Jedro

Zgolj dejstvo, da naj bi pri prvo toženi stranki ne bilo mogoče najti podatkov o plačilih etažnih lastnikov, manjkali pa naj bi tudi bančni izpiski, kaže kvečjemu na neskrbnost (premajhno skrbnost) pri poslovanju in neurejene evidence, kar pa ne more biti podlaga za očitek protipravne zlorabe družbe za osebne koristi.

Ni naloga sodišča, da verodostojnost trditev in dokazov pravdnih strank do potankosti preizkuša; ne nazadnje za takšen preizkus v zapletenejših primerih, kakršen je predmetni, niti ni usposobljeno. V konkretnem primeru pa tega ni mogel storiti niti izvedenec, ki je poudaril, da zaradi narave poslov (izstavljanje računov in zbiranje plačil) lahko pregled naredita le pravdni stranki sami. Naloga izvedenca ni zbiranje in urejanje neurejene dokumentacije pravdnih strank. Prav tako je strokoven izračun stanja dejanskih obveznosti naloga računovodstev pravdnih strank, naloga izvedenca pa je strokovno preverjanje teh izračunov (v kolikor bi obstajali).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper III. točko izreka sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožba drugo tožene stranke zoper sodbo se zavrže. III. Pritožbi prvo tožene stranke zoper II. točko izreka sodbe se delno ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu spremeni tako, da se glasi:

1. Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 79.018,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2004 do plačila, v 15 dneh.

2. V preostalem delu, to je za znesek 18.938,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2004 do plačila, se tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrne.

IV. V preostalem delu se pritožba prvo tožene stranke zoper II. točko izreka sodbe zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

V. Pritožba prvo in drugo tožene stranke glede IV. točke izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

VI. Pritožba drugo tožene stranke zoper sklep z dne 30.1.2015 se zavrže. VII. Pritoži prvo tožene stranke zoper sklep z dne 30.1.2005 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

VIII. Pravdne stranke same nosijo pritožbene stroške, nastale s pritožbo zoper sodbo.

IX. Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki povrniti pritožbene stroške, nastale s pritožbo zoper sklep, v višini 960,97 EUR, v 15 dneh.

X. Toženi stranki sami nosita stroške, nastale v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) zaradi delnega umika tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe) v znesku 7.618,24 EUR (1.825.635,22 SIT) postopek ustavilo, (II/1.) tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je prvo toženi stranki naložilo plačilo zneska 79.018,31 EUR (18.935.948,49 SIT), od tega iz naslova neplačanih faktur – glavnice 54.273,42 EUR (13.006.083,17 SIT), obresti na neplačane fakture v znesku 17.311,76 EUR (4.148.590,71 EUR) in obresti na plačani del faktur v znesku 7.433,13 EUR (1.781.275,06 SIT) do plačila ter stroške sodne takse in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, (II/2.) v preostalem delu tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrnilo, (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko ter (IV.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 12.774,95 EUR ter tožeči stranki plačilo stroškov drugo tožene stranke v višini 12.110,58 EUR. S (popravnim) sklepom je sodišče prve stopnje sodbo v II. točki izreka popravilo tako, da je za zneskom glavnice 79.018,31 EUR (18.935.948,94 SIT), ki ga mora tožena stranka plačati tožeči stranki, dodalo: „z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2004 dalje do plačila“.

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili tožeča in obe toženi stranki, ki sta se pritožili tudi zoper (popravni) sklep. Pritožniki se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagajo spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanih odločb. 3. Tožeča stranka na pritožbo toženih strank ni odgovorila, slednji pa sta navedbam v pritožbi tožeče stranke nasprotovali in predlagali potrditev sodbe v izpodbijanem delu.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba prvo tožene stranke zoper sodbo in v celoti zoper popravni sklep. Pritožba drugo tožene stranke zoper popravni sklep ni dovoljena.

O pritožbi tožeče stranke:

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, ki ga je tožeča stranka utemeljevala na podlagi 6. člena ZGD zavrnilo z nosilnim razlogom, da citirani zakonski člen zahteva ugotovitev škodljivega namena družbenika, kar pa v obravnavanem primeru ni podano. Tega pritožba ne izpodbija, navaja pa, da razlogi sodišča prve stopnje niso prepričljivi. Ugotovitve sodišča tožeča stranka izpodbija s (posplošenimi) očitki, da je na strani prvo tožene stranke izkazana obogatitev, ta obogatitev pa naj bi bila posledica naklepnega ravnanja drugo tožene stranke. Ne prvo, ne drugo ne drži, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/1993 – 60/2006) v primeru zlorabe omogoča spregled pravne osebnosti. V prvem odstavku 6. člena določa, da lahko odgovarjajo za obveznosti družbe tudi njeni družbeniki, pri čemer zakon poudarja načelo samostojnosti pravne osebe in strogo loči med družbo in družbeniki glede obveznosti, ki zadevajo družbo. Le izjemoma, kadar gre za zlorabo, ki je bistveno povezana s pripadniki pravne osebe, ki z zlorabo dosegajo svoje interese ali koristi, pa omogoča njihovo odgovornost za obveznosti družbe (prim. II Ips 420/2008). Zakon v navedenem členu primeroma (v zvezi z gospodarskim pravom) navaja situacije, ko pride določilo o spregledu pravne osebnosti v poštev: (1) če so družbeniki družbo kot pravno osebo zlorabili za to, da bi dosegli cilj, ki je zanje kot posameznike prepovedan, (2) če so družbo zlorabili za oškodovanje upnikov, (3) če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem, ali (4) če so v svojo korist ali v korist kake druge osebe zmanjšali premoženje družbe, in so vedeli ali bi morali vedeti, da ta ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Nobene od navedenih okoliščin tožeča stranka ni zatrjevala in dokazovala; zgolj dejstvo, da naj bi pri prvo toženi stranki ne bilo mogoče najti podatkov o plačilih etažnih lastnikov, manjkali pa naj bi tudi bančni izpiski, pa kaže kvečjemu na neskrbnost (premajhno skrbnost) pri poslovanju in neurejene evidence, kar pa ne more biti podlaga za očitek protipravne zlorabe družbe za osebne koristi. Pritožba tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki korektno sodelovali ter, da drugo toženec ni ničesar namerno prikrival, pač pa se je (sicer neuspešno) trudil rešiti nastalo situacijo. Višje sodišče zato kot pravilen potrjuje zaključek izpodbijane sodbe, da bi drugo toženec, če bi imel škodljiv oziroma protipraven namen, ne hotel usklajevati svojih obveznosti s tožečo stranko, njegovo ravnanje pa ne potrjuje s strani tožeče stranke očitane zlorabe.

7. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijani III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi drugo tožene stranke zoper sodbo in popravni sklep:

8. Pritožba drugo tožene stranke zoper sodbo in (popravni) sklep ni dopustna. Tožbeni zahtevek zoper njo je bil v celoti zavrnjen, s (popravnim) sklepom pa je sodišče prve stopnje v tem delu sodbo popravilo zgolj v II. točki izreka, ki se nanaša le na prvo toženo stranko, v preostalem delu (torej tudi v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnjen), pa je ostal izrek sodbe nespremenjen.

9. Drugo tožena stranka ob zgoraj navedenem nima pravovarstvenega (oziroma pravnega) interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravico do pritožbe ima namreč le tista stranka, ki bi ji – če bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena – prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Pravni interes za pritožbo ima le tisti, čigar položaj bi se z odločbo višjega sodišča izboljšal; pa ne nasploh, pač pa glede na tisto, kar se je zahtevalo v postopku na prvi stopnji (J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 351 in 352). Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnilo, je njena pritožba zoper sodbo in sklep nedovoljena, zato jo je višje sodišče zavrglo (tretji odstavek 343. člena ZPP).

O pritožbi prvo tožene stranke zoper popravni sklep:

10. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sodbo z dne 3.4.2014 v II. točki izreka popravilo tako, da je za zneskom glavnice 79.018,31 EUR (18.935.948,94 SIT), ki ga mora tožena stranka plačati tožeči stranki, dodalo: „z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2004 dalje do plačila“.

11. ZPP v 328. členu določa, da lahko predsednik senata kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Določba je namenjena odpravi tehničnih pomanjkljivosti, nikakor pa ne vsebinskemu spreminjanju prvotne odločbe. To pomeni, da je mogoče s popravnim sklepom odpraviti le pomote, ki se tičejo tehnike pisne redakcije sodbe ali sklepa. Morebitnih vsebinskih napak ali pomanjkljivosti sodišče ne more sâmo odpraviti s popravnim sklepom, ker za to ni pravne podlage. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožeča stranka poleg glavnice zahtevala tudi zakonske zamudne obresti. Ker o tem ni razsodilo, bi to pomanjkljivost lahko odpravilo z dopolnilni sodbo (325. člen ZPP), kot je to pravočasno predlagala tožeča stranka, ne pa s popravnim sklepom, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP; VII. točka izreka te sodne odločbe), pri čemer bo na posamezne (vsebinske) pritožbene navedbe, ki jih v pritožbi zoper popravni sklep izpostavlja prvo tožena stranka, odgovorilo v okviru pritožbe zoper sodbo.

O pritožbi prvo tožene stranke zoper sodbo:

12. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo vidi v tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ugotovitev izvedenca in navedb tožene stranke, zaradi česar sodbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek ne drži. 13. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih vselej, kadar svojim naslovnikom sporoča stališče sodišča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki glede na pravno pravilo, ki ga je treba po oceni sodišča uporabiti, pridejo v poštev. Sodišču se v obrazložitvi odločb ni treba opredeljevati do prav vseh navedb in dokazov, pač pa se je dolžno opredeliti (le) do tistih, ki so za odločitev relevantne. Izrecna opredelitev do prav vsake (četudi povsem nepomembne) navedbe stranke je nepotrebna. Isto velja za zahtevo, da se mora sodišče opredeliti do prav vseh ugotovitev v izvedenskem mnenju. To v konkretnem primeru velja še toliko bolj, saj gre za izredno obsežno in kompleksno zadevo, pri kateri je splošna neurejenost dokumentacije, predložene s strani obeh pravdnih strank, onemogočala izvedbo izvedenskega mnenja na način, kot si to predstavlja tožena stranka. Zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva ni naloga izvedenca, prav tako pa ni bila njegova naloga revizija poslovanja pravdnih strank. Še manj je to naloga sodišča. Izvedenec je zaradi preobsežnosti, nedoslednosti in neurejenosti dokumentacije opozoril, da izvedenskega mnenja ni mogel izdelati tako, da bi zajel vse podatke, zaradi česar se sodišču prve stopnje že zaradi tega ni bilo potrebno opredeljevati do prav vseh ugotovitev v njegovem mnenju.

14. Kljub temu, da popolnoma natančnega izračuna ni bilo mogoče sestaviti in izvedensko mnenje ni uporabno na način, kot si je to zamislila tožena stranka, pa je na njegovi podlagi mogoč splošen uvid v poslovni odnos med pravdnima strankam, ki ni potrdil trditev tožene stranke o pravilnem in popolnem poslovanju s tožečo stranko. Kot neutemeljen se zato izkaže tudi pritožbeni očitek, da iz sodbe ni razviden matematični seštevek zneskov po vtoževanih računih. Kljub temu ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da ni jasno, v kakšni višini je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku in zakaj.

15. Dejstvo, da je v tem postopku (zlasti) tožena stranka predložila neurejeno dokumentacijo, ne more biti tožeči stranki v škodo, saj že sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je tožena stranka tista, ki bi morala zagotoviti transparentnost, če trdi, da tožeči stranki ničesar ne dolguje. Povedano drugače: tožena stranka je tista, ki je dolžna zagotoviti popolno in transparentno sledljivost terjatve tožeče stranke po posameznem računu, saj nasprotno pomeni, da je njeno poslovanje nepreverljivo. Preverjanje pravilnosti izdanih računov je dolžnost tožene stranke same, prav tako pa je njena dolžnost, da zbere ter sortira dokumentacijo, s katero dokazuje svoje trditve, da je vtoževana terjatev plačana oziroma, da tožeči stranki ničesar ne dolguje.

16. Tožeča stranka je uveljavljala tožbeni zahtevek za plačilo stroškov komunalnih in energetskih storitev v stanovanjskih oziroma stanovanjsko poslovnih objektih, ki jih upravlja prvo tožena stranka kot upravnik, in obračunane zamudne obresti od neplačanih oziroma z zamudo plačanih računov na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen OZ). Trdila je, da so posamezni lastniki toženi stranki račune poravnali, tožena stranka pa ji kljub temu teh plačil ni ali ni pravočasno prenakazovala, oziroma si je posamezna plačila neupravičeno zadržala. Po delnem umiku tožbe tožeča stranka tako uveljavljala še glavnico v višini 97.956,31 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

17. Ni sporno, da pravdni stranki nista imeli medsebojno sklenjene pogodbe, ker pa je tožeča stranka toženi stranki kljub temu pošiljala račune za storitve, to prej kaže na obstoj mandatnega razmerja, kot na neupravičeno obogatitev, kot to zmotno meni tožeča stranka, čemur je nepravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje. Tožena stranka se je namreč zavezala tožeči stranki, da bo zanjo pobirala plačila po njenih izdanih računih (749. člen ZOR oziroma 766. člen OZ). Dolžnost tožene stranke je tako bila, da brez zavlačevanja tožeči stranki da račun o opravljenih poslih in ji tudi brez zavlačevanja izroči vse, kar je prejela iz opravljanja zaupanih poslov, torej, da poravna račune, ki so ji jih plačevali posamezni stanovalci (754. člen ZOR, enako 771. člen OZ). Zaradi tega je tožena stranka tista, ki je dolžna zagotoviti popolno in transparentno sledljivost terjatve tožeče stranke po posameznem računu, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje.

18. Upoštevajoč zgoraj navedeno višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje vse pritožbene očitke, ki merijo na neugotovljeno višino sredstev, ki jih zbrala tožena stranka, prav tako, da ni ugotovljeno, koliko sredstev je tožena stranka prejela od etažnih lastnikov in koliko jih je zadržala. Pritožbena trditev, da je tožena stranka prejela manj sredstev, kot bi jih morala, odvajala pa je toliko, kot je prejela, je nekonkretizirana, pavšalna in nedokazana. Dokazno breme o tem je bilo na toženi stranki, še zlasti, ker trdi, da so bile vse obveznosti do tožeče stranke plačane oziroma, da je vsa prejeta sredstva od etažnih lastnikov prenakazala tožeči stranki. Tožeča stranka ni mogla (in tudi ni bila dolžna) dokazovati, koliko sredstev je tožena stranka prejela od posameznih etažnih lastnikov, saj z navedenimi podatki ne razpolaga, tudi sicer pa ne gre za podatke, ki bi spadali v njeno poslovno sfero. Tožeča stranka sicer ima podatke o plačilih, prejetih s strani tožene stranke, vendar pa ji brez ustrezne identifikacije ni bilo omogočeno pravilno zapiranje njenih terjatev do tožene stranke. Te podatke je bila dolžna predložiti tožena stranka, nenazadnje tudi v okviru dajanja računa po prej citiranih določilih ZOR oziroma OZ. Tožena stranka je torej tista, ki bi morala za vsak posamezen račun, ki ga je izstavila tožeča stranka in ki ga je tožena stranka prefakturirala etažnim lastnikom, zagotoviti popolno in transparentno sledljivost terjatve po posameznem računu, od njegovega prejema do zaprtja. O neplačnikih in okoliščinah izterjave bi morala redno obveščati tožečo stranko in se z njo tudi dogovarjati o konkretnih rešitvah zaradi morebitne neizterljivosti terjatev. Nasprotno stališče bi pomenilo, da je poslovanje tožene stranke nepreverljivo, neugotovljivo in se ne da preizkusiti, čeprav ta opravila predstavljajo pretežni del njene dejavnosti kot upravnika (prim. I Cpg 711/2005).

19. V okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik sodišču prve stopnje očita, da so ugotovitve o obveznostih na posameznih objektih v nasprotju s pritožnikovimi navedbami in predloženimi dokazi. Kljub takšni navedbi je pritožnik izpostavil zgolj en objekt, in sicer na S. 40, pri katerem naj ne bi bilo upoštevano, da storitve upravljanja ni opravljal. Ne drži, da sodišče prve stopnje tega ugovora ni upoštevalo. Nasprotno: kljub tovrstnim ugovorom tožene stranke je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka tudi na tem objektu na običajen način, kot je bil opredeljen v spisu (in ki mu tožena stranka ni ugovarjala), zapirala svoje terjatve. Tega pritožba ne izpodbija; zgolj zatrjevanje, da lastniku objekta ni izdajala računov, pa ne pomeni, da tožeča stranka za ta objekt neutemeljeno bremeni toženo stranko.

20. V zvezi z ugovorom zastaranja pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, na katere račune ga je apliciralo, pri čemer naj bi računi zapadli „že dolgo“ pred izdanim izpisom odprtih postavk. Drži sicer, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage, na podlagi katere je v 10. točki obrazložitve zaključilo, da tožena stranka ne more uspeti z ugovorom zastaranja, ker velja splošni zastaralni rok 5 let, kar pa ne pomeni, da je odločitev napačna. Na podlagi drugega odstavka 387. člena ZOR oziroma 364. člena OZ se zastaranje pretrga ne le z upniku dano izjavo dolžnika, ki pomeni pripoznavo dolga, temveč tudi posredno, npr. tako, da dolžnik kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki več let sporazumno in redno usklajevali obveznosti, prav tako ne, da je med njima obstajala utečena poslovna praksa glede zapiranja obveznosti. Takšno ravnanje nedvomno pomeni posredno pripoznavo dolga, zaradi česar se tožena stranka ne more sklicevati na to, da dolga ni (izrecno) pripoznala. Ker je tožena stranka trdila, da so računi, ki so bili podlaga za izpis odprtih postavk, zapadli „že dolgo“ pred izdanim izpisom, pa je bila dolžna te račune in njihovo zapadlost specificirati, saj bi bilo njene trditve mogoče preveriti šele na podlagi konkretiziranega ugovora. Navedba, da toženi stranki „ugovarjata zastaranju računov, ki so omenjeni v izpisih odprtih postavk“, je pavšalna in nepreverljiva, saj ni jasno na katere konkretne račune in v katerih konkretnih izpisih odprtih postavk se nanaša. Ni dolžnost sodišča, da na podlagi takih navedb samo zbira dejstva in išče dokaze, ki podpirajo ugovore tožene stranke. Sodišče v primeru, ko stranka ne poda konkretnega ugovora, ni dolžno pregledovati in kontrolirati vsake posamezne listine posebej, kar v konkretnem primeru velja še toliko bolj, saj gre kompleksno in izredno obsežno zadevo.

21. Tožena stranka je izpodbijani sodbi nasprotovala tudi v delu, ki se nanaša na dosojene zakonske zamudne obresti (v okviru popravnega sklepa). Pri tem je pravilno navedla, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (381. člen OZ). Gre za t. i. procesne obresti, ki so dopustna izjema od prepovedi obrestovanja obresti. Zakonske zamudne obresti od neplačanih faktur in obresti na z zamudo plačani del faktur, je tožeča stranka vtoževala od vložitve tožbe dalje (od 23.12.2004), tako pa jih je sodišče prve stopnje tudi prisodilo (sicer napačno s popravnim sklepom namesto z dopolnilno sodbo), zaradi česar je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

22. Pač pa je pritožba utemeljena v delu, kjer sodišču prve stopnje očita, da je tožeči stranki prisodilo nekaj drugega, kot je le-ta zahtevala (v II/1. točki izreka). V tem postopku je tožeča stranka po delnem umiku tožbe zahtevala plačilo zneska 97.956,31 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od vložitve tožbe dalje. Sodišče je vezano na zahtevek, ta vezanost pa se kaže v tem, da ne sme stranki prisoditi več ali kaj drugega kot je zahtevala (prvi odstavek 2. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v II/1. točki izreka sodbe razdelilo na znesek, ki odpade na neplačane fakture, obresti od neplačanih faktur in obresti na z zamudo plačane fakture. Čeprav je s tem zgolj povzelo tožbeni zahtevek in vsota posameznih glavnic ne presega skupno dosojenega zneska, pa to ni zahtevek, kakršnega je oblikovala tožeča stranka. V konkretnem primeru bi sodišče prve stopnje skupno prisojeni znesek moralo pojasniti v obrazložitvi sodbe (česar ni storilo) in ne v izreku (kar je glede na povedano napačno). Zaradi tega je moralo višje sodišče v tem delu utemeljeni pritožbi prvo tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot je to razvidno iz II. točke izreka te sodne odločbe (šesta alineja 358. člena ZPP), pri čemer je spremenilo tudi točko II/2. izreka, in sicer tako, da je jasno, kateri del zahtevka je zavrnjen. Izrek sodbe z navedbo: „v preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne“, je namreč nerazumljiv. Sodišče je dolžno v izreku odločbe navesti tožbeni zahtevek, o katerem odloča, kar velja tudi v primeru, če je zahtevku le delno ugodeno in ko je torej zahtevek v „preostalem“ delu zavrnjen. Pravnomočen postane izrek sodbe, zato mora biti iz njega razvidno, na kaj konkretno se nanaša. 23. V zvezi s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, višje sodišče ugotavlja: čeprav sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni navedlo zakonske podlage, je iz obrazložitve razvidno, da je odločitev oprlo na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in stroške odmerilo glede na uspeh strank v tem postopku. Toženi stranki nepravilno navajata, da sodba nima jasnih razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo 75% uspeh. Res je sicer, da je tožeča stranka delno uspela le zoper prvo toženo stranko (v višini 79.018,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ta uspeh pa znaša glede na prvotno vtoževano terjatev (v višini 105.574,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) prisojenih 75%. Ker je tožeča stranka v celoti propadla z zahtevkom zoper drugo toženo stranko, ji je sodišče prve stopnje naložilo plačilo njenih pravdnih stroškov v celoti, kar izhaja iz 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Nobene podlage ni za to, da bi moralo sodišče prve stopnje o stroških ene in druge tožene stranke odločati skupaj, zaradi česar ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o nepravilnem ločenem odločanju o stroški ene in druge tožene stranke. Da bi bili stroški nepravilno odmerjeni, pritožba ne navaja.

24. Ker višje sodišče ugotavlja, da – razen v delu, kot je to navedeno zgoraj – pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP; III. točka izreka), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. To velja tudi za drugo toženo stranko, katere pritožba zoper sodbo in sklep je bila zavržena. Glede pritožbe prvo tožene stranke zoper sodbo višje sodišče ugotavlja, da je uspela le v delu, ki se nanaša na oblikovanje zahtevka, torej s sorazmerno majhnim delom, zaradi katerega posebni stroški niso nastali, zato mora sama nositi pritožbene stroške. Glede na pritožbenih uspeh prvo tožene stranke zoper (popravni) sklep pa je na podlagi istega zakonskega določila dolžna tožeča stranka prvo toženi stranki povrniti pritožbene stroške, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo. Pri odločanju o stroških pritožbenega postopka, nastalih v zvezi z odgovorom na pritožbo, ki sta ga vložili toženi stranki, je višje sodišče upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovora na pritožbo ne gre za takšne stroške, sta le-te dolžni nositi sami.