Jedro

V tožničinem primeru tudi neizpolnjevanje pogoja strokovne izobrazbe ne more biti ovira za priznanje obstoja delovnega razmerja, saj so dokazani vsi elementi delovnega razmerja in je tožena stranka po tem, ko je s tožnico že sodelovala, vedela, kakšno izobrazbo ima, pa je kljub temu sklenila z njo še nadaljnje pogodbe civilnega prava za opravljanje del novinarja reporterja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: a) delno razveljavi: - v delu prvega odstavka I. točke izreka sodbe, ki se nanaša na ugotovitev pripadajoče mesečne osnovne neto plače v višini 1.937,00 EUR, - v prvem in drugem odstavku IV. točke izreka sodbe in - v prvem odstavku V. točke izreka sodbe, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, b) delno spremeni v VI. točki izreka sodbe tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova stroškov za prehrano in prevoz na delo v roku 8 dni plačati: - 5.214,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2013 dalje, - za obdobje od 4. 1. 2013 do 31. 12. 2015 po 217,26 EUR mesečno skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, v presežku (za plačilo zakonskih zamudnih obresti za zneske, zapadle od 1. 1. 2011 do 3. 1. 2013, za čas od zapadlosti mesečnih zneskov do 3. 1. 2013) pa se obrestni zahtevek zavrne", c) v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se ugotovi, da je imelo delo tožnice pri toženi stranki od 1. 1. 2011 dalje vse znake delovnega razmerja in ima tožnica od 1. 1. 2011 do 15. 11. 2016 pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto novinar reporter s polnim delovnim časom 40 ur tedensko za nedoločen čas z osnovno neto plačo 1.937,00 EUR na mesec. Kar je zahtevala tožnica več ali drugače, je zavrnilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, ki ga je prejela 6. 12. 2015 in ki učinkuje 31. 12. 2015, nezakonito in se razveljavi, ter da tožnici pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje pri toženi stranki nista prenehala 31. 12. 2015, ampak sta trajala do 15. 11. 2016. Kar je tožnica zahtevala več (trajanje delovnega razmerja po 16. 11. 2016), je zavrnilo (II. točka). Dalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v evidenco za vpis v matično evidenco ZPIZ od 1. 1. 2011 do 15. 11. 2016 s polnim delovnim časom 40 ur tedensko za delovno mesto novinar reporter. Kar je zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (III. točka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za tožnico za čas od 4. 1. 2011 do 31. 12. 2015 obrutiti neto mesečne plače v znesku 1.937,00 EUR, nato pa od tako dobljenih bruto zneskov plač odvesti davek in prispevke. Dalje je naložilo, da je za čas od 1. 1. 2016 do 15. 11. 2016 tožnici dolžna izplačati mesečno nadomestilo plače za delo novinarja reporterja v višini 1.937,00 EUR neto, zmanjšano za v tem obdobju prejeta mesečna neto nadomestila za brezposelnost in neto starševska nadomestila (od 16. 1. do 15. 4. 2016 v mesečni neto višini 520,99 EUR, od 16. 4. 2016 do 11. 6. 2016 v mesečni neto višini 390,75 EUR, od 12. 6. 2016 do 15. 11. 2106 pa v mesečni neto višini od bruto višine 777,13 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, te zneske nadomestil obrutiti in od njih odvesti davek in prispevke. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (IV. točka). Dalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati denarno nadomestilo v znesku 11.622,00 EUR neto, ta znesek obrutiti in od njega odvesti davek in prispevke, kar pa je tožnica iz tega naslova zahtevala več, je zavrnilo (V. točka). Iz naslova stroškov za prehrano in prevoz je toženi stranki naložilo, naj tožnici od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2015 izplača po 217,26 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila, kar pa je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (VI. točka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške za računovodske storitve v višini 388,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek iz naslova povrnitve stroškov za računovodske storitve pa je zavrnilo (VII. točka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici povrne stroške postopka v višini 385,55 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: njen ugodilni del) pravočasno vlaga pritožbo tožena stranka in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma da se izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo napačno stališče, da pogoj izobrazbe ni pogoj za obstoj delovnega razmerja in se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 291/2015. Trdi, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto novinar reporter, česar niti ni prerekala. Meni, da bi enako kot v zadevi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 74/2016 sodišče prve stopnje moralo ugotavljati neenako obravnavanje tožnice v zvezi z neizpolnjevanjem pogojev za zaposlitev, razlog za sklenitev civilnopravne pogodbe in, ali je tožena stranka tudi sicer na takih in podobnih delih zaposlovala samo delavce z ustrezno izobrazbo. Trdi, da trditev v tej smeri tožnica ni podala. Nasprotuje ugotovitvi, da je bil razlog, zakaj tožnica s toženo stranko ni bila v delovnem razmerju, količina sredstev za redno zaposlene delavce. V zvezi s tem se sklicuje na izpoved priče A.A. Graja stališče sodišča prve stopnje, da tožničino neupoštevanje navodil nadrejenih ne vpliva na vprašanje obstoja delovnega razmerja, saj gre za vprašanje obstoja elementa podrejenosti delavca v razmerju do delodajalca. Ponavlja, da je tožnica zavračala delo z begunci in delo v neugodnih vremenskih razmerah ter se ni prostovoljno javljala za izdelavo prispevkov. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede mesečnega zneska plače tožnice. Sodišču prve stopnje očita, da je znesek 1.937,00 EUR zmotno štelo kot neto znesek, za kar ni navedlo pravno relevantnih razlogov. Opozarja na vsebino pogodb o produkcijsko programskem sodelovanju za leta 2011, 2012 do 2015, po katerih je bila tožnica upravičena do plačila v višini 1.937,00 EUR, DDV pa se je obračunal posebej. Navaja, da je iz bančnih izpiskov razvidno, da je tožena stranka nakazovala tožnici prav ta znesek oziroma ta znesek skupaj z 20 % DDV za obdobje, ko je bila tožnica zavezanka za DDV, ta davek pa je nevtralen. Trdi, da sta se stranki dogovorili za plačilo v tej višini in to je edini strošek, na katerega je pristala tožena stranka. Pove, da tožnici pripada kvečjemu bruto plača v dogovorjenem mesečnem znesku, saj je bil to edini strošek oziroma prihodek po medsebojno sklenjenih pogodbah. Poudarja, da je tožnica od prejetih mesečnih zneskov v višini 1.937,00 EUR sama plačevala davke in prispevke. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je v določenih mesecih prejeti znesek 2.324,43 EUR za 20-odstotni DDV povečan znesek 1.937,00 EUR. Kot napačno graja stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bili tožnici izplačevani neto zneski v višini 1.937,00 EUR in posledična pretvorba v neto znesek pripadajočih plač. Sklicuje se na sodno prakso pritožbenega sodišča (opr. št. Pdp 464/2013 in Pdp 860/2014). Zatrjuje kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu dokazno breme glede narave dogovorjenega mesečnega zneska prevalilo nanjo, pravilno pa bi tožnica morala dokazati, da je dogovorjeni znesek neto znesek, kar pa ji ni uspelo. Navaja, da lahko odločitev o plači tožnice temelji zgolj na pogodbeno dogovorjenih zneskih, saj tožena stranka ni imela sprejetega pravilnika o plačah, novinarji reporterji pri njej pa so imeli različne plače. Meni, da ji ni bilo treba predložiti podatka o tem, kakšno plačo imajo drugi zaposleni na delovnem mestu novinar reporter ter se sklicuje na izpoved A.A. o višini honorarjev novinarjev. Po njenem mnenju bi sodišče prve stopnje moralo šteti za odločilno tudi, da je delavka prispevke že plačala sama kot samostojna podjetnica in da ni upravičena do plačila dvojnih prispevkov. Zato je po njenem mnenju napačna tudi odločitev v IV. točki izreka, v kateri so od prisojenega zneska odšteta neto prejeta denarna nadomestila. Tudi v zvezi s tem zatrjuje kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Trdi, da tožnici ni v celotnem obdobju pripadalo starševsko nadomestilo v višini 100 % osnove, pač pa glede na interventno zakonodajo le v višini 90 %. Graja odločitev v VI. točki izreka izpodbijane sodbe v zvezi s kilometrino. Meni, da bi tožnica morala dokazati, da ji pripada povračilo stroškov v zatrjevani višini oziroma zatrjevati za to ustrezno pravno in dejansko podlago. Graja stališče, da je tožnica a priori upravičena do izplačila kilometrine. Meni, da je tožnica šele po prvem naroku navajala, da naj na delo ne bi mogla prihajati z javnim prevoznim sredstvom. Nasprotuje ugotovitvi, da tožena stranka ni substancirano ugovarjala tožničinemu izračunu, saj je trdila, da ni povezave med neenakomerno razporeditvijo dela in kilometrino ter da bi ji pripadalo kvečjemu povračilo stroškov javnega prevoza. Zatrjuje relativno bistveno kršitev določb postopka. Trdi, da evidence prisotnosti za tožnico ni bila dolžna voditi, ker ni bila njen delodajalec. Pove, da je ugovarjala zahtevku za plačilo zamudnih obresti, in sicer zastaranje zahtevka v delu, ki se nanaša na čas pred 4. 1. 2013. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s prisojenim vračilom stroškov prehrane in prevoza v času koriščenja dopustov. Sklicuje se na tožničine navedbe in izpoved, da je letni dopust pri toženi stranki koristila okvirno dva tedna v juliju in en teden v avgustu. Meni, da bi to moralo sodišče upoštevati pri odločanju o zahtevku za povračilo stroškov prehrane in prevoza na delo. Opozarja, da od 6. 12. 2015 do konca leta 2015 tožnica ni prihajala na delo, zaradi česar ji tudi za to obdobje ne bi smelo biti prisojeno nadomestilo za prehrano in prevoz. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine na temelju 118. člena ZDR-1, ker je odmerjena previsoko in na osnovi neto zneskov plač. Trdi, da tožnica ni bila nagnana z delovnega mesta, kar bi lahko potrdila priča B.B. Zatrjuje neustrezno dokazno oceno izpovedi tožnice in priče A.A. v zvezi s tem. Meni, da bi pri odmeri sodišče prve stopnje moralo upoštevati okoliščine, ki so privedle do prenehanja delovnega razmerja, nepravilno pa je upoštevalo zagotavljanje potrebne socialne varnosti, pri čemer ni upoštevalo za leto 2016 prisojenih plač, ki tožnici prav tako nudijo socialno varnost. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Kolikor pritožnica to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, pa gre za pritožbena razloga nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

6. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje izdelalo dokazno oceno, s katero se tožena stranka ne strinja in jo zato izpodbija s pritožbo, do teh pritožbenih navedb pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o obstoju dejanskega delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko. Pravilno in popolno je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bila tožnica od 1. 1. 2011 dalje prostovoljno vključena v organiziran delovni proces tožene stranke in je v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravljala delo po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, kolikor je delo novinarja reporterja pač lahko nadzorovano, oziroma so pri njenem delu od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2015 obstajali vsi elementi delovnega razmerja, - da je tožnica pri toženi stranki delala na podlagi pogodb o odkupu materialnih avtorskih in sorodnih pravic z dne 4. 1. 2010 in 1. 8. 2009, na podlagi katerih je opravljala avtorsko delo mlajše dežurne novinarke, nakar je 5. 1. 2011, 1. 1. 2012, 23. 12. 2013 in 31. 12. 2014 sklenila pogodbe o produkcijsko programskem sodelovanju, - da je dne 6. 12. 2015 prejela elektronsko sporočilo nadrejene, da njeno delo od 1. 1. 2016 ne bo več potrebno, - da je bilo delo, ki ga je tožnica opravljala po pogodbah o produkcijsko programskem sodelovanju, po svoji vsebini najbližje delovnemu mestu novinar reporter, - da je tožnica glede na časovni obseg dela dosegala polni 40-urni tedenski delovnik, enako kot redno zaposleni delavci, - da dejstvo, da tožnica ne izpolnjuje pogoja strokovne izobrazbe za delovno mesto novinar reporter, ni ovira za priznanje obstoja delovnega razmerja, - da ji je tožena stranka 6. 12. 2015 v nasprotju z določbami ZDR-1 odpovedala delovno razmerje, - da glede na okoliščine in interese pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja v predmetni zadevi ni bilo več mogoče, zaradi česar se pogodba o zaposlitvi razveže po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS; št. 21/13, ZDR-1).

8. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da v tožničinem primeru ni mogoče ugotoviti dejanskega delovnega razmerja za vtoževano obdobje, ker tožnica ni izpolnjevala izobrazbenega pogoja za zasedbo sistemiziranega delovnega mesta novinar reporter. Odločitev sodišča prve stopnje je skladna s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. VIII Ips 238/2016 z dne 31. 3. 2017, ki je v bistvenem enaka predmetni. Enako kot ni mogoče šteti, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo delodajalec sklene z delavcem, ki ne izpolnjuje pogojev, ki jih je delodajalec določil za opravljanje dela, tudi ni mogoče šteti, da ne obstoji delovno razmerje, čeprav so bili ugotovljeni vsi elementi delovnega razmerja, zgolj zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za opravljanje dela. V obeh primerih je delodajalec tisti, ki se odloči, da bo s takšnim delavcem kljub neizpolnjevanju pogojev sklenil pogodbo o zaposlitvi (v prvem primeru) oziroma drugo pogodbo civilnega prava, čeprav so podani elementi delovnega razmerja (v drugem primeru). Tako ne drži pritožbeno stališče, da bi morala tožnica glede na odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 291/2015 z dne 17. 5. 2016 zatrjevati neenako obravnavo napram drugim zaposlenim, ki tudi ne izpolnjujejo izobrazbenega pogoja. Poleg tega iz opisa delovnega mesta novinar reporter (B 1) izhaja, da se za njegovo zasedbo zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe oziroma nižja, če ima kandidat/delavec delovne izkušnje, ki jih kot relevantne prepozna poslovodstvo na podlagi sklepa. Tožnica glede na pritožbene navedbe sicer nima VII. stopnje izobrazbe, vendar pa je glede na dolgoletno delo pri toženi stranki na podlagi civilnopravnih pogodb tožena stranka očitno štela, da ima ustrezne delovne izkušnje za opravljanje dela novinar reporter. Poseben sklep poslovodstva v zvezi s tem ni odločilen, saj to izhaja iz konkludentnih dejanj tožene stranke (večletno obdobje medsebojnega sodelovanja na podlagi civilnopravnih pogodb). Tako je treba pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da v tožničinem primeru tudi neizpolnjevanje pogoja strokovne izobrazbe ne more biti ovira za priznanje obstoja delovnega razmerja, saj so dokazani vsi elementi delovnega razmerja in je tožena stranka po tem, ko je s tožnico že sodelovala, vedela, kakšno izobrazbo ima, pa je kljub temu sklenila z njo še nadaljnje pogodbe civilnega prava za opravljanje del novinarja reporterja.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da v zvezi s tožničinim delom niso podani vsi elementi delovnega razmerja, ker naj bi tožnica občasno odklonila odrejeno delo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da to ne vpliva na dejstvo, da je imelo tožničino delo vse elemente delovnega razmerja, med njimi tudi element dela po navodilih delodajalca oziroma osebne podrejenosti. V zvezi s tem je treba upoštevati relativno samostojnost novinarjev reporterjev pri izbiri tem za prispevke in pri razporejanju dela ter da tožena stranka po lastnih besedah pri danih navodilih ni vztrajala niti ni tožnice sankcionirala zaradi njihovega neupoštevanja, prav tako pa to ni bil razlog za prekinitev njenega sodelovanja s tožnico. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se tudi pri delavcih v delovnem razmerju lahko zgodi, da pride do neutemeljene odklonitve dela oziroma neupoštevanja navodil delodajalca. O odsotnosti elementa subordinacije bi bilo mogoče govoriti le, če bi med strankama civilne pogodbe veljal dogovor o tem, da lahko izvajalec svobodno izbira dela, ki jih bo opravil, oziroma da lahko delo tudi odkloni, ne pa v primeru, kot je predmetni. Na pravilnost ugotovitve o obstoju elementov delovnega razmerja ne more vplivati trditev tožene stranke, da tožničinega neupoštevanja navodil ni sankcionirala, ker ni štela, da bi bila tožnica pri njej v delovnem razmerju. Pri dejanskem delovnem razmerju namreč volja strank ni bistvena, bistvena je dejanska narava razmerja kot delovnega razmerja, kar je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso.

10. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri prisoji reparacije izhajalo z napačnega stališča, da je znesek 1.937,00 EUR, ki je določen kot plačilo v pogodbi o produkcijsko programskem sodelovanju z dne 31. 12. 2014, treba upoštevati kot neto znesek plače. V prvi pogodbi o produkcijsko programskem sodelovanju, ki je veljala od 5. 1. 2011 do 31. 12. 2011, je izrecno navedeno, da gre za bruto znesek plačila za medsebojno sodelovanje tožnice in tožene stranke. Tudi pri kasnejših pogodbah je za izdelavo novinarskih prispevkov tožnice tožena stranka namenila skupno 1.937,00 EUR mesečno (oziroma ta znesek, povečan za DDV, ko je bila tožnica zavezanka za plačilo tega davka), tožnica pa se je zavezala sama poravnati stroške, ki jih je imela pri izvajanju svojih obveznosti. Tožnica je, zaslišana kot stranka, izrecno izpovedala, da je vsak mesec dobila na račun znesek 1.937,00 EUR, nakar je zanjo najeti računovodja odvajal davke in prispevke, ki jih je plačevala državi. Upoštevati je tudi treba, da je način obračuna ter stopnja davkov in prispevkov pri samostojnem podjetniku povsem drugačen kot pri delavcu v delovnem razmerju, pa tudi dejstvo, da je samostojni podjetnik neposredno sam zavezan plačevati zase davke in prispevke, skladno z zakonskimi predpisi o davkih in prispevkih pa tako prispevke delavca kot prispevke delodajalca plačuje (odvede) za delavca delodajalec, ki prav tako za delavca plačuje akontacijo dohodnine. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je bilo treba razveljaviti izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev pripadajoče mesečne plače v neto znesku 1.937,00 EUR (del prvega odstavka I. točke izreka), plačilo reparacije za čas od 4. 1. 2011 do 15. 11. 2016 (prvi in drugi odstavek IV. točke izreka) in plačilo denarnega povračila (prvi odstavek V. točke izreka). V tem delu pritožbeno sodišče zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kolikšna bruto plača bi pripadala tožnici v obdobju ugotovljenega dejanskega delovnega razmerja. Glede na uveljavljeno sodno prakso v primeru ugotovitve dejanskega delovnega razmerja se običajno kot taka upošteva v notranjih aktih določena plača na zadevnem delovnem mestu oziroma plača primerljivega delavca pri delodajalcu, ki je opravljal enako delo. V predmetni zadevi je tožena stranka vseskozi zatrjevala, da nima posebnega notranjega akta o določitvi plač delavcev ter da nimajo vsi novinarji reporterji pri njej enakih plač, temveč so določene v razponu. Glede na to, da je tožnica zatrjevala, da ji pripada plača v ustrezni bruto višini glede na neto znesek 1.937,00 EUR, tožena stranka pa se zavzema za to, da je tožnica upravičena kvečjemu do bruto plače v višini 1.937,00 EUR, bi sodišče prve stopnje moralo za ugotovitev višine bruto plače, do katere je bila upravičena tožnica, izvesti predlagani dokaz z vpogledom v pogodbi o zaposlitvi dveh delavk na delovnem mestu novinar reporter pri toženi stranki (C.C. in D.D.) ter po potrebi s postavitvijo izvedenca finančne stroke, kot je to predlagala tožnica. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da ni bistveno, kakšni pogodbi o zaposlitvi imata navedeni delavki. Le s primerjavo plač primerljivih delavcev na istem delovnem mestu pri toženi stranki je v konkretnem primeru glede na trditve tožnice in tožene stranke mogoče ugotoviti pripadajočo višino bruto zneska plače tožnice pri toženi stranki v spornem obdobju trajanja. Kolikor tožena stranka ne bo sama predložila navedenih pogodb o zaposlitvi, bo sodišče prve stopnje moralo ravnati skladno z določbo 227. člena ZPP. Pri odločitvi o reparaciji v obdobju od 4. 1. 2011 do 31. 12. 2015, ko je tožnica pri toženi stranki opravljala delo, bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bil tožnici znesek 1.937,00 EUR vsakomesečno nakazan na bančni račun ter da je sama plačala davke prispevke za socialno varnost po predpisih, ki veljajo za samostojnega podjetnika. Pritožba tudi utemeljeno ugovarja načinu, kako je sodišče prve stopnje pri višini prisojenih mesečnih zneskov upoštevalo prejemke tožnice, ki jih je v času trajanja delovnega razmerja prejela iz naslova nadomestila med brezposelnostjo in starševskega nadomestila, saj gre tudi pri teh zneskih za bruto zneske in je glede na sistem bruto plače v Republiki Sloveniji pravilno odšteti take zneske od bruto zneskov pripadajoče plače, ter od tako dobljene razlike po odvodu davkov in prispevkov prisoditi pripadajoče neto zneske. Poleg tega bo treba pri ugotavljanju tožničinega prikrajšanja v času, ko je prejemala starševsko nadomestilo, upoštevati predpise o starševskem varstvu glede višine pripadajočega starševskega nadomestila. Odločitev o višini denarnega povračila je odvisna od ugotovljene bruto plače tožnice v obdobju pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, zato je bilo tudi to treba razveljaviti. Po ugotovitvi višine tožničine bruto plače pred prenehanjem delovnega razmerja in ob upoštevanju kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 ter s tem povezane sodne prakse bo sodišče prve stopnje moralo ponovno odločiti o višini denarnega povračila, ki gre tožnici namesto reintegracije.

11. Tožena stranka vlaga pritožbo tudi zoper IV. točko izreka izpodbijane sodbe, s katerim je bila tožnici priznana pravica do povračila stroškov prevoza in prehrane. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati tožnici stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine, pač pa zgolj stroške javnega prevoza, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno upoštevalo porazdelitev dokaznega bremena, saj je to povezano s trditvenim bremenom. Tako je tožnica v tožbi zahtevala povračilo potnih stroškov v višini kilometrine za razdaljo med njenim bivališčem in sedežem tožene stranke 37,20 km v višini kilometrine 0,18 EUR na kilometer, torej povprečno 113,22 EUR na mesec. Predložila je tudi svoj izračun stroškov prevoza na delo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zgolj pavšalno ugovarjala tožničinemu izračunu potnih stroškov na temelju kilometrine ter izračunu potnih stroškov in stroškov prehrane na temelju povprečnega števila delovnih dni v mesecu brez upoštevanja dejanskega stanja. Navedla je še, da ni razumljiva povezava med sistemom dela 5 - 5 - 7 - 0 oziroma neenakomerno razporeditvijo dela ter kilometrino. Tožena stranka bi morala navesti konkretne razloge, zakaj šteje, da tožnici ne pripada kilometrina za prevoz na delo in z dela in ob tem opredeliti, katero vrsto javnega prevoza bi lahko tožnica dnevno uporabljala za prihod na delo in z dela, oziroma predložiti svoj izračun pripadajočih stroškov javnega prevoza. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da tožena stranka ni pravočasno konkretizirano prerekala tožničinih zadosti konkretnih trditev v zvezi s potnimi stroški v višini kilometrine, zaradi česar se štejejo za neprerekane. Sodišče prve stopnje je tako pravilno sledilo tožničinim trditvam, da ji za prevoz na delo in z dela pripada kilometrina in ji to prisodilo v zahtevani višini.

12. Tudi glede pritožbenih navedb, ki nasprotujejo odločitvi sodišča, da je tožnica upravičena do stroškov nadomestil prehrane in prevoza na delo za vse mesece trajanja dejanskega delovnega razmerja do 31. 12. 2015 v znesku 217,26 EUR, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni podala trditev, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo, v katerem obdobju je bila tožnica odsotna z dela. Tožena stranka ni navedla, za katere dneve oziroma tedne tožnici stroški prevoza in prehrane na delu ne pripadajo zaradi njenega neprihoda na delo. Izpovedi prič in strank o tem, da je tožnica vsako leto izrabila 3 tedne letnega dopusta oziroma trditve v tožbi, da tožnica od 6. 12. do 31. 12. 2015 ni hodila na delo, ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage tožene stranke v zvezi z ugovorom, da tožnici ne pripadajo stroški v zvezi z delom za vse vtoževane dneve oziroma mesece. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje tudi to odločitev sprejelo na podlagi pravilnega upoštevanja pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena.

13. Pravilno pa pritožba uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od priznanih stroškov za prevoz na delo in z dela in prehrane na delu. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala zastaranje zakonskih zamudnih obresti v delu, ki se nanaša na čas pred 4. 1. 2013. Glede na to tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov stroškov v zvezi z delom v višini 217,26 EUR, ki so zapadli pred 4. 1. 2013 (pred obdobjem treh let pred vložitvijo tožbe), v skupnem znesku 5.214,24 EUR (24 x 217,26 EUR) od 4. 1. 2013 dalje, višji obrestni tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov (t.j. od 19. dne v mesecu v zneskih preteklega meseca) do 3. 1. 2013 pa je bilo treba zavrniti zaradi zastaranja (prvi odstavek 347. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. - OZ).

14. Glede na vse navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zoper sodbo v delu, ki se nanaša na del prvega odstavka I. točke izreka o neto plači v višini 1.937,00 EUR, prvi in drugi odstavek IV. točke izreka ter prvi odstavek V. točke izreka ugodilo ter sodbo v tem delu razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbi zoper obrestni del odločitve v VI. točki izreka je prav tako ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa (peta alineja 358. člena ZPP). Glede nerazveljavljenega in nespremenjenega izpodbijanega dela sodbe pa niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).