Jedro

V postopku lastninjenja podjetja po ZUJIPK ni potrebe za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, ker 88. člen ZDen prepoveduje vsako razpolaganje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana št. U 466/2002-12 z dne 8.5.2002 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in odločba Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 8.10.1996 odpravi v delu, ki se nanaša na tožečo stranko.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 8.10.1996, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo z dne 1.7.1996. Z njo je Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo odločila, da se podjetje Ljubljanski kinematografi, Ljubljana, lastninsko preoblikuje po sprejetem programu lastninskega preoblikovanja. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je vodilo nov postopek, potem ko je vrhovno sodišče s sklepom, opr. št. I Up 52/98-7 z dne 28.2.2002 razveljavilo njegovo sodbo, št. U 1620/96-5 z dne 2.7.1998. Stališče, ki ga je upravno sodišče Republike Slovenije zavzelo v svoji prejšnji sodbi, da je pravno praznino v ZUJIPK, (ker ki nima določb o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov), treba zapolniti z uporabo določb II. poglavja ZLPP, je vrhovno sodišče ocenilo za zmotno. Po njegovem mnenju določbe 2. poglavja ZLPP pri lastninjenju po ZUJIPK niso mogle nadomestiti določb ZDen, ki urejajo zavarovanje (68. in 88. člen ZDen). Sodišču je naložilo, da presodi, ali bi moral biti Kino T., katerega vrnitev v denacionalizacijskem postopku uveljavlja tožeča stranka, izločen iz lastninjenja ali ne. V novem postopku je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožbo. Po ugotovitvah tožene stranke, je podjetje ob uveljavitvi Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Uradni list RS, št. 75/94 - ZUJIPK) opravljalo dejavnost posebnega družbenega pomena na področju kulture in se je bilo dolžno lastniniti v skladu z določbami 65. in 66. člena tega zakona. Pred pričetkom lastninjenja je ugotovilo obseg in vrednost tistega premoženja, ki je po 65. členu ZUJIPK postalo javna lastnina države oziroma lokalne skupnosti in ga izločilo, preostali del pa je lastninilo po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96 - ZLPP). V zvezi s pritožbenim ugovorom o pravočasno vloženi zahtevi za izdajo začasne odredbe je tožena stranka ugotovila, da je tožnik dne 26.7.1994 vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe po 68. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki pa jo je prvostopni organ zavrnil, drugostopni organ pa zavrnil pritožbo zoper prvostopni sklep.

Med upravnim sporom je že bilo razčiščeno vprašanje, ali bi moral tožnik v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja Ljubljanski kinematografi svoj denacionalizacijski zahtevek za vrnitev Kina T. v naravi, zavarovati po določbah ZLPP. Glede na pravno mnenje, ki ga je zavzelo vrhovno sodišče, da določbe 2. poglavja ZLPP o zavarovanju pravic bivših lastnikov v tem postopku niso bile uporabljive, je drugačno pravno mnenje, ki ga je zavzela tožena stranka v svoji odločbi, zmotno. Za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka so, ne glede na to, da se zahtevek nanaša na sredstva podjetja, ki se lastninsko preoblikuje, relevantne le določbe ZDen, ki urejajo zavarovanje in to 88. in 68. člen. ZDen v 88. členu prepoveduje oziroma ne dopušča nobenega razpolaganja z nepremičnino, glede katere po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. V tej določbi predpisana prepoved se po mnenju Ustavnega sodišča RS nanaša na vsakršno razpolaganje s premoženjem, s katerim bi se poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Lastninsko preoblikovanje podjetij, v katerih je družbena lastnina dobila znanega lastnika, je spremenil oziroma poslabšal položaj denacionalizacijskega upravičenca, ker je onemogočil vrnitev zahtevanega premoženja v naravi, hkrati pa prevalil obveznost zavezancev na državo. Glede na to določbo torej v lastninskem preoblikovanju podjetja Ljubljanski kinematografi, Kino T. ne bi smel biti vključen. ZDen pa je zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov uredil tudi v 68. členu, v katerem prvostopni organ pooblašča, da zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo s sklepom odredi začasno prepoved razpolaganja z nepremičnino ali delno oziroma popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij in drugih gospodarskih subjektov. Zavarovanje pogojuje z verjetno izkazano dejansko in pravno podlago zahteve za vrnitev. Po mnenju sodišča prve stopnje v primerih, ko je izdana začasna odredba po 68. členu, izrecno prepoveduje lastninjenje v denacionalizacijskem postopku zahtevanega premoženja. Če pa je predlog za izdajo začasne odredbe pravnomočno zavrnjen, podjetje pa je bilo o tem seznanjeno pred sprejemom programa lastninskega preoblikovanja, je po mnenju sodišča nastala situacija, ko podjetje v postopku lastninjenja ni bilo dolžno rezervirati zahtevanega premoženja za morebiti drugačno odločitev v denacionalizacijskem postopku. Če izdana začasna odredba, s katero je odrejena prepoved razpolaganja oziroma lastninskega preoblikovanja, prepoveduje podjetju aktivnosti za lastninjenje oziroma mu nalaga izločitev premoženja iz lastninjenja, pa mu ugotovitev, da ni pogojev za začasno odredbo, po mnenju sodišča, lastninjenje dopušča. Pravnomočno zavrnjena začasna odredba daje zahtevanemu premoženju atribut nespornega kapitala, ki se lahko lastnini.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik že dne 21.12.1992 vložil predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, s katerim je predlagal, da se Kinomatografskemu podjetju Ljubljana začasno prepove razpolaganje z nepremičninami, vpisanimi v vl. št. 857 k.o. U., za katere je vložil denacionalizacijski zahtevek za vrnitev v last in posest. S sklepom Občine L.M. - P., Sekretariata za gospodarstvo in družbene dejavnosti z dne 12.2.1993, je bil ta predlog zavrnjen z utemeljitvijo, da dejanska in pravna podlaga zahtevka ni verjetno izkazana. Navedeni sklep je postal pravnomočen dne 13.12.1994. Leta 1994 je tožnik ponovno vložil predlog za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, s katero je predlagal, da se odredi prenos Kina T. v njegovo začasno uporabo, ter podrejeno, da se Ljubljanskim kinematografom prepove vključitev dvorane Kina T. v kapitalsko preoblikovanje podjetja. Tudi ta predlog je Upravna enota L., Izpostava - C. z odločbo z dne 15.3.1995 zavrnila. Svojo odločitev je utemeljila z ugotovitvijo obstoja ovir po 1. odstavku 19. člena ZDen ter zaključila, da dejanska in pravna podlaga denacionalizacijskega zahtevka ni verjetno izkazana. V zvezi s prepovedjo lastninskega preoblikovanja pa se je sklicevala na ZLPP. Tožnikovo pritožbo zoper odločbo je zavrnilo Ministrstvo za gospodarske dejavnosti z odločbo z dne 6.2.1996. Da bi bil zoper to odločbo sprožen upravni spor tožena stranka v izpodbijani odločbi ne navaja, to pa tudi ne izhaja iz predloženih upravnih spisov, niti tega tožnik ne trdi, torej je tudi ta odločba postala pravnomočna. Ob takih dejanskih okoliščinah sodišče meni, ne da bi se pri tem vsebinsko opredeljevalo do odločitev o začasnih odredbah, saj te niso predmet tega upravnega spora, da Ljubljanski kinematografi niso bili dolžni iz lastninjenja izločiti Kina T. Da ga tudi dejansko niso izločili, med strankami ni sporno. Zato sodišče sprejema dejstvo, čeprav iz prvostopne odločbe Agencije ni razvidno, kateri program podjetja je sprejela (Agencija je odločbo izdala na podlagi 6. odstavka 20. člena ZLPP). Tudi iz programa z dne 16.2.1996, ki ga je z upravnimi spisi predložila tožena stranka izhaja, da je bil Kino T. predmet lastninjenja. Po navedenem je po presoji sodišča prve stopnje takšna odločitev pravilna, čeprav jo je tožena stranka oprla na napačno pravno mnenje.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče to sodbo samo spremeni tako, da tožbi ugodi. V ponovljenem postopku je upravno sodišče, čeprav je pritrdilo razlagi zakonskih določb, za kakršne se ves čas zavzema tožeča stranka, njeno tožbo vseeno zavrnilo, sklicujoč se na zavrnjeno zahtevo za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen. Ker ZLPP ni veljal za pravne osebe, ki opravljajo dejavnost posebnega družbenega pomena (2. člen) tožeča stranka ni mogla zavarovati svojega zahtevka za vrnitev Kina T. z vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe po določbah 2. poglavja tega zakona. Tožeča stranka pa je uporabila možnost, da bi dosegla izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja s Kino T. po določbi 68. člena ZDen, vendar s predlogom ni uspela, ker je država po svojih upravnih organih zavzela stališče, da ni verjetno izkazana pravna podlaga za vrnitev nepremičnine, pri čemer naj bi ovira obstojala v 19. členu istega zakona. Torej tožeča stranka ni mogla zavarovati svojega interesa niti po ZLPP niti po ZDen, zaradi česar mora pristati na izvršeno dejstvo - privatizacijo Kina T. Sodišče pa je zanemarilo naslednja dejstva. Tožeča stranka je v zakonitem roku vložila pri pristojnem upravnem organu zahtevo za denacionalizacijo Kina T. in zahtevala njegovo vrnitev v naravi. Ljubljanski Kinematografi p.o., sedaj Ljubljanski Kinematografi d.d., so bili z zahtevo za denacionalizacijo seznanjeni in so se vrnitvi upravičencu opirali, sklicujoč se na 19. člen ZDen. ZUJIPK je omogočil lastninsko preoblikovanje kinematografskih podjetij, zaradi česar so nepremičnine, ki so služile za opravljanje dejavnosti (kino dvorane) izgubile varovanost iz 19. člena ZDen. Po sprejetju ZUJIPK je prenehala podlaga, zaradi katere je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe. Ves čas trajanja denacionalizacijskega postopka in postopka lastninskega preoblikovanja Ljubljanskih kinematografov pa je veljala in še velja absolutna prepoved razpolaganja z nepremičninami, glede katerih obstaja po določbah ZDen dolžnost vrnitve (88. člen ZDen). Tožeča stranka je bila ob interpretaciji pravnih norm, za katere se je odločilo sodišče prve stopnje, izigrana, saj ni mogla zavarovati svojega interesa niti po ZDen niti po ZLPP ter dodatno oškodovana, ker je bil zavrnjeni predlog za izdajo začasne odredbe razlagan v njeno škodo, čeprav je bila takšna odločitev sprejeta zaradi zavarovanja javnega (kulturnega interesa) in ne morebiti zaradi zavarovanja interesa delniške družbe, ki je po končanem lastninskem preoblikovanju podjetja zaprla Kino T., saj ji ni prinašal dobička, pozabila na kulturno vlogo tega kinematografa, na katero se je sklicevala v postopku denacionalizacije in sedaj išče kupca zanj.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da določba 1. odstavka v zvezi s 3. odstavkom 88. člena ZDen prepoveduje zavezancem z dnem uveljavitve tega zakona (7.12.1991) razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve po določbah ZDen, torej s premoženjem, za katerega po določbah zakona obstoji možnost vrnitve. Med takšna razpolaganja je šteti tudi lastninsko preoblikovanje družbeno pravnih oseb, ki imajo v svojih sredstvih nepremičnine oziroma premoženje, ki se vrača in bi zato njihova statusna sprememba poslabšala položaj upravičencev oziroma omogočila prenos obveznosti, ki jih imajo podjetja kot zavezanci na državo. Nato pa je v konkretnem primeru napačno presodilo, da je zaradi ureditve v ZDen o zavarovanju denacionalizacijskih zahtevkov (68. člen) in ker je bila tožniku kot upravičencu v denacionalizacijskem postopku zahtevana začasna odredba na tej zakonski podlagi pravnomočno zavrnjena, zahtevano premoženje pridobilo atribut nespornega kapitala, ki se lahko lastnini oziroma, da Ljubljanski kinematografi kot zavezanec niso bili dolžni iz lastninjenja izločiti kina T.. S tem stališčem pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

To pravno stališče bi lahko veljalo za začasne odredbe, ki so izdane po ZLPP, ker to, čeprav tudi to le smiselno, izhaja iz določbe prvega odstavka 15. člena ZLPP. Ni pa nobene pravne podlage za takšno razlago določbe 68. člena v povezavi z 88. členom ZDen v postopku lastninjenja po ZUJIPK. Začasna odredba po 68. členu ZDen je le ena od odredb, za katero sicer veljajo določbe 304. člena ZUP (v času obravnavanja predloga za začasno odredbo v tej zadevi 291. člen ZUP/86. Ne v ZUP ne v ZDen pa ni nobene določbe, ki bi kazala na to, da odločitev o začasni odredbi lahko dokončno prejudicira meritorno odločitev o glavni stvari. Izpodbijana sodba vsebuje samo splošno trditev, ne pa tudi kakršnekoli utemeljitve, zakaj naj bi zavrnitev takšne začasne odredbe v postopku denacionalizacije tudi v primerih, ko posebne začasne odredbe po ZUJIPK ni bilo mogoče zahtevati - odvezovala organe v postopku lastninskega preoblikovanja od obveznosti, da meritorno presojajo, ali so bila v otvoritveni bilanci podjetja, ki se lastnini, tudi sredstva, glede katerih so bili pravočasno vloženi zahtevki bivših lastnikov in njihovih dedičev v skladu s predpisi o denacionalizaciji in da odločijo, kakšne posledice ima morebitno takšno dejstvo na pravilnost otvoritvene bilance. Pravno stališče prvostopenjskega sodišča v bistvu pomeni, da zavrnitev začasne odredbe pomeni že tudi končno meritorno odločitev, o tem, da pravice do vrnitve nepremičnine v naravi ni. Tako stališče pa je zmotno in se povsem oddaljuje od bistva instituta začasne odredbe. Brez izrecne drugačne zakonske ureditve morebitni zavrnitvi začasne odredbe po 68. členu ZDen (in 304. členu ZUP) ni mogoče pripisati takšnega "prekluzijskega" učinka v drugem postopku, da bi upravni organ v tem drugem postopku ne bil dolžan obravnavati ugovorov strank, da njihove pravice vplivajo na odločitev o upravni stvari. Taka razlaga bi pomenila tudi kršitev določbe 22. člena Ustave. Denacionalizacijski upravičenec bi namreč v sumarnem postopku za izdajo začasne odredbe, kjer se na nekontradiktoren način ugotavlja le obstoj verjetne izkazanosti zahtevka in nevarnosti, dokončno izgubil možnost uveljavitve tega zahtevka, ker bi ob odsotnosti izdane začasne odredbe njegove navedbe v postopku lastninjenja o tem, da obstajajo ovire za lastninjenje, sploh ne bile relevantne. Zavrnitev začasne odredbe po ZDen, drugače kot po ZLPP, nima nepopravljivih posledic glede možnosti uveljavljanja denacionalizacijskega zahtevka.

Zato v tem primeru, ko se je zavezanec lastninsko preoblikoval po ZUJIPK in ker v predhodno izvedenem postopku na podlagi 65., 66. in 67. člena ZUJIPK, v katerem zahtevano premoženje (Kino T.) ni bilo izločeno kot javna infrastruktura na področju kulture, ZUJIPK pa roka za izdajo začasne odredbe ni določil, tudi ni potrebe za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka po 68. členu ZDen, ker je na podlagi 88. člena ZDen prepovedano vsako razpolaganje. Lastninsko preoblikovanje podjetja pa je šteti za razpolaganje, zaradi katerega bi se utegnil poslabšati položaj denacionalizacijskega upravičenca.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo.