Jedro

O vprašanju, ali je tožnica lastnica sporne parcele, je bilo že pravnomočno odločeno, zato zaradi instituta materialne (vsebinske) pravnomočnosti o tem v tej pravdi ni več dopustno ponovno odločati.

Izbrisna tožba ni nekakšna popularna tožba, ki bi jo lahko v primeru nepravilne oziroma neveljavne vknjižbe vložil vsakdo, temveč mora tožnik zanjo izkazati pravni interes, ki je v tem, da s tožbo zavaruje oziroma izboljša svoj lastni pravni položaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica mora tožencem v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.343,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevke: na ugotovitev, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice parcele ID znak 000 73/142, k. o. ..., parcela št. 73/142 (v nadaljevanju: sporna parcela) v korist tožencev na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani D 804/1979 z dne 28. 9. 2015 (I./1. točka izreka); na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se pri sporni parceli izbriše lastninska pravica tožencev in se ponovno vknjiži lastninska pravica v korist pravne prednice tožencev A. A., rojene ... (I./2. točka izreka ); nadalje na ugotovitev, da je neveljavna tudi vknjižba lastninske pravice v korist A. A. (I./3. točka izreka) in da se pri sporni nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižne stanje tako, da se izbriše lastninska pravica A. A. ter se ponovno vpiše družbena lastnina pod upravo Občine B. (I./4. točka izreka) ter naložilo tožnici, da tožencem povrne pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki med drugim navaja, da je sodišče v 32. točki obrazložitve naštelo dejstva, ki jih razume kot nesporna, pri tem je pod 5. alinejo v 32. točki obrazložitve kot nesporno dejstvo zapisalo, da tožnica ne razpolaga s popolno verigo listin, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku,1 saj je tožnica ves čas trdila in dokazala, da razpolaga s popolno verigo listin. Sodišče je tudi zagrešilo kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je zapisalo v 39. točki obrazložitve, da iz tožbenih trditev ni razvidno, kako bi vzpostavitev prejšnjega stanja lahko pomenila odpravo kršitve v tožničino korist. Tožnica je natančno pojasnila verigo listin, na podlagi katerih bi se vknjižila kot lastnica. Tožnica je dokazala, da se ni uspela vknjižiti v zemljiško knjigo izključno iz razloga, ker so se kot lastniki napačno vknjižili toženci, sodišče pa se do teh trditev in dokazov ni opredelilo. Že iz razlogov pravne varnosti je nerazumljivo, da toženci ostanejo vknjiženi kot solastniki. Sodišče je v postopku P 2448/2017-II tožence napačno obravnavalo kot lastnike, šele višje sodišče je v sodbi II Cp 1133/2019 prepoznalo pravilnost stališč tožnice. Ni jasno, kakšno zvezo imajo stališča sodišča v sporni opombi št. 15. V tem postopku je odločilno vprašanje, ali tožnica z listinami, s katerimi razpolaga, lahko doseže vpis v zemljiško knjigo, tega vprašanja pa sodišče v zadevi P 2448/2017-II sploh ni obravnavalo. Vprašanje pravilnosti vknjižbe bi bilo lahko sporno samo med tožnico in Republiko Slovenijo.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev. V 32. točki obrazložitve sodišče prve stopnje ne našteva dejstev, ki jih razume kot nesporna, temveč dejstva, ki izhajajo iz sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2448/2017-II z dne 22. 10. 2018 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1133/2019 z dne 7. 5. 2020. V teh sodbah pa je bilo ugotovljeno natanko to, kar je zapisalo sodišče prve stopnje: da tožnica ne razpolaga z ustrezno verigo listin za vknjižbo lastninske pravice pri sporni nepremičnini. Poleg tega je vprašanje, ali tožnica razpolaga z ustrezno verigo listin za vknjižbo, pravno vprašanje, ki kot tako niti ne more biti opredeljeno kot sporno ali nesporno, saj so lahko sporna ali nesporna zgolj dejstva. Enako velja za očitke v 4. točki pritožbe; zaključek sodišča prve stopnje, da iz tožbenih trditev ni razvidno, kako bi vzpostavitev prejšnjega stanja omogočila tožnici vknjižbo, kar je ena od predpostavk za dopustnost izbrisne tožbe (kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 30. točki obrazložitve), je pravni zaključek.

6. Poleg tega pritožba 39. točko obrazložitve (pa tudi ostalo obrazložitev sodišča prve stopnje) napada zgolj parcialno, ne da bi se celovito in argumentirano soočila z vsemi ključnimi razlogi sodišča prve stopnje.

7. Pritožnica tako ne napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je stanovanjska zadruga C. pravico uporabe na parceli št. 73/100 k. o. ..., iz katere sta nastali sporna parcela ter parcela 73/141 k. o. ... (ki je bila v zadevi P 2448/2017-II pravnomočno prisojena tožnici), sprva prenesla na člana zadruge – tožničinega očeta, po njegovem izstopu pa je na njegovo mesto kot imetnica pravice uporabe vstopila pravna prednica Republike Slovenije; nadalje, da je bila s prodajno pogodbo z dne 18. 11. 1991 in aneksom z dne 14. 7. 1998 na tožnico prenesena (le) lastninska pravica na polovici hiše – dvojčka z natančno določenim funkcionalnim zemljiščem v izmeri 178 m² (parcela 73/141 k. o. ...), ne pa tudi lastninska pravica na v tej pravdi še sporni parceli. Tako je pravilen pravni zaključek sodišča prve stopnje (ki ga pritožba konkretizirano ne izpodbija), da Republika Slovenija na tožnico ni prenesla pravice uporabe oziroma lastninske pravice na celotni nepremičnini, saj je v prodajni pogodbi z dne 18. 11. 1991 jasno določeno, da je predmet prenosa lastninske pravice (le) polovica stanovanjske hiše s funkcionalnim zemljiščem v izmeri (le) 178 m².

8. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil aneks z dne 14. 7. 1998, kjer je prav tako govora o prenosu lastninske pravice na stanovanjski hiši s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v izmeri (le) 178 m², sklenjen že po uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini,2 kar izključuje tožničino pravno naziranje, da je tudi sporna nepremičnina funkcionalno zemljišče k tožničini stavbi. Do teh dveh ključnih pogodb, sklenjenih z Republiko Slovenijo leta 1991 in 1998, se pritožba vsebinsko ne opredeli, zato zgolj s parcialnim sklicevanjem na odločbi Občinskega ljudskega odbora B. z dne 3. 11. 1959 in z dne 6. 4. 1960 ter na pogodbo z dne 29. 11. 1994 ne more uspeti. Z zgoraj povzetimi razlogi je sodišče prve stopnje tudi smiselno pojasnilo, zakaj tožnica ne razpolaga z verigo listin za vknjižbo lastninske pravice na sporni parceli: ker ji listine (v pritožbi se sklicuje zgolj na nekatere) dajejo pravico le do vknjižbe na parceli 73/141, ne pa tudi na sporni parceli 73/142. 9. Pravilen je tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje (ki ga pritožba tudi vsebinsko ne izpodbija), da je bilo o vprašanju, ali je (oziroma ali ni) tožnica lastnica sporne parcele, že pravnomočno odločeno v zadevi P 2448/2017-II in da zato zaradi instituta materialne (vsebinske) pravnomočnosti o tem, o čemer je že bilo pravnomočno odločeno v drugem postopku (v konkretnem primeru v zadevi P 2448/2017-II o tem, ali je tožnica lastnica sporne parcele), v tej pravdi ni več dopustno ponovno odločati (37. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ta stališča so jasno in pregledno podkrepljena s stališči pravne teorije in sodne (tudi ustavnosodne) prakse, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno citiralo v opombah št. 14 in 15, zato pritožbeno sodišče ne vidi nobene nejasnosti v zvezi s stališči v opombi št. 15 in razlogi sodišča prve stopnje.3

10. Odveč in neupoštevno je pritožbeno polemiziranje z domnevno nepravilnostjo razlogov sodišča prve stopnje v zadevi P 2448/2017-II, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1133/2019 z dne 7. 5. 2020, revizija tožeče stranke pa ni bila dopuščena (sklep VSRS II DoR 335/2020 z dne 23. 10. 2020).

11. Pritožbene navedbe, da so toženci napačno vknjiženi, so bržkone pravilne, vendar za odločitev niso pomembne. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je predpostavka za uspeh izbrisne tožbe ta, da bo z izbrisno tožbo tožnik izboljšal svoj pravni položaj, česar tožnica ni dokazala, ker je ugotovljeno, da je lastnica sporne nepremičnine Republika Slovenija. Izbrisna tožba ni nekakšna popularna tožba, ki bi jo lahko v primeru nepravilne oziroma neveljavne vknjižbe vložil vsakdo, kot zmotno meni pritožnica, temveč mora tožnik zanjo izkazati pravni interes, ki je v tem, da s tožbo zavaruje oziroma izboljša svoj lastni pravni položaj. Ker glede na zgoraj povzete ugotovitve tožnica tega tudi v primeru, če bi bile (domnevno) neveljavne vknjižbe tožencev in njihove pravne prednice izbrisane, ne bi mogla doseči, za odločitev v tej zadevi ni pomembno, ali so sedaj vknjiženi toženci resnični lastniki sporne nepremičnine ali ne.

12. Neresnična je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje sploh ne pojasni, zakaj tožnica vknjižbe ne bi mogla doseči: razlogi za to so obširno pojasnjeni v 35. in 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerima se pritožba konkretizirano in celovito ne sooči. Pravno zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje na zadevo VSRS II Ips 279/2011, saj je tam šlo za bistveno drugačno dejansko stanje: tožnica je bila lastnica sporne nepremičnine, ki jo je pridobila originarno na podlagi Zakona o športu, medtem ko je bila toženkina vknjižba na podlagi določb ZLNDL nezakonita.

13. Ker glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane niti izrecno uveljavljene niti uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitve, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

14. Ker je tožnica s pritožbo propadla, toženci pa so nanjo vsebinsko odgovorili, jim je na podlagi 154. in 165. člena ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (1500 točk ali 900 EUR), 20 % dodatek za zastopanje več strank (180 EUR), 2 % materialnih stroškov (21,60 EUR) in 22 % DDV (242,35 EUR). Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 44/97 in 59/2001, v nadaljevanju ZLNDL. 3 Zgolj v dodatno podkrepitev pravilnih stališč sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče citira še eno teoretično delo, ki obravnava institut materialne pravnomočnosti in nedopustnost obida tega načela z vlaganjem drugih oziroma drugačnih tožb o materialnopravno smiselno istem vprašanju: Aleš Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 51, 97, 129 in 153.