Jedro

Člen 110 ZKP predvideva vrnitev stvari oškodovancu zgolj ob kumulativni izpolnitvi pogojev, da takšne stvari niso več potrebne kot dokaz v kazenskem postopku, ter ob pogoju, da gre za stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe smiselno ustavilo pravdni postopek (prvi odstavek izreka sklepa sodišča prve stopnje) in sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka sklepa sodišča prve stopnje).

2. Zoper odločitev o stroških, tj. drugo točko (pravilno odstavek) sklepa, se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeči stranki prizna potrebne pravdne stroške, vključno s stroški pritožbe. Sodišču prve stopnje prvenstveno očita pomanjkanje razlogov za zavrnitev zahtevka za plačilo stroškov zoper drugo toženo stranko. V nadaljevanju pa vztraja, da je bilo ravnanje tožilstva in sodišča protipravno, saj je bilo tožeči stranki odvzeto osebno vozilo brez pravnega temelja. Za vračilo si je prizadevala z vsemi pravnimi sredstvi, vendar je bil njen zahtevek vsakokrat zavrnjen brez zakonitih razlogov. Šele po objavi prispevkov v medijih o ljudeh, ki so se znašli v enakem položaju zaradi odvzema motornih vozil, se je ob nespremenjenem dejanskem stanju zgodil preobrat v razmišljanju, ki mu je sledilo vračanje zaseženih vozil v številnih spisih. Opozarja, da je v obravnavanem primeru pomembno, da tožeča stranka ni osumljenec kaznivega dejanja in zoper njega ne teče postopek v zvezi s kaznivim dejanjem prikrivanja, da v Sloveniji nihče ni obdolžen kaznivega dejanja tatvine tožnikovega motornega vozila, edini kazenski postopek, ki je v teku, je postopek v zvezi s kaznivim dejanjem ponarejanja listin, tožeča stranka pa je edini oškodovanec, ki je uveljavljal svojo pravico pred katerim koli državnim organom v Republiki Sloveniji. Opozarja na določbe 220. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), 73. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter 100. in 110. člena ZKP, ki naj bi bili zmotno uporabljeni. Poudarja, da je v kazenskem postopku K 33/2008 edino tožeča stranka podala premoženjskopravni zahtevek za vračilo zaseženega motornega vozila. Navedeno dejstvo pa se ni spremenilo od vložitve tožbe do izdaje odredbe o vračilu. Kazensko sodišče je posledično ravnalo v nasprotju z zakonom, ko je zahtevek tožeče stranke obravnavalo tako, kot da bi v kazenskem postopku K 33/2008 podalo premoženjskopravni zahtevek več oškodovancev. Tako pa jo skuša obravnavati tudi sodišče v izpodbijanem sklepu, ko kot odločilno spremenjeno okoliščino upošteva neko nerelevantno korespondenco. Dejansko pa so bile vse pravno pomembne okoliščine enake že pred vložitvijo tožbe, kot ob njeni vložitvi in kasneje ob izdaji odredbe za vrnitev zaseženega vozila. Tožeča stranka je bila nedvomno formalni lastnik in posestnik zaseženega vozila na podlagi nakupa vozila pri trgovcu, ki ga v okviru svoje dejavnosti daje v promet, tožeča stranka ni bila obdolženec v kazenskem postopku, le-ta se tudi ni vodil glede kaznivega dejanja tatvine, v kazenskem postopku pa je kot lastnik zaseženega vozila edini nastopal kot oškodovanec, in sicer v zvezi s predmetom, ki ga v kazenskem postopku v skladu z zakonskimi določili ni mogoče odvzeti. Zato je bila tožba utemeljena že ob vložitvi in kot takšna potrebna, tožeča stranka pa je posledično upravičena do stroškov postopka. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tožeči stranki v obravnavanem primeru 29. 01. 2008 s strani policije zaseženo motorno vozilo znamke Mercedes, ki ga je 09. 02. 2007 kupila v Sloveniji preko komisijske prodaje od druge tožene stranke. Policija je kot podlago za zaseg navedla 164., 216., 217. in 220. člen ZKP, kar pomeni, da je še pred začetkom preiskave te predmete zasegla zato, ker bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku in ker bi bilo (z njihovim zasegom) nevarno odlašati. Iz kazenskega spisa K 33/2008-III izhaja, da je policija zaseženo vozilo, skupaj s ključi in zaseženim prometnim dovoljenjem 30. 01. 2008 izročila ODT Maribor, ta pa 01. 02. 2008 Okrajnemu sodišču v Mariboru. Policija je ODT Maribor posredovala ovadbo zoper drugega toženca zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin, saj so obstajali razlogi za sum, da je bilo prometno dovoljenje, ki je pripadalo zaseženemu vozilu (in je bilo podlaga za njegov uvoz iz Republike Italije v Republiko Slovenijo) ponarejeno, motorno vozilo pa je bilo v Republiki Italiji prijavljeno kot ukradeno.

6. Vozilo je bilo torej tožeči stranki (začasno) zaseženo v okviru zakonskih pooblastil policije, da že pred preiskavo zavaruje dokaze oziroma zaseže predmete, ki bi utegnili biti dokaz v postopku, pri čemer bi bilo s takšnim ukrepom nevarno odlašati. Četudi zoper drugega toženca oziroma katerega koli drugega obdolženca ni bila vložena ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja prikrivanja v zvezi z navedenim vozilom, pa je v času, ko je bilo takšno vozilo zaseženo, obstajala prijava tatvine navedenega vozila v Republiki Italiji skupaj z izjavo prijavitelja, da je njegov lastnik. Člen 110 ZKP predvideva vrnitev stvari oškodovancu zgolj ob kumulativni izpolnitvi pogojev, da takšne stvari niso več potrebne kot dokaz v kazenskem postopku, ter ob pogoju, da gre za stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu. Zaradi suma tatvine in razrešitve dileme o lastništvu motornega vozila je slovenska policija opravila poizvedbe pri pristojnih organih pregona v Italiji, ki pa so posredovali podatek, da je bil o zasegu spornega motornega vozila obveščen g. G.R. kot lastnik vozila, ki bo posredoval prijavo o tatvini in izjavo glede samega vozila. Preiskava o navedenem je namreč potekala tudi pred italijanskimi organi. Ker državno tožilstvo ni vložilo nikakršnega obtožnega predloga zaradi suma kaznivega dejanja prikrivanja ali tatvine, je kazensko sodišče vsled seznanitvi s takšnim obvestilom italijanskih organov pregona preverilo še, ali je pri slovenskih sodiščih v teku spor med tožečo stranko in g. R, ki je prav tako zatrjeval lastništvo avtomobila. Ker takšen spor pred slovenskimi sodišči ni bil v teku, je sodišče 04. 05. 2009 odredilo vrnitev zaseženega vozila tožeči stranki. Šele na podlagi takšnih poizvedb je bil namreč izpolnjen prvi pogoj iz dispozicije 1. odstavka 110. člena ZKP, namreč, da je bilo nesporno, da zaseženo motorno vozilo pripada oškodovancu.

7. Na zakonitost takšnega zasega – kot že pojasnjeno – ne vpliva dejstvo, da tožeča stranka ni bila obravnavana kot osumljenec ali obdolženec v kazenskem postopku. Iz določb ZKP, ki urejajo zaseg predmetov v (pred)kazenskem postopku, namreč izhaja, da lahko organi pregona (začasno) zasežejo vsak predmet, ki utegne biti dokaz v postopku, ne glede na to, v čigavi lasti je (osumljenčevi, oškodovančevi ali morebiti nekoga tretjega). Z zasegom predmeta se namreč zasleduje le cilj začasnega odvzema. Gre za odraz ustavno dopustne omejitve lastninske pravice v smislu ureditve načina njenega uživanja, ki je urejena v ZKP zaradi zagotovitve javnega interesa uspešnega pregona storilcev kaznivih dejanj.(1) Presoja dopustnosti takšnega posega v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine v konkretnem primeru glede na okoliščine predkazenskega postopka oziroma preiskave pa terja tehtanje okoliščin, ki se ugotavljajo v (pred)kazenskem postopku in gre zatorej za materijo, ki je v neposredni zvezi z očitanim kaznivim dejanjem oziroma sumom storitve takšnega kaznivega dejanja, posledično pa je urejena v kazenskih procesnih in materialnih predpisih ter predmet obravnave v kazenskem postopku.

8. Lastninska tožba zoper toženo stranko pred civilnim sodiščem je bila zatorej vse do konca kazenskega postopka preuranjena. Smisel takšne ureditve je nenazadnje razviden ravno iz konkretnega primera, v katerem so bila s strani policije pridobljena obvestila o motornem vozilu tožeče stranke, ki so nakazovala razloge za sum storitve kaznivega dejanja prikrivanja oziroma tatvine, v ta namen pa je bila ovadba tudi dopolnjena z obvestilom italijanskih organov pregona, ki so tudi sami vodili preiskavo zaradi tatvine motornega vozila tožeče stranke. Šele ob upoštevanju, da obtožni predlog v tej smeri ni bil podan – da je torej državni tožilec spoznal, da ni razlogov za kazenski pregon – ter ob ugotovitvi sodišča, ki je imelo vozilo v hrambi, da glede njega ne poteka noben civilni spor med tožečo stranko in domnevnim lastnikom iz Italije, je bilo mogoče odrediti vrnitev zaseženega vozila skladno s 110. členom ZKP. Na podlagi okoliščin, ki jih je ugotovilo državno tožilstvo, namreč ni več obstajala podlaga za sklepanje, da utegne biti zaseženi predmet potreben kot dokaz v kazenskem postopku, prav tako pa ni bilo več dvoma, da zaseženi predmet pripada oškodovancu. Iz pojasnjenih razlogov pa ni mogoče slediti ugovorom tožeče stranke, da se okoliščine glede zaseženega vozila niso v ničemer spremenile od časa pred vložitvijo tožbe do trenutka njegove vrnitve.

9. Ker je bila torej tožba v civilnem postopku preuranjena, do vrnitve zaseženega predmeta tožeči stranki pa ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka po tožbi, temveč zaradi izpolnitve pogojev za njegovo vrnitev v skladu z ZKP, je sodišče prve stopnje z izpodbijanem sklepom pravilno odločilo, da mora tožeča stranka svoje pravdne stroške nositi sama (1. odstavek 158. člena ZPP). Tožeča stranka v pritožbi sicer pravilno opozarja na pomanjkanje razlogov izpodbijanega sklepa glede zavrnitve zahtevka za povrnitev stroškov v razmerju do drugega toženca. Vendar gre za kršitev, ki jo lahko odpravi sodišče druge stopnje sámo s pravilno uporabo materialnega prava (355. člen ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Glede na to, da je tožeča stranka zoper drugega toženca naperila zahtevek za vračilo kupnine za zaseženi avtomobil in plačilo odškodnine, zahtevek pa je umaknila tudi zoper drugega toženca, ki takšnega zahtevka nikdar ni izpolnil, je očitno, da mora tožeča stranka tudi v razmerju do druge tožene stranke svoje stroške postopka kriti sama (tožena stranka namreč pravdnih stroškov ni priglasila).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti tudi stroške, ki so ji nastali v postopku s pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Kljub ustavnemu varstvu lastninske pravice namreč le-ta ni absolutno varovana ustavna kategorija. Določba 67. člena Ustave Republike Slovenije pooblašča zakonodajalca, da z zakonom določi način pridobivanja in uživanja lastninske pravice tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Izvrševanje lastninske pravice na stvari je tako lahko začasno omejeno, pod določenimi pogoji pa stvar celo odvzeta, tudi v skladu z ZKP in KZ. Ukrep začasnega zasega predmetov, ki bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku, kakor tudi ukrep odvzema predmetov po KZ, namreč zasledujeta oziroma zagotavljata javni interes kazenskega pregona storilcev kaznivih dejanj, dokazovanja njihove kazenske odgovornosti zaradi obsodbe v primeru takšne ugotovitve, v primeru ukrepa odvzema predmetov po KZ pa tudi javni interes preprečevanja okoriščanja s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo.