiti. V drugem primeru se sodišče prve stopnje ni opredelilo do najemne pogodbe z dne 13. 11. 2019, po kateri sta se najemodajalca zavezala najemniško stanovanje predati dne 15. 11. 2019, v katerega se je obdolženi z družino tega dne tudi vselil. 6. Kršitve niso podane. Čeprav so pritožbene navedbe v zvezi z napačno določbo kazenskega zakonika v odločbi o kazenski sankciji, glede na poseg sodišča druge stopnje v to odločbo po svojem bistvu brezpredmetne, je opozoriti, da samo zaradi napačne numerične označbe zakonske določbe, izrek sodbe ne more biti nerazumljiv. Drugače bi bilo, ko bi bilo v izreku sodbe prepisano besedilo takšne zakonske določbe, ki bi potem resnično nasprotovala preostalemu besedilu v izreku, zaradi česar ta ne bi bil več razumljiv. Podobno velja še za zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ko bi bilo v izreku povzeto besedilo napačne zakonske določbe, ki bi bilo nato v razlogih sodbe utemeljevano z besedilom ustrezne zakonske določbe, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju ugotovilo, da je obdolženi po opisu dejanja v izreku sodbe ravnal v določenem časovnem obdobju (okvirju) in ne ob dveh različnih priložnostih, kot to izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve in je zato zatrjevano nasprotje med izrekom sodbe ter njenimi razlogi izključeno. Končno, t.i. materialna podlaga za temelj in višino škode v odločbi o prisojenem premoženjskopravnem zahtevku ni pogoj za razumljivost izreka v tem delu sodbe. Zadostuje navedba zavezanca in upravičenca ter predmet premoženjskopravnega zahtevka iz drugega odstavka 100. člena ZKP, ki v konkretnem izreku ne manjka, pa je potem znano, zakaj mora obdolženec kot zavezanec po prisojenem premoženjskopravnem zahtevku ravnati in na drugi strani, zakaj je oškodovana gospodarska družba upravičena do plačila zneska iz tega zahtevka.

7. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da v sodbi niso navedeni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju H. H. in ne za dovoljenost kazenskega pregona, vendar to nista bila predmeta, o kateri jima je bilo z napadeno sodbo odločeno. Predmet je bilo v obtožbi opisano kaznivo dejanje z odločilnimi dejstvi, glede katerih pa se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe izjavilo. Kvečjemu je v prvem primeru podana kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP kot podlaga za uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, s tem da bi pritožnica morala obrazložiti še njen vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe, v drugem primeru pa bi morala za navedeno kršitev, nedovoljenost kazenskega pregona zaradi domnevno manjkajočega predloga iz tretjega odstavka 220. člena KZ-1 pred sodiščem prve stopnje sploh zatrjevati in nato v pritožbi, ob povzetem predlogu za pregon v 3. točki obrazložitve sodbe, konkretizirati razloge, ki v tej zvezi v sodbi manjkajo. Ker pritožnica po ugotovljenem ni ravnala, ji tudi sodišče druge stopnje ni moglo slediti.

8. Preostala pritožničina zatrjevanja glede razlogov o odločilnih dejstvih v sodbi niso točna. Naložitev posebnega pogoja je v 29. točki obrazložitve obrazložena kot (samodejna) posledica odločbe o prisojenem premoženjskopravnem zahtevku, o čemer se bo sodišče druge stopnje posebej opredelilo, za višino določene sodne takse je po uporabljenih tarifnih številkah v besedilu jasno, da je višina v 30. točki obrazložena kot zmnožek dveh vrednosti, pri višini ugotovljene škode po sodnem cenilcu se je sodišče prve stopnje v 9. in 10. točki obrazložitve sodbe sklicevalo na poročilo o vrednosti stanovanja, zatrjevanje o protispisnosti obdolženčevega priznanja pa ni predmet pravilnega povzetka v razlogih sodbe, ampak pravilne dokazne ocene, ki je predmet posebej uveljavljenega izpodbojnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Pri neposredno uveljavljanih bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožnica ni dosledno povzela razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev zaslišanja E. E., ko je bila v 4. točki obrazložitve sodbe najprej ugotovljena vsebina elektronskega sporočila, ki ga je ta 19. 11. 2019 poslala zaslišani priči I. I. in ko je bila šele na podlagi vsebine poslanega sporočila dosežena ocena o nepotrebnosti predlaganega zaslišanja. Podobno velja glede predlaganih soočenj, ko je sodišče prve stopnje le ta zavrnilo po predhodni oceni že izvedenih dokazov in po upoštevanih obdolženčevih možnostih vplivanja na vsebino, ki je bila s temi dokazi posredovana. Pomembno je še, da pritožnica niti v enem primeru ni obrazložila, katera odločilna dejstva iz opisa dejanja in v čem konkretno je bilo katero od teh dejstev v sodbi zaradi neizvedenih dokazov nepopolno ali zmotno ugotovljeno, medtem ko je njena ocena razbremenilne narave najemne pogodbe za obdolženca, na katero se je v pritožbeni obrazložitvi sklicevala, napačna. V oceni je namreč prezrla, da ob podpisu najemne pogodbe 13. 11. 2019 obdolžencu stanovanje ni bilo predano ter da obdolženi kot najemojemalec ni bil časovno zavezan k vselitvi v stanovanje dne 15. 11. 2019, kot je bil k izselitvi tega dne časovno zavezan najemodajalec. Najemna pogodba tako obdolženemu v dokaznem smislu ni v ničemer koristila in je zato niti sodišče prve stopnje pri navajanju dokazanosti o odločilnih dejstvih v sodbi ni bilo dolžno posebej omenjati.

10. Pritožnica uveljavlja kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 5. točke 372. člena ZKP. Zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja v njegovem opisu niso konkretizirani. Obdolženi je bil obsojen za dve izvršitveni ravnanji, brez da bi bilo iz opisa dejanja razvidno, v čem se ravnanji razlikujeta, sploh pa se poškodovanje stvari in povzročitev neuporabnosti stvari kot izvršitveni ravnanji medsebojno izključujeta. Pri poškodovanju stvari je posredi le delno uničenje ali okvara stvari in je potem stvar, različno kot pri povzročeni neuporabnosti, še uporabna. Sodišče prve stopnje je še prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj je obdolženemu naložilo izpolnitev dodatnega pogoja, mimo tretjega odstavka 57. člena KZ-1. Obdolženi je namreč brez zaposlitve, je v postopku osebnega stečaja, skupaj z ženo pa sta prejemnika socialne pomoči. Glede na takšno stanje stvari, obdolženi dodatnega pogoja ni sposoben izpolniti, njegova neizpolnitev pa bi imela za posledico preklic pogojne obsodbe in izrek zaporne kazni, kar pa bi bilo v nasprotju z namenom pogojne obsodbe in določitvijo dodatnega pogoja.

11. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnico, da izvršitveni ravnanji v opisu dejanja nista konkretizirani na način, da bi bilo mogoče ugotoviti, v čem se razlikujeta. Res je sicer, da ravnanji v opisu dejanja nista vedno dosledno razmejeni z glagolom poškodovati oziroma napraviti za nerabno, vendar sta to glagola iz zakonskega - neobveznega dela opisa kaznivega dejanja, medtem ko je po dejanskem - obveznem delu opisa jasno, da zaradi porezane ograje balkon in prizidek stanovanja še nista bila napravljena za nerabljena, kot sta bila denimo napravljena za nerabljena stikalo in luč nad vhodnimi vrati stanovanja, potem ko sta bila razbita. Podobnih primerov je v opisu še nekaj, vsi pa so navedeni z bistvom, zaradi katerega se poškodovati in napraviti za nerabno, kot izvršitveni ravnanji iz zakonskega opisa kaznivega dejanja prepoznavno razlikujeta. Z vidika določenosti ali inkriminacije opisanih izvršitvenih ravnanj v kazenskem zakoniku, njuna kaznivost tako ne more biti dvomljiva, kot po drugi strani ne more biti nobenega dvoma, da se lahko izvršitveni ravnanji zaradi razlike v intenziteti povzročene posledice na stvari izključujeta, vendar le, ko je posredi ena oziroma ista stvar. Ker pa je teh stvari po dejanskem opisu kaznivega dejanja več in ker prav pri nobeni obdolženi ni ravnal na način, da bi bila posamezna stvar poškodovana in hkrati napravljena za nerabno, niti skozi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

12. Ko sodišče v pogojni obsodbi, ob splošnem določi še posebni pogoj, ne prekorači nobene pravice, saj je do tega upravičeno po tretjem odstavku 57. člena KZ-1. Stvar izpodbojnega razloga iz 374. člena ZKP pa je, ko je bilo to storjeno brez predhodno upoštevanih odločilnih dejstev. Sodišče druge stopnje je zato pritožnico zavrnilo glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, hkrati pa ji je sledilo, ko je utemeljeno opozarjala na vrsto odločilnih dejstev, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo predhodno upoštevati zato, da bi bila naložitev posebnega pogoja tudi vsebinsko in ne le formalno pravilna. Med temi je v pritožbeni obrazložitvi upravičeno poudarjena obdolženčeva objektivna zmožnost izpolnitve posebnega pogoja glede na socialne razmere, ki so bile posredovane z obdolženčevimi osebnimi podatki in višino zneska, ki bi ga obdolženi moral po posebnem pogoju v določenem času vrniti. Ker razlike (kontrasti) niso majhne, je navedena zmožnost tudi po oceni sodišča druge stopnje negotova in s tem verjetnost preklica pogojne obsodbe obdolženemu tolikšna, da naložitev posebnega pogoja z vidika splošnega namena kaznovanja iz 45.a člena KZ-1 ter posebnega namena v tretjem odstavku 57. člena KZ-1 ni smiselna. Glede na to je sodišče druge stopnje po delno utemeljeni pritožbi poseglo v odločbo o kazenski sankciji ter jo skladno s prvim delom izreka te sodbe spremenilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).

13. Dejansko stanje po pritožbeni obrazložitvi ni bilo pravilno ugotovljeno zato, ker so zaznave prič, ki so obdolženega v izpovedbah obremenjevale, fragmentarne in nedoločne, v preostalem pa nasprotujejo obdolženčevemu zagovoru in povprečni življenjski izkušnji, po kateri bi se pri oškodovani gospodarski družbi na domnevno obdolženčevo ravnanje odzvali veliko prej in bolj odločno, kot je bilo to v preostalih izpovedbah navajano. Na drugi strani sodišče prve stopnje ni sledilo pričam, ki so obdolženega v izpovedbah zanesljivo razbremenjevale. Zgolj dejstvo, da je bilo stanovanje poškodovano, še ne dokazuje obdolženčeve izvršitve, medtem ko je pri motivu treba izhajati iz obdolženčevih vlaganj v stanovanje in s tem povezanimi odrekanji, zaradi katerih takšnega dejanja niti ne bi hotel storiti. Omenjena vlaganja so pomembna še zato, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je obdolženčev oče predmete in sredstva, uporabljene pri prenosi stanovanja, prenesel na obdolženega in da je ta pri prenovi pomagal s svojim delom in sredstvi. Sklicevanje sodišča prve stopnje na 54. člen Stvarnopravnega zakonika v tej zvezi ni pravilno, saj je iz opisa dejanja jasno, da vse stvari, ki naj bi bile predmet poškodovanja, niso in ne morejo biti sestavine stanovanja. Veliko stvari je namreč le pritiklin, ki ne delijo usodo glavne stvari in ker jih je kupil ter vgradil obdolženec ali njegov prednik zaradi olepšanja ali rabe stvari, jih je ob selitvi tudi lahko odpeljal, saj so njegova last. 14. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, jo kot pravilno povzema ter v zvezi s pritožbeno obrazložitvijo odgovarja. Pomen izpovedb prič J. J., K. K. in L. L. ni v obsegu ter specifičnosti zaznanih obdolženčevih ravnanj, kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve, ampak v tem, da so priče videvale prihajati v stanovanje le obdolženca in njegovega sina ter da se je takrat v stanovanju nekaj hrupnega dogajalo. Ko so nato izpovedbe teh prič povezane z izpovedbama prič F. F. in I. I. ter na koncu še z ugotovitvami iz ogleda kraja dejanja, dvomov o povzročitelju razdejanja na in v stanovanju ne more biti. Obdolženčevi motivi ugotovljeno povzročitev razdejanja le še utrjujejo, medtem ko jedra obdolženčevega zagovora ter izpovedb prič G. G., D. D., M. M. in N. N., ki so zagovor potrjevale, ni mogoče povezati z izpovedbami že omenjenih prič, če je že prezreti, da v splošnem predpostavljajo ločeno dogajanje v stanovanju po 15. 11. 2019, ki ga pa po kom drugem ali ob kakšnih drugih priložnostih priče J. J., K. K. in L. L. niso zaznale.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo tudi tedaj, ko ni sledilo obdolženčevemu sklicevanju na vlaganja v stanovanje kot razlogu, ki izključuje dokazanost tuje lastnine na posameznih stvareh, ki so zaradi teh vlaganj dejansko pripadale njemu. Če pustimo ob strani, da zatrjevana obdolženčeva vlaganja v stanovanje nimajo potrditve v izpovedbah prič F. F. in I. I., glede dejanskega vlagatelja in dovoljenosti samih vlaganj, je treba v tej zvezi izhajati iz opisa dejanja, po katerem so bile predmet napada stvari v stanovanju in stanovanje samo. Ker balkonska ograja, ograja na hodniku, radiatorji in kurilna peč v stanovanje niso bili vgrajeni kar tako, ampak zato, ker so povečali uporabnost (funkcionalnost) stanovanja, ki jo je bil nenazadnje deležen tudi obdolženi z družino, so z vgradnjo postali njegov sestavni del in bi v stanovanju zato, da to ne bi bilo poškodovano po obdolženčevem odhodu tudi morale ostati. Pritožničino prikazovanje navedenih stvari kot stvari, ki s stanovanjem niso bile povezane, je po ugotovljenem neutemeljeno in jo je bilo zato še v tem delu zavrniti.

16. Odločba o kazenski sankciji v pritožbi je neposredno grajana z obrazložitvijo, po kateri je sodišče prve stopnje pri odmeri kot obteževalne okoliščine upoštevalo, da je obdolženec poškodoval celotno stanovanje in s tem povzročil precejšnjo škodo, kar pa je bilo upoštevano tudi pri določitvi dodatnega pogoja, po katerem mora oškodovani gospodarski družbi plačati škodo v višini 10.766,20 EUR.

17. Glede na že omenjeni poseg sodišča druge stopnje v odločbo o kazenski sankciji so tudi pritožbena zatrjevanja v tej zvezi brezpredmetna, če je že prezreti, da razlogi, kot jih je sodišče prve stopnje podalo v 28. točki obrazložitve sodbe, v zgornjih zatrjevanjih niso dosledno povzeti.

18. Pritožnica nasprotuje odločbi o stroških kazenskega postopka, ker bi moral biti obdolženi glede na omenjene socialne razmere, njihove vrnitve po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen. Enako velja za plačilo sodne takse, saj je bila obdolženemu za postopek pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem dodeljena pravna pomoč, s čemer pa je dolžnost plačila sodne takse že po šestem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) izključena.

19. Sodišče druge stopnje pritožnici ne pritrjuje, ker bi v povzeti oceni obdolženčeve zmožnosti vrnitve in plačila stroškov kazenskega postopka morala upoštevati še, da je obdolženi oseba s poklicem, da po nobenem posredovanem osebnem podatku ni dolžan skrbeti za kogarkoli, da sama dodelitev brezplačne pravne pomoči ne utemeljuje oprostitve vrnitve in plačila stroškov kazenskega postopka iz četrtega odstavka 95. člena ZKP ter da je do oprostitve sodne takse po šestem odstavku 11. člena ZST-1 upravičen zgolj tisti, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči, obdolženemu pa je bila po odločbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu Bpp 168/2020 z dne 6. 8. 2020 dodeljena izredna pravna pomoč, ki oprostitve plačila sodne takse po samem zakonu ne dovoljuje.

20. Glede na obrazloženo, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu pritožbe ni zasledilo kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o preostali pritožbi zagovornice obdolženega A. A. odločilo tako, kot izhaja iz drugega dela izreka te sodbe (391. člen ZKP).

21. Sodna taksa ni bila določena, ker je bilo s to odločbo delno odločeno obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).