Jedro

Predhodno priznan status stranke kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe predstavlja že ustaljeno upravno prakso sodišča. Morebitno poslabšanje pravnega položaja tožnika zaradi veljavnosti novih predpisov ne more biti razlog, da bi morala toženka v ponovnem postopku odločati na podlagi predpisov, ki niso več v veljavi in s tem poseči v načelo zakonitosti.

Izrek

Tožba drugotožnika A. d.o.o. se zavrže. Tožbi prvotožnika B. se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostave Šiška, št. 351-629/2005-100-1351000 z dne 13. 4. 2010 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

Toženka je prvotožniku dolžna povrniti 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prvotožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo kondominija … na zemljišču parc. št. 19/4, 19/7 in 36/1, vse k.o. ... ter 738/8, 738/9 in 738/10, vse k.o. ... Navedena odločba je bila izdana po tem, ko je upravni organ druge stopnje zavrnilno odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 14. 12. 2009 odpravil, ker je menil, da bi bilo pri odločitvi treba upoštevati prostorski akt, ki je veljal v času vložitve vloge in ne akt, ki je veljal v času odločanja. Upravni organ prve stopnje je prvotožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil, ker je ugotovil, da projekt ni skladen z določili prostorskih ureditvenih pogojev, ki so veljali v času vložitve vloge, to je Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto Š2-Litostroj (Uradni list SRS, št. 17/88 in Uradni list RS, št. 58/92, v nadaljevanju Odlok).

Upravni organ druge stopnje je pritožbo prvotožnika zavrnil. Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata. Glede pravnega interesa drugotožnika za vložitev te tožbe navajata, da sta bila dne 16. 7. 2010 in 31.8.2010 na zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani za predmetne nepremičnine vložena zemljiškoknjižna predloga za vknjižbo pridobitve lastninske pravice v korist drugotožnika. S tem je drugotožnik pridobil dokazilo o pravici graditi, zato ima pravni interes za vložitev tožbe. Sicer pa je tožnik v upravnem sporu tisti, ki je bil stranka v upravnem postopku in mu je bil izdan dokončen upravni akt in tudi tisti, ki kot stranka v upravnem postopku ni sodeloval, pa je z izdanim aktom kršena kakšna njegova pravica ali pravna korist, kamor lahko uvrstimo obravnavani primer. Pri tem se sklicujeta na sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 159/2002. Sicer pa tožbo vlagata zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil upravnega postopka in nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Strinjata se s stališčem upravnih organov, da se novega Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za dela območja urejanja ŠS2/2-1 in ŠS2/2-2 Korotansko naselje, ki je začel veljati dne 26. 8. 2009, za obravnavo predmetne vloge ne sme in ne more uporabiti. Vloga za izdajo gradbenega dovoljenja je bila namreč vložena že 20. 2. 2005. Uporabiti je treba stranki ugodnejše določbe prejšnjega odloka, saj menita, da tožnikoma pravica do gradbenega dovoljenja po prejšnjem Odloku iz razloga, da je vmes pričel veljati nov predpis, ne sme biti odvzeta brez njune krivde. S tem bi bilo poseženo v načelo varstva zaupanja v pravo.

Ne strinjata se s stališčem toženke, da predlagana gradnja ni skladna z določili Odloka, kar podrobno pojasnita.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

K 1. točki izreka: Tožba drugotožnika ni dovoljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik v upravnem sporu le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Nesporno je, da drugotožnik ni bil niti stranka niti stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Glede na navedeno je treba njegovo tožbo po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Predhodno priznan status stranke kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe predstavlja že ustaljeno upravno prakso Vrhovnega sodišča (npr. zadeve I Up 315/2007, I Up 612/2008, I Up 217/2008, I Up 49/2010, I Up 111/2010). Navedeno stališče je še toliko bolj smiselno v obravnavanem primeru, ko naj bi drugotožnik šele po izdaji izpodbijanega akta dobil pravico graditi, saj je predmet presoje v tem upravnem sporu zakonitost izpodbijane odločbe po pravnem in dejanskem stanju, kot je bilo v času njene izdaje, ko ni sporno, da drugotožnik te pravice še ni imel. Sicer bo drugotožnik glede na predmetno odločitev lahko vstopil v postopek kot stranka pri ponovnem odločanju o zadevi (142. člen ZUP).

K 2. točki izreka: Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožba.

V obravnavani zadevi ni sporno, da se po Dolgoročnem planu občin in Mesta Ljubljane za obdobje 1986 - 2000 (Uradni list SRS, št. 11/86 in naslednji), parc. št. 19/4 in 19/7, obe k.o. ... nahajata znotraj območja urejanja ŠS2/2-2 Korotansko naselje, parc. št. 738/8, 738/9 in 738/10 k.o. ... ter 36/1 k.o. ... pa na območju urejanja ŠS2/2-1 Korotansko naselje. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da majhen del parcele št. 19/4 k.o. ... sodi v območje urejanja ŠT2/1 Obvoznica, na katerem naj bi bile urejene le zelene površine. Prav tako ni sporno, saj tožnik v tožbi to posebej poudarja, da je za območje nameravane gradnje dne 26. 10. 2009 začel veljati nov Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za dele območij urejanja ŠS2/2-1 in ŠS2/2-2 Korotansko naselje (Uradni list RS, št. 64/2009, v nadaljevanju nov Odlok). Tega pa upravni organ prve stopnje, kljub temu, da je v času odločanja že bil v veljavi in da se nanaša pa zemljišča, kjer naj bi potekala nameravana gradnja, glede na napotila upravnega organa druge stopnje, ni upošteval, pač pa je upošteval Odlok, saj je veljal v času vložitve vloge.

Takšno stališče upravnih organov, ki mu pritrjuje tudi tožnik, po presoji sodišča nima podlage v veljavnih predpisih.

Res je, da bi zaradi odpravljenih odločitev upravnih organov lahko prišlo do poslabšanja pravnega položaja tožnika zaradi veljavnosti novih predpisov, ki naj bi bili po tožbenih navedbah tožnika zanj manj ugodni. Ne glede na to pa morebitno poslabšanje pravnega položaja tožnika zaradi veljavnosti novih predpisov ne more biti razlog, da bi morala toženka v ponovnem postopku odločati na podlagi predpisov, ki niso več v veljavi in s tem poseči v načelo zakonitosti (6. člen ZUP), ki določa, da upravni organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravne lokalne skupnosti in splošnih aktih za izvrševanje javnih pooblastil. Po ustaljeni upravno sodni praksi (sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 707/2004, I Up 1469/2006, I Up 707/2004) organ odloča o upravni stvari po predpisih, ki so veljavni v času odločanja na prvi stopnji. To pravilo je treba uporabiti tudi v konkretnem primeru. Ustavno sodišče se je v odločbi opr. št. Up 10/03 z dne 10.7.2003 sicer postavilo na drugačno stališče, vendar je pri tem izrecno poudarilo, da gre za specifičen primer, v katerem je bilo odločeno o osebnem statusu v zadevi, kjer javni interes ni bil ogrožen, poleg tega pa so se v času upravnega odločanja poleg pravne ureditve bistveno spremenile tudi dejanske okoliščine, pomembne za odločitev. Po drugi strani je Ustavno sodišče v več odločbah poudarilo, da Ustava varuje le pridobljene pravice, posameznik pa se ne more zanašati na nespremenljivost ureditve (npr. U-I-101/95 z dne 8.1.1998), posebno če je sprememba namenjena varstvu javnega interesa, kot v obravnavanem primeru.

Ker je toženka izdala izpodbijano odločbo na podlagi v času odločanja neveljavnega predpisa, za kar pa ni imela podlage v veljavnih predpisih, je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti.

Ustavno načelo pravne države, iz katerega izvira tudi načelo zaupanja v pravo, na katerega se sklicuje tožnik, terja, da se pravni položaj stranke ne bo poslabšal zato, ker državni organ ni odločal zakonito. Vendar pa po presoji sodišča navedeno načelo ne daje podlage, da bi lahko upravni organi v primerih ponovnega odločanja o stvari zaradi odprave odločbe praviloma odločali na podlagi neveljavnih predpisov. V takšnem primeru lahko stranka od države zahteva odškodnino zaradi nezakonitega postopanja državnega organa, v kolikor izkaže vse potrebne zakonske pogoje.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in iz razloga po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. V njem bo morala toženka upoštevati stališče sodišča in odločati na podlagi veljavnega predpisa.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je prvotožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, prvotožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi Zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

Plačane sodne takse za postopek bodo vrnjene po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).