Jedro

Za sklepčnost tožbe zadostuje, da upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov med etažne lastnike, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od (sklepčnosti) ugovora toženca in vpliva na dokazanost njenega obstoja in višine (vprašanje utemeljenosti zahtevka).

Čim je toženec ugovarjal izračunu ene od postavk stroškov, bi tožnik moral najmanj zanjo navesti znesek, ki ga je plačal dobavitelju (celota) za dobavo oziroma storitev, ključ delitve (del celote) in znesek, ki je odpadel na toženca. Šele v takem primeru sodišče lahko preizkusi pravilnost obračuna med strankama spornega stroška in odloči o zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 154929/2013 z dne 4. 10. 2013 razveljavi v 1. odstavku za znesek glavnice v višini 327,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2013 dalje do plačila ter se v tem delu postopek ustavi; da se navedeni sklep o izvršbi razveljavi v 1. odstavku izreka v preostalem delu (za znesek 537,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 164,79 EUR od 25. 1. 2013 do plačila, od zneska 206,46 EUR od 23. 2. 2013 dalje do plačila, od zneska 202,16 EUR od 26. 3. 2013 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 327,06 EUR v višini 5,99 EUR) ter v celoti v 3. odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 60,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obrazložitev sodišča je protispisna, saj je tožnik v drugi pripravljalni vlogi določno navedel vsak posamezni razdelilnik - obračun s posameznimi vrstami stroškov tako, da je bil razviden vsak strošek. Sodišče bi tako lahko razsodilo o njegovi utemeljenosti, če bi menilo, da je toženec ustrezno in substancirano ugovarjal zoper obračun vsakega posameznega stroška, česar toženec ni storil. Ne drži ugotovitev sodišča, da je neskladje pri obračunu skupne električne energije, saj je tožnik v drugi pripravljalni vlogi ustrezno popravil ključ delitve s tem, ko je povzel razdelilnike, ki jih je sicer priložil že k prvi pripravljalni vlogi. Delna ugoditev tožbenemu zahtevku bi bila torej mogoča. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takšnem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

V postopkih v sporu majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati dokaze v tožbi oziroma, če se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kot se je v tej zadevi, v prvi pripravljalni vlogi (v dopolnitvi tožbe), tožena stranka pa mora sklepčno ugovarjati v odgovoru na tožbo oziroma v tej zadevi najkasneje v njeni prvi pripravljalni vlogi (451. člen ZPP). Vsaka stranka lahko nato vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalni vlogi nasprotne stranke (452. člen ZPP). Stranki torej lahko navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze samo v prvih dveh vlogah (tožeča stranka v predlogu za izvršbo in prvi pripravljalni vlogi ter tožena stranka v ugovoru o izvršbi in v njeni prvi pripravljalni vlogi), kasneje pa le še odgovorita na navedbe nasprotne stranke. Poostreno načelo prekluzije se odraža v tem, da se trenutek, do katerega mora tožnik navesti dovolj dejstev za sklepčnost tožbe, kot tudi predložiti zadostne dokaze, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, praviloma združi v isti časovni točki, ki jo predstavlja vložitev prve pripravljalne vloge.

Protispisnost in s tem v pritožbi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Zanjo bi šlo v primeru, če bi sodišče napačno povzelo vsebino listine v spisu, brez da bi se vrednostno opredelilo do nje, vendar v konkretnem primeru ne gre za tak položaj. Strinjati se je s pritožbeno navedbo, da je tožnik izrecno povzel predmetne razdelilnike, iz katerih so razvidni posamezni stroški, vendar je to storil prepozno - šele v drugi pripravljalni vlogi, zato njegovih navedb ni moč upoštevati. To sicer zgolj implicitno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, toda navedena nedoslednost ne vpliva na pravilnost odločitve.

Sodna praksa šteje, da za sklepčnost tožbe zadostuje, da upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov med etažne lastnike, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od (sklepčnosti) ugovora toženca in vpliva na dokazanost njenega obstoja in višine (vprašanje utemeljenosti zahtevka).(1) Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero je pritožbeno sodišče vezano, da je bilo že iz ugovora toženca v izvršbi(2) jasno, da je sporen predvsem izračun nekaterih stroškov, pa tožnik v prvi vlogi ni navedel posameznih zneskov stroškov, je sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti. Čim je toženec ugovarjal izračunu ene od postavk stroškov, bi tožnik moral najmanj zanjo navesti znesek, ki ga je plačal dobavitelju (celota) za dobavo oziroma storitev, ključ delitve (del celote) in znesek, ki je odpadel na toženca. Šele v takem primeru sodišče lahko preizkusi pravilnost obračuna med strankama spornega stroška in odloči o zahtevku. V nasprotnem primeru - če ni podana celota in znesek posamezne storitve oziroma dobave, ki ga mora plačati toženec - zgolj ključi delitve niso dovolj, saj ni moč ločiti posameznega stroška od seštevka ostalih nespornih stroškov.(3) Ker tožnik ni podal navedb v tej smeri že v prvi pripravljalni vlogi, s sklicevanjem na razdelilnike glede na ustaljeno sodno prakso pa teh ne more nadomestiti, je utemeljen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Po povedanem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Vloženi odgovor v zadevi ni bil potreben, saj ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, zato toženec ni upravičen do povračila stroškov v zvezi z njim (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Ker gre za spor majhne vrednosti, je o pritožbi odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

(1) Povzeto po gradivu Karmen Iglič Stroligo s Civilnopravne sodniške šole 2015, ki se sklicuje na sodbi VS RS III Ips 5/2012 in III Ips 13/2012 z dne 15. 4. 2014. (2) Le ugovori toženca glede obračuna storitev upravljanja, vodenja rezervnega sklada in odmere toplotne energije, podani v ugovoru v izvršbi, so pravočasni in ustrezno substancirani ter zato upoštevni, medtem ko so ugovori iz druge pripravljalne vloge prepozni. Tožnik se je do prvih opredelil v prvi pripravljalni vlogi.

(3) Čeprav vsaka vrsta stroška posebej pomeni deljeno obveznost toženca.