Jedro

Sodišče prve stopnje je ob primernem vrednotenju olajševalnih in obteževalnih okoliščin obtožencu izreklo pravično kazensko sankcijo, to je glavno kazen enega leta zapora. Pri tem je pravilno upoštevalo obtoženčevo dosedanjo neobravnavanost pri sodniku za prekrške in nekaznovanost na območju Slovenije, pa tudi njegove preživninske obveznosti. Kot obteževalno okoliščino pa je upoštevalo vožnjo pod vplivom alkohola, čeprav je poklicni voznik. Obtožencu je bila glede na vožnjo pod vplivom alkohola tudi izrečena primerno dolga stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila C in E kategorije za čas deset mesecev.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornice obtoženca se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženca za krivega, da je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. in 2. odstavku 325. člena KZ.

Izreklo mu je kazen enega leta zapora in v izrečeno kazen vštelo čas prebit v priporu. Obtožencu je izreklo še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila C in E kategorije za čas desetih mesecev.

Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je ugoditev pritožbi in izrek daljše zaporne kazni ter izrek stranske kazni za čas enega leta na območju Republike Slovenije.

Zagovornica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe okrožne državne tožilke kot neutemeljene in ugoditev njeni pritožbi.

Zagovornica se je namreč pritožila zaradi odločbe o kazni in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Predlagala je ugoditev pritožbi tako, da naj se obtoženemu izrečeno kazen zapora zniža ali izreče drugo primerno kazensko sankcijo brez stranske kazni, podrejeno pa, da naj se napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, obtoženca pa oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

Sodišče druge stopnje je o seji senata obvestilo Višje državno tožilstvo v Ljubljani, obtoženca in zagovornice pa ne, ker nihče od obeh tega ni zahteval. Seje se je udeležil višji državni tožilec.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je obtožencu potem, ko ga je po oceni izvedenih dokazov utemeljeno spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti po 1. in 2. odstavku 325. člena KZ, dejanje je storil z zavestno malomarnostjo, izreklo pravično kazensko sankcijo, to je kazen eno leto zapora. Pri odmeri te glavne kazni je ustrezno upoštevalo kot olajševalne okoliščine nekaznovanost v Sloveniji, neobravnavanost pri sodniku za prekrške ter obtoženčevo skrb za več otrok, ki živijo v Turčiji. Kot obteževalno okoliščino pa je upoštevalo vožnjo pod vplivom alkohola.

Ob pravilnem vrednotenju teh okoliščin je bila obtožencu izrečena kazen, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde.

Pritožba okrožne državne tožilke, ki prav zaradi obtoženčeve vinjenosti predlaga izrek daljše zaporne kazni, je zato neutemeljena, saj je prvostopenjsko sodišče primerno ovrednotilo to obteževalno okoliščino. Ker so bile pravilno ocenjene tudi olajševalne okoliščine, je zato neutemeljena tudi zagovorničina pritožba v zvezi z izrečeno glavno kaznijo, saj je sodišče prve stopnje dovolj upoštevalo obtoženčevo prejšnje življenje in prizadetost ter njegove preživninske obveznosti. Zagovornica v pritožbi še neutemeljeno poudarja, da bi moralo biti pri odmeri kazni upoštevano tudi obtoženčevo odkrito priznanje in obžalovanje. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo upoštevati obtoženčevega priznanja kot olajševalne okoliščine, saj kaznivo dejanje obtoženec ni "odkrito priznal". Kot glavni vzrok prevrnitve njegovega vozila je namreč ves čas navajal vožnjo nekega osebnega vozila, ki naj bi nenadoma zavilo pred njegovo vozilo, zaradi česar naj bi zaviral in nato izgubil oblast nad svojim vozilom. Zato je zagovorničina pritožba neutemeljena tudi v tem pogledu.

Obtožencu je bila ob ustreznem upoštevanju obtoženčeve vinjenosti izrečena tudi primerna stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila C in E kategorije na ozemlju Republike Slovenije. Čas odvzema deset mesecev je glede na vse okoliščine, v katerih je prišlo do prometne nesreče, taka doba, da bo stranska kazen prepovedi vožnje za čas desetih mesecev vsekakor delovala generalno in specialno preventivno. Zato sta obe pritožbi, torej pritožba državne tožilke, ki predlaga izrek stranske kazni za čas enega leta, in zagovorničina pritožba, ki predlaga izrek krajše stranske kazni, neutemeljeni.

Neutemeljena pa je tudi zagovorničina pritožba v delu, ko se pritožuje zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je v skladu z zakonom odločilo, da je obtoženec, ki je redno zaposlen, dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Dosedanji podatki v tej zadevi namreč ne kažejo na to, da bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obtoženca ali oseb, ki jih je obtoženec dolžan vzdrževati.

Sodišče druge stopnje je ob reševanju obeh pritožb po 1. odstavku 383. člena ZKP pazilo tudi na kršitve procesnega ali materialnega zagona. Ker ni našlo nobenih takih kršitev, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker obtoženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, je obtoženec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino. Povprečnino je sodišče druge stopnje glede na to, da je obtoženec zaposlen, odmerilo ob upoštevanju trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka ter obtoženčevih premoženjskih razmer.