Jedro

Izjemen položaj dogovora o lastninskem pridržku terja restriktivno razlago njegovih učinkov, zaradi katere lastninska pravica ne more preseči v dogovoru določenih personalnih okvirov. Načeloma torej velja, da lastninska pravica ob izpolnitvi pogoja preide na kupca (in ne morda na poroka, ki zanj plača dolg), ob neizpolnitvi pogoja pa ostane osebi, ki si jo je pridržala (in ne morda poroku, ki je nikoli ni imel).

Ravnanja, ki je botrovalo izgubi lastninske pravice, ni zagrešila toženka, temveč glavna dolžnica, ki je vozilo kljub izrecni pogodbeni prepovedi prodala naprej (64. člen SPZ). Zahteva, da mora upnik za ohranitev poroštva preprečevati potencialne zlorabe drugih (neposestnih) zavarovanj s strani glavnega dolžnika, nima podlage v materialnem pravu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 734,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženki naložilo, naj tožnici plača 7.039,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2007 dalje do prenehanja obveznosti, v presežnem obrestnem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz tožbenih trditev je povzelo, da sta toženka in A. A. 4. 8. 2004 sklenili kreditno pogodbo, s katero je prva slednji odobrila kredit za plačilo kupnine za osebno vozilo. Toženka si je pri tem pridržala lastninsko pravico na vozilu do plačila kredita (dolžnica je izrecno dovolila, da se pridržek vpiše v prometno dovoljenje), tožnica pa je pogodbo podpisala kot porok. Ker glavna dolžnica pogodbene obveznosti ni (v celoti) izpolnila, je toženka plačilo manjkajočega zneska terjala od tožnice, ki je do vložitve tožbe plačala 7.039,51 EUR. Glavna dolžnica je vozilo prodala, kar ji je omogočila toženka, saj ni izkoristila lastninskega pridržka oziroma ni poskrbela, da bi se pridržek vpisal v prometno dovoljenje. Prav tako ni sledila določbi 18. člena kreditne pogodbe, ki ji je omogočala, da dolžnici ob zamudi s plačilom vozilo odvzame. Sodišče je pritrdilo tožničinemu sklepanju, da je toženka s svojim ravnanjem onemogočila prehod zavarovanja na tožnico, zato je slednja prosta svoje poroštvene obveznosti (1018. in 1027. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Z njene strani plačani zneski pomenijo neupravičeno obogatitev toženke, ki je prejeto dolžna vrniti, saj je tožnica (trdila, da je) zmotno mislila, da je te zneske dolžna plačati.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Menilo je, da pridržek lastninske pravice ob plačilu poroka ne preide nanj, saj lastninska pravica ni stranska pravica oziroma jamstvo za izpolnitev terjatve (1018. člen OZ). Toženka tudi sicer ni bila neupravičeno obogatena. Določba 1027. člena OZ poroku omogoča, da zoper upnika uveljavlja ugovor, da je prost obveznosti zaradi upnikove opustitve pravice. Ker tožnica ni zatrjevala, da je tovrsten ugovor uveljavljala, plačilo ni bilo opravljeno brez pravne podlage, tožnica pa tudi ni trdila, da bi podlaga odpadla pozneje. Uspešen ne more biti niti ugovor vrstnega reda (prvi odstavek 1019. člena OZ), saj zanj prav tako velja, da ga je potrebno uveljavljati, ko upnik od poroka terja izpolnitev. Kot je še pojasnilo, tožbe ne utemeljujejo niti določbe o odškodninski obveznosti. Iz tožbenih trditev namreč ne izhaja, da toženka ni izpolnila kakšne od svojih pogodbenih obveznosti, temveč le, da je opustila svoje pogodbene pravice. Tožnica tudi ni trdila, da bi bila odgovornost toženke s pogodbo dogovorjena za primer opustitve pravice (prvi odstavek 241. člena OZ).

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženkino pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi oziroma tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša tudi stroške. Zagovarja stališče, da je pridržek lastninske pravice kot oblika stvarnopravnega zavarovanja primerljiv z zastavno pravico in lahko preide na poroka, ki plača dolgovano terjatev. Položaj poroka nasproti glavnemu dolžniku se po izpolnitvi njegove obveznosti ne more poslabšati v primerjavi z upnikovim položajem. Če dolžnik plača kupnino, postane lastnik prodane (kupljene) stvari; če tega ne stori, pa (p)ostane lastnik stvari prodajalec oziroma porok, ki je plačal dolžnikovo obveznost. Dodaja, da lahko tudi zastavni upnik z realizacijo zastavne pravice postane lastnik predmeta zastave. Ker porok s plačilom vstopi v upnikov položaj z vsemi stranskimi pravicami in zavarovanji, je razlikovanje njunega položaja nasproti glavnemu dolžniku neutemeljeno. Nadalje opozarja na tožbene navedbe o zmoti glede svoje poroštvene obveznosti, ki v položaju zamudne sodbe veljajo za resnične. Prav zato, ker je bila tožnica ob plačilu (še) v zmoti, tedaj ni uveljavljala ugovorov oprostitve obveznosti in vrstnega reda. Do teh navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Sklicuje se tudi na odškodninsko obveznost toženke zaradi kršitve pogodbe, ki je vsakršno dejanje (aktivno ali pasivno) v nasprotju s pogodbeno obveznostjo. Toženka je kršila pogodbo, ker ni uveljavljala lastninskega pridržka in ga tudi ni vpisala v prometno dovoljenje, poleg tega pa glavni dolžnici ni odvzela vozila. Gre za opustitev obveznosti, ki so nasproti glavni dolžnici pogodbene pravice, nasproti poroka pa obveznosti.

4. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Če upnik opusti zastavo ali kakšno drugo pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njegove terjatve, ali če jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in tako onemogoči prehod te pravice na poroka, je porok prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice (prvi odstavek 1027. člena OZ). Pravilo ureja položaj, ko izpolnitev upnikove terjatve poleg poroštva varuje še druga pravica oziroma zavarovanje. Porok namreč ne more zahtevati od upnika, naj najprej uveljavlja svojo pravico iz varščine (beneficium excussionis reails), temveč mora plačati dolg, nanj pa skladno z določbo 1018. člena OZ preide glavna terjatev skupaj s stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. V takšnem položaju bi bilo ravnanje upnika nepošteno, če bi se tem garancijam odrekel ali če bi z njimi ravnal tako neskrbno, da bi jih izgubil. Glede varščin ne sme storiti ničesar, kar bi porokov položaj poslabšalo.(1) Če to obveznost krši, ni podlage za porokovo obveznost v znesku, ki bi ga mogel dobiti z izvrševanjem varščin. Revidentka utemeljeno opozarja, da ima porok, ki obveznost izpolni, ker ne ve za upnikovo opustitev garancij, kondikcijski zahtevek (190. in 191. člen OZ). Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da bi bilo tožničino plačilo brez pravne podlage le v primeru, ko bi predhodno ugovarjala, da je prosta obveznosti. Tega pogoja določba 1027. člena OZ ne vsebuje.

8. Na poroka, ki plača upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi (akcesornimi) pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (zakonita cesija oziroma subrogacija, 275. in 1018. člen OZ), na primer pravico do prednostnega poplačila, hipoteko, zastavo, pravico iz pogodbe s porokom, pravico do obresti, do pogodbene kazni ipd. (prvi odstavek 418. člena OZ). Ker so stranske pravice v zakonu naštete zgolj eksemplifikativno(2) in je ekonomska funkcija lastninskega pridržka zavarovanje kredita,(3) se zdi v reviziji ponujena primerjava z zastavno pravico na prvi pogled razumna. Ne glede na to pa celovitejši razlagalni pristop prepričljivo kaže na utemeljenost nasprotne presoje sodišča druge stopnje, da zavarovanje v konkretnem primeru ne bi moglo biti predmet zakonite cesije (subrogacije).

9. Izhodišče omenjene presoje je v lastninskem temelju obravnavanega instituta, ki tudi po mnenju revizijskega sodišča v konkretnem primeru prevlada nad njegovim varovalnim namenom. Lastninska pravica (in njen pridržek) ni akcesorna pravica, ki bi bila podrejena zavarovani terjatvi in bi avtomatično (brez izrecnega dogovora) delila njeno usodo.(4) Predvsem ji ni mogoče pripisati nemožnosti samostojne, od varovane terjatve neodvisne pravne eksistence, ki je sicer inherentna stranskim pravicam. Prodajalec svoj lastniški položaj obdrži (kot „golo“ lastninsko pravico) vse do plačila, ko lastninska pravica na izročeni premičnini preide na kupca. Kupčevo pričakovanje, da bo z izpolnitvijo navedenega pogoja pridobil lastninsko pravico, je priznano kot pričakovalna pravica, ki je prenosljiva, v polno (lastninsko) pravico pa se lahko spremeni le pri tistem, ki je njen imetnik.(5) Navedeno velja tudi v primeru porokovega plačila. Kupčeva zaveza sicer s tem ne preneha; obveznost, ki jo je dotlej imel do prodajalca, ima sedaj do poroka.(6) Vendar je treba upoštevati, da porok izpolnjuje dolžnikov dolg (1012. člen OZ), kar v luči prodaje z lastninskim pridržkom, za katero sta se dogovorila upnik in dolžnik, pomeni izpolnitev odložnega pogoja za prenos lastninske pravice na izročeni stvari na kupca.

10. V reviziji zastopano stališče nasprotno predpostavlja, da se obravnavani pogoj izpolni šele s plačilom glavnega dolžnika, porok pa s plačilom prodajalčeve terjatve pridobi iz njegove lastninske pravice izhajajoči lastninski pridržek. Da je takšno stališče zmotno, pokaže primer, ko glavni dolžnik poroku ne plača nanj prenesene terjatve. Če se namreč odložni pogoj ne izpolni, kupčeva pričakovalna pravica preneha,(7) kar bi ob dosledni izvedbi revizijskega stališča pomenilo, da bi tožnica brez ustreznega dogovora in izročilnega dejanja postala lastnica predmeta prodajne pogodbe, v zvezi s katero se je zavezala zgolj kot porok. Tega načina pridobitve lastninske pravice zakon ne predvideva. Drugačno presojo onemogoča narava lastninskega pridržka kot neakcesorne pravice in izjeme od pravila, da lastninska pravica ne more biti vezana na pogoj (drugi odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ – in 63. člen SPZ). Izjemen položaj dogovora o lastninskem pridržku terja restriktivno razlago njegovih učinkov, zaradi katere lastninska pravica ne more preseči v dogovoru določenih personalnih okvirov. Načeloma torej velja, da lastninska pravica ob izpolnitvi pogoja preide na kupca (in ne morda na poroka, ki zanj plača dolg), ob neizpolnitvi pogoja pa ostane osebi, ki si jo je pridržala (in ne morda poroku, ki je nikoli ni imel). Nasprotno stališče bi nesprejemljivo poseglo v pravni posel med upnikom in dolžnikom, za (uresničitev) katerega je bilo dogovorjeno poroštvo, ki je poleg tega akcesorno glavni terjatvi (za plačilo kupnine). Z vprašanjem prenosa (pridržka) lastninske pravice na poroka na podlagi posebnega dogovora med upnikom in porokom se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker takšnega dogovora tožnica ni zatrjevala.

11. Zavrniti je treba v reviziji ponujeno možnost analogije s subrogacijo v zvezi z zastavno pravico (1018. člen OZ). Zastavna pravica je stvarna pravica na tuji stvari, ki je akcesorna zavarovani terjatvi in nima samostojne eksistence, poleg tega pa lastništvo zastavljene stvari ni pomembno in se ob subrogaciji ne spreminja. Revidentka pravilno meni, da lahko lastninsko pravico na zastavljeni stvari pridobi tudi zastavni upnik, vendar spregleda, da takšen prenos temelji na ustreznem pravnem poslu (prodaja zastavljene stvari – 166. in 167. člen SPZ ter 92 – 96. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju ali dogovor z dolžnikom po zapadlosti terjatve – drugi odstavek 132. člena SPZ). Po navedenem se izkaže, da se tožničin položaj zaradi prenehanja toženkinega lastninskega pridržka ni mogel poslabšati, saj ta oblika zavarovanja v konkretnem primeru ne bi mogla preiti na tožnico.

12. Sicer pa dejanska podlaga izpodbijane odločitve ne omogoča niti sklepanja, da je izgubo lastninskega pridržka krivdno povzročila toženka (prvi odstavek 1027. člena OZ). Toženkina lastninska pravica (in z njo lastninski pridržek) je prenehala, ker jo je na originaren način pridobil dolžničin kupec (64. SPZ). Iz tožbe in priloženih listin je razvidno, da v konkretnem primeru registracija vozila ni bila opravljena v skladu z zakonom, saj se je v prometno dovoljenje namesto toženke kot lastnica vpisala glavna dolžnica (176. člen Zakona o varnosti cestnega prometa – v nadaljevanju ZVCP oziroma 192. člen Zakona o varnosti cestnega prometa – v nadaljevanju ZVCP-1). Vendar te napake ni mogoče pripisati toženki, saj iz pogodbenih določil ne sledi, da so (prav n)jo bremenile obveznosti v zvezi z registracijo vozila. Glavna dolžnica je sicer „dovolila vpis pridržka“, a to še ne pomeni, da je bila za vpis dolžna poskrbeti toženka, ki je ob izročitvi avtomobila na njem obdržala le „golo“ lastninsko pravico. Iz procesnega gradiva prav tako ni mogoče zaključiti, da je sporno registracijo predlagala toženka. To je na podlagi prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice lahko storila tudi (predvsem) glavna dolžnica kot uporabnica avtomobila (drugi odstavek 176. člena ZVCP oziroma tretji odstavek 192. člena ZVCP-1). Ali in zakaj bi se morala toženka prepričati o pravilnosti registracije oziroma o tem, ali je v prometnem dovoljenju ustrezno navedena kot lastnica, tožnica ni zatrjevala.

13. Pomembno je končno, da očitana opustitev vpisa sama po sebi ni mogla vplivati na nadaljnji obstoj lastninskega pridržka. Vzrok poslabšanju tožničinega položaja z vidika zavarovanja terjatve ni mogla biti tudi zato, ker obravnavani pridržek nikdar (tudi ob sklenitvi poroštvene pogodbe) ni bil vpisan. Ravnanja, ki je botrovalo izgubi lastninske pravice, ni zagrešila toženka, temveč glavna dolžnica, ki je vozilo kljub izrecni pogodbeni prepovedi prodala naprej (64. člen SPZ). Zahteva, da mora upnik za ohranitev poroštva preprečevati potencialne zlorabe drugih (neposestnih) zavarovanj s strani glavnega dolžnika, nima podlage v materialnem pravu. Temeljni namen poroštva je varstvo upnika, poroka pa je utemeljeno varovati predvsem (le) zoper tista upnikova ravnanja (storitve ali opustitve), ki so v pravno relevantni vzročni zvezi z izgubo zavarovanja. Morebiten poroštveni dogovor, ki bi upniku nalagal dodatne obveznosti, ni bil zatrjevan.

14. Navedeni razlogi utemeljujejo stališče pritožbenega sodišča, da tožničin zahtevek ni utemeljen niti na odškodninski podlagi. Ker revizijski očitki niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica je z revizijo propadla, zato je dolžna toženki povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 734,40 EUR (600 točk za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 20 % DDV in 2 % materialnih stroškov), ki jih mora tožnica plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij: veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 2663 in 2664. Op. št. (2): Juhart v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 577. Op. št. (3): Juhart v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 353. Op. št. (4): Takšno je tudi večinsko stališče avstrijske pravne teorije (primerjaj Bydlinski v: Klang/Gschnitzer, Kommentar zum Allgemeinen bürgerlichen Gesetzbuch, 2. Auflage, Band IV/2, 1978; Mayrhofer, Das Abzahlungsgeschäft nach dem neuen Ratengesetz 1966, Springer Wien, 131; Spielbüchler, Eigentumsvorbehalt und Verarbeitung, JBI 1968, 590 FN 11 in drugi) ter nemške pravne teorije in sodne prakse (primerjaj Palandt, Bürgerlicehs Gesetzbuch, 69. Auflage, Müncehn 2010, str. 607 in 1214 ter Bamberger Roth, BGB, 3. Auflage, München 2012, str. 1907). Zdi se, da naša teorija sprejema stališče nemškega prava o neakcesornosti fiduciarne lastnine, ki je do neke mere zrcalna oblika pridržka lastninske pravice (Tratnik in drugi, Stvarnopravna zavarovanja, IARS Maribor, Maribor 2001, str. 151 in 152).

Op. št. (5): Vrenčur, Pridržek lastninske pravice, Podjetje in delo, št. 6/2005, GV Založba, Ljubljana 2005; Juhart v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 356. Op. št. (6): Kranjc v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1046. Op. št. (7): Vrenčur, Pridržek lastninske pravice, Podjetje in delo, št. 6/2005, GV Založba, Ljubljana 2005.