Jedro

Ker se sodišči nista izrekli o obstoju zatrjevane okoliščine, ki bi ob hkratni dokazanosti drugih, z njo povezanih dejstev, mogla pripeljati do sklepa do dokazanosti sporne trditve, je očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, in glede stroškov postopka razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 125.745,95 EUR in 95.279,24 EUR, oboje z 10,5 % letnimi obrestmi za čas od 3. 12. 1998 do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Ugodilo je podrednemu tožbenemu zahtevku za nerazdelno plačilo 55.311.167,97 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 1998, ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožnika v znesku 18.778.684 SIT ne obstaja, in odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da toženca nista konkretno navedla, katero bistveno kršitev je storilo sodišče prve stopnje, tiste kršitve, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti, pa niso podane. Očitke, da sodišče prve stopnje nekaterih listin ni pravilno ocenilo oz. jih sploh ni ocenilo, je zavrnilo kot neutemeljene. Zavzelo je stališče, da je sodišče vsako izmed listin, naštetih v pritožbi, ki jo je izvedlo kot dokaz, tudi ocenilo. Pravilno je izhajalo s stališča, da sta bili družbi E. d.o.o. in W. d.n.o. samostojni družbi, ki sta ločeno in samostojno nastopali na trgu, in da je bilo dokazno breme glede trditev o plačilu kreditov na toženi stranki. Pritožbene navedbe, da toženca nista mogla predložiti vseh listin, ker da so se nahajale pri S. d.d., je zavrnilo s stališčem, da dokaznega predloga nista ustrezno konkretizirala in da nista argumentirano navedla, zakaj jih sama nista mogla pridobiti oziroma zakaj jih sama nimata, niti zakaj bi tožnica lažje prišla do njih. Sodišče se je pravilno oprlo na ugotovitve izvedenskega mnenja in obrazložilo, zakaj listine, navedene v pritožbi, ne izkazujejo dokončne poravnave obveznosti po kreditnih pogodbah.

3. Toženca v reviziji uveljavljata razlog bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdita, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo dokazov, s katerimi sta dokazovala povezanost poslovanja med družbama W. d.n.o. in E. d.o.o.. Glede na to, da sta med postopkom navedla razloge in predložila dokaze, zakaj jih nista mogla pridobiti sama, je drugačno stališče sodišč napačno. Trdita, da sta v vlogi z dne 26. 2. 2004 navedla, da sta v celoti plačala kredit 3420/96, da z listinami, ki to potrjujejo, ne razpolagata, in da z njimi razpolaga S. d.d., ki jima jih na večkratno zahtevo noče izročiti. Sodišče je bilo na podlagi teh navedb dolžno pozvati S. d.d., naj predloži listine, ki se nanašajo na poplačilo kredita št. 3420/96. Te listine bi potrdile, da je bil navedeni kredit v celoti plačan z nakazilom UPI banke d.d. v višini 16.676.581,60 SIT in z nakazilom Banke Celje d.d. v višini 3.187.450 SIT. Nadalje trdita, da sodišči nista pojasnili dejstva, da E. d.o.o. pri S. d.d. ni najela nobenega kredita, pa so bili kljub temu iz deviznih prilivov na račun E. d.o.o. plačani krediti, ki jih je najela W. d.n.o.. Izvedenec je bil dolžan ugotoviti, katere obveznosti je imela E. d.o.o. do S. d.d. oziroma kateri krediti so bili plačani s prilivom z dne 5. 12. 2003 (pravilno: 1996) v višini 118.741,24 USD. Iz predložene listine "Informacija za kolegij banke" je razvidno, da je bila glavnica kredita 3420/96 plačana 27. 11. 1996 in 5. 12. 1996. Ta listina se ujema z obvestilom o pobotu z dne 5. 12. 1996, ki ga je S. d.d. poslala E. d.o.o., in dokazuje, da je bil priliv v višini 118.741,24 USD porabljen za plačilo obveznosti do S. d.d. iz naslova kredita v višini 118.607,58 USD oz. 16.676.581,60 SIT. Znesek in datum plačila, navedena v obvestilu o pobotu, sta identična z zneskom in datumom plačila, ki sta navedena v "Informaciji za kolegij banke". Izvedenčeva ugotovitev, da se obvestilo o pobotu nanaša izključno na poplačilo obveznosti E. d.o.o. do S. d.d., je po navedenem zmotna in se sodišče ne bi smelo opreti zgolj na izvedensko mnenje. Prvostopenjsko sodišče bi moralo ugotoviti, katere obveznosti je imela E. d.o.o. do S. d.d. in kateri krediti so bili poplačani s prilivom s strani E. d.o.o. dne 5. 12. 2003 (pravilno: 1996) v višini 118.741,24 USD oz. 165.000 DEM. Navedla sta še, da nista trdila, da E. d.o.o. in W. d.n.o. nista bili ločeni družbi, marveč sta trdila, da sta bila pri odplačevanju kreditov, ki jih je najela W. d.n.o. povezani na ta način, da so bili krediti plačani s prilivi, ki so prihajali s strani E. d.o.o..

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišči sta podrednemu tožbenemu zahtevku ugodili na podlagi ugotovitev: - da je prednica družbe W. d.n.o. s S. d.d. sklenila dve pogodbi o kratkoročnem kreditu, in sicer dne 23. 7. 1996 pogodbo št. 420010-3410/96 v tolarski protivrednosti 400.000 DEM in dne 6. 8. 1996 pogodbo št. 420010-3420/96 (v nadaljevanju kredit 3420/96) v tolarski protivrednosti 200.000 DEM, - da je dolg iz obeh pogodb zapadel 31. 10. 1996, - da je S. d.d. terjatvi iz navedenih pogodb dne 19. 5. 1998 prodala S. N. d.o.o., tožnica pa je pravni naslednik navedene družbe, - da je družba W. d.n.o. prenehala, njena družbenika pa sta bila toženca, in - da toženca nista dokazala, da bi bila dolg iz kreditnih pogodb poravnala v večjem znesku, kot je zatrjevala tožnica.

7. V reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb postopka, ki jo toženca utemeljujeta s tem, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov za potrditev njunih navedb in da ni navedlo razlogov, zaradi katerih je kljub predloženim listinam štelo, da zatrjevanega dejstva nista dokazala, se nanaša na presojo, ali je bil na račun kredita 3420/96 s prilivom 5. 12. 1996 plačan znesek 16.676.581,60 SIT.

8. Toženca sta – očitno zato, ker nista razpolagala z ustrezno listino, ki bi neposredno dokazovala trditve o plačilu navedenega zneska – dokazovala obstoj tega dejstva s pomočjo dokazov o obstoju sklenjene celote posrednih dejstev. Zatrjevala sta, (1) da je bilo nakazilo UPI banke d.d. v višini 16.676.581,60 SIT izvedeno banki kreditodajalki za račun E. d.o.o., (2) da so bili krediti najeti za poslovanje E. d.o.o., (3) da je bila banka kreditodajalka seznanjena z omenjenim razmerjem in je devizna nakazila v korist E. d.o.o. razporejala za kritje kreditov prednice tožencev in (4) da je bilo na tak način izvedeno tudi nakazilo Banke Celje d.d. v višini 3.187.450 SIT, ki ga je banka kreditodajalka upoštevala in ga ni zajela v zahtevek. Njunemu stališču, da bi obstoj teh dejstev zadoščal za dokazanost trditve o plačilu s posledično prevalitvijo dokaznega tveganja glede trditev o (ne)obstoju plačila na tožnika, ni mogoče odreči razumne presoje. Dokazno breme o obstoju plačil na račun danih kreditov je bilo namreč res na tožencih, vendar pa je bilo na tožniku dokazno breme glede trditev o neobstoju plačil (212. člen ZPP). V takih primerih mora biti dokazno tveganje porazdeljeno med obe stranki, tega pa ni mogoče doseči z uporabo dokaznega standarda gotovosti (onkraj razumnega dvoma), ampak le z dokaznim standardom pretežne verjetnosti. Ko bi toženca trditve o plačilu dokazala za pretežno verjetne, bi se dokazno tveganje preneslo na tožnika. Za končno presojo bi bila odtlej odločilna presoja njegove procesne aktivnosti – in ne več procesne aktivnosti tožencev. Posledica neustrezne procesne aktivnosti tožnika bi bil sklep o dokazanosti s strani tožencev zatrjevanega dejstva.(1)

9. Po stališču sodišč je dokazano, da je bilo nakazilo spornega zneska s strani UPI banke d.d. v dobro E. d.o.o. izvedeno in da iz internega dopisa oddelku deviznih akreditivov izhaja, da se mora z akreditivom UPI banke delno zapreti kredit 3420/96, vendar pa ti dve okoliščini glede na to, da sta bili prednica tožencev in E. d.o.o. dve samostojni pravni osebi, ne dokazujeta, da bi bil navedeni znesek nakazan za poplačilo kredita.

10. Očitek tožencev, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o tem, zakaj je bilo upoštevano nakazilo v višini 3.187.450 SIT, ne pa tudi nakazilo v višini 16.686.581,60 SIT, za katerega sta zatrjevala, da je bilo izvedeno na enak način, je utemeljen. S stališčem, da sta kreditojemalka W. d.n.o. in E. d.o.o. dve pravni osebi in da zato navedbe tožencev o njuni povezanosti ne morejo biti upoštevne, sta sodišči povsem zgrešili bistvo ugovora tožencev, tj. da je bila banka kreditodajalka seznanjena s tem, da je bil kredit porabljen za poslovanje družbe E. d.o.o. in da je zato sprejemala plačila s strani te družbe na račun kreditov, ki jih je najel W. d.n.o.. Povsem zgrešen je tudi odgovor na navedbe tožencev o plačilu 3.187.449,50 SIT, ki sta jih sodišči šteli za nepomembne, ker da je bil ta znesek upoštevan. Kot je bilo navedeno v 8. točki obrazložitve, bi ugotovitev, da je bilo nakazilo v višini 3.187.450 SIT, ki ga je banka kreditodajalka upoštevala, izvedeno na enak način kot nakazilo 16.686.581,60 SIT, ki ga banka ni upoštevala, ob hkratni dokazanosti drugih, z njo povezanih dejstev, mogla pripeljati do sklepa o dokazanosti sporne trditve.(2) Zaradi opisane pomanjkljivosti dokazne ocene je očitek o obstoju zatrjevane bistvene kršitve določb postopka utemeljen.

11. Ker je bila kršitev storjena na prvi stopnji, sodišče druge stopnje pa je ni odpravilo in ker iz izpodbijanih sodb ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kolikšen del zahtevka se nanaša na posamezen dolg, je revizijsko sodišče po ugoditvi reviziji razveljavilo tako sodbo sodišča druge stopnje kot tudi obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje ter odločitev o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člen ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče upoštevati razloge, ki so narekovali ugoditev reviziji.

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Prim. sklep II Ips 674/2003 z dne 9. 12. 2004. Op. št. (2): Vprašanje, s katerim se je ukvarjala izpodbijana sodba drugostopenjskega sodišča in ki je tudi predmet revizijskega izpodbijanja, tj. ali je bil predlog tožencev, naj sodišče zahteva predložitev določenih listin od banke kreditodajalke, procesno ustrezen, bo tako lahko pomembno šele, ko se bo sodišče izreklo o utemeljenosti navedene trditve in nato naredilo celovito dokazno oceno ob uporabi ustreznih dokaznih standardov.