Jedro

O premoženju, ki je v denacionalizacijskem postopku vrnjeno umrlemu upravičencu, odloča sodišče splošne pristojnosti v zapuščinskem postopku, zato ugovori, ki se tičejo dedovanja, niso predmet denacionalizacijskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 3.10.2000, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote K. z dne 26.6.2000. Z njo je prvostopni organ odločil, da se v korist denacionalizacijskih upravičencev pok. A. in A.O. vrne v last in posest parcelo št. 715/3, vsakemu do 1/2, parcele št. 754, 755/2 in 757/2 pa A.O. do 3/4, A.O. pa do 1/4; da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije zavezanec za vrnitev; da se nepremičnine vrnejo upravičencem pod pogojem, da P.O. plača v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe zavezancu 305,90 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, odtlej pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi; da se vrnjeno premoženje izroči v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere I.O.; da znaša vrednost vrnjenega premoženja 4.415,80 DEM; da bo po pravnomočnosti odločba izvedena v zemljiški knjigi; da se zahtevek za vrnitev gozdnih parcel št. 692, 693, 694 in 753 k.o. N. zavrne. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka zavrnila pritožbo, ker je ugotovila, da je bilo A. in A.O. z odločbo Arondacijske komisije Skupščine Občine K. z dne 16.10.1964, na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, torej predpisa iz 29. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) podržavljeno več zemljišč in gozdov, katerih skupna vrednost, izračunano po Odloku o načinu ugotavljanja vrednosti kmetijskih zemljišč in gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), predstavlja 67 % vrednosti podržavljenega zemljišča, kar pomeni, da ob podržavljenju lastnika nista dobila ustreznih nadomestnih zemljišč, zato sta upravičena še do vračil 33 % vrednosti podržavljenih parcel, to pa so parcele, ki jih je vrnil prvostopni upravni organ, s tem, da se za razliko v vrednosti, ki znaša 305,90 DEM obremeni za plačilo P.O. Pritožbeni ugovor, da je treba pri vrednotenju zemljišč upoštevati tudi večjo oddaljenost nadomestnih zemljišč od podržavljenih, je tožena stranka zavrnila s tem, da se vrednost zemljišč v postopku denacionalizacije izračunava glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj, ne pa glede na oddaljenost. Kot pravno nepomembno je tudi zavrnila pritožbeni ugovor, da si vrnjeno premoženje lasti eden od pravnih naslednikov denacionalizacijskih upravičencev, saj je bilo vrnjeno premoženje izročeno v začasno upravljanje tožniku, po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe pa bo predmet dedovanja in šele takrat bodo lahko z njim začeli upravljati dediči. Z razlogi navedene odločbe tožene stranke se je sodišče prve stopnje strinjalo, glede ugovorov pa je še dodalo, da se vrne lahko le toliko zemljišč, kolikor znaša razlika med podržavljenimi zemljišči in ob podržavljenju danimi nadomestnimi zemljišči, kar je v obravnavanem primeru vrednostno 33 %. Zato se tožnik moti, če meni, da bi se morala vrniti vsa podržavljena zemljišča, oni pa bi vrnili ob podržavljenju prejeta nadomestna zemljišča, saj se po 29. točki 2. člena ZDen vračajo podržavljene nepremičnine le, kolikor upravičencem ob podržavljenju niso bila dana ustrezna nadomestna zemljišča. V obravnavanem primeru so bila za 67 % dana ustrezna nadomestna zemljišča, po 72. členu ZDen pa se odškodnine, ki so bile ob podržavljenju dane (to pa so tudi nadomestna zemljišča), pri vračanju upoštevajo, če so presegle 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, kar pa je v obravnavanem primeru bilo, saj je bila odškodnina dana v nadomestnih zemljiščih v vrednosti 67 % podržavljenih zemljišč.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo zavrnjenemu ugovoru, da večja oddaljenost nadomestnih zemljišč ni relevanten ugovor, saj se zemljišča vrednotijo na podlagi 3. odstavka 44. člena ZDen glede na katastrski okraj, kulturo in razred, z upoštevanjem meril iz Odloka (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). Ugovori glede vrednotenja po višini pa so bili dani šele v pritožbi zoper prvostopno odločbo, ne da bi tožnik navedel zakaj teh ugovorov ni navajal že prej. Po določbi 232. člena ZUP/86 pa je treba ob uveljavljanju novih dejstev v pritožbenem postopku navesti tudi razloge, zakaj to ni bilo uveljavljeno že v postopku na prvi stopnji, saj se lahko upoštevajo tista nova dejstva, ki jih prej ni bilo mogoče uveljavljati. Tožnik pa ni navedel, zakaj tega ni uveljavljal že prej in je zato tožena stranka ravnala pravilno, ko je ta njegov ugovor zavrnila kot neutemeljen. Pravilno je zavrnjen tudi tožnikov ugovor glede vključevanja P.O. v postopek denacionalizacije, saj je P.O. eden od zakonitih dedičev po upravičencema in v postopku lahko sodeluje, ne glede na to, da je vlogo za denacionalizacijo vložil tožnik. S sodelovanjem P.O. v tem postopku se je po podatkih v upravnih spisov strinjal tudi tožnik, saj ni nasprotoval, da je P.O. plačal stroške izvedenca, pa tudi ne temu, da je P.O. plačal razliko v vrednosti med vrnjenimi zemljišči in nadomestnimi zemljišči do vrednosti podržavljenih zemljišč. Ne glede na to pa bo tožnik kot skrbnik za posebni primer upravljal z vrnjenimi zemljišči od pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe do pravnomočne odločitve o dedovanju predmetnih zemljišč. O dedovanju pa bo odločalo sodišče splošne pristojnosti v zapuščinskem postopku, torej vprašanja, ki se tičejo dedovanja, niso predmet denacionalizacijskega postopka.

V pritožbi tožeča stranka navaja, da ne potrebuje skrbništva P.O., saj je sam brez njegove pomoči obdeloval zemljo in hodil v službo. Izplačal mu je že dediščino, P.O. pa ga hoče uničiti in odvzeti kar mu po zakonu o zaščitenih kmetijah pripada. Sam zahteva le toliko, kolikor mu pripada.

V odgovoru na pritožbo stranka z interesom - P.O. navaja, da tožeča stranka pač noče razumeti bistva stvari, to je, da sta denacionalizacijska upravičenca pok. starša in se odvzeta lastnina vrača lastnikoma. Zato je pritožba neumestna, saj bo I.O. svoje pravice iz dedovanja po pok. starših lahko uveljavljal v postopku o dedovanju.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno in se pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijane sodbe strinja. Po določbi 29. točke 3. člena ZDen se vračajo podržavljene nepremičnine, kolikor upravičencu ob podržavljenju niso bila dana ustrezna nadomestna zemljišča. V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da vrednost danih nadomestnih zemljišč znaša 67 % vrednosti podržavljenih zemljišč, to pa pomeni, da upravičenca nista dobila ustreznih nadomestnih zemljišč.

Po 72. členu ZDen se odškodnina, ki je bila dana ob podržavljenju (v tem primeru nadomestna zemljišča), pri vračanju upošteva, če je presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. V tem primeru je odškodnina dana v nadomestnih zemljiščih v vrednosti 67 % podržavljenih zemljišč in je razlika med vrednostjo podržavljenih zemljišč in ob podržavljenju danimi nadomestnimi zemljišči 33 %.

Vrednost zemljišč, ki jih je treba vrniti, vrednost podržavljenih zemljišč in vrednost nadomestnih zemljišč pa se ugotavlja na podlagi 3. odstavka 44. člena ZDen, glede na katastrski okraj, kulturo in razred z upoštevanjem meril iz Odloka. Glede na navedeno materialno pravo je tožbeni ugovor, da bi se moralo pri vrednotenju zemljišč upoštevati oddaljenost nadomestnih zemljišč pravilno zavrnjen in je enak pritožbeni ugovor prav tako neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da o premoženju, ki je v denacionalizacijskem postopku vrnjeno umrlemu upravičencu, odloča sodišče splošne pristojnosti v zapuščinskem postopku. Zato ugovori, ki se tičejo dedovanja, niso predmet denacionalizacijskega postopka.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.