Jedro

Tožnica bi morala (v skladu s 5. točko Pogodbe o posredovanju) za svoj uspeh v pravdi dokazati, da je toženec za sklenitev najemne pogodbe izrabil podatke, pridobljene s strani tožnice in da je bila tožnica tista, ki ga je spravila v stik z najemnikom. Navedenega ji ni uspelo dokazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57137/2014 z dne 30. april 2014 razveljavi tudi v delu, v katerem je bilo tožencu (dolžniku) naloženo, da poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev in v delu glede izvršilnih stroškov odmerjenih na 207,84 EUR in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da mora v 15-ih dneh od vročitve sodbe povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 1.278,05 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je bila izigrana s strani dveh akterjev, in sicer najemnika prostorov, ki so se oddajali, ter s strani najemodajalca (toženca). Tožnica organiziranja ogleda in večjega angažiranja za sklenitev pogodbe, kot to očita sodišče, ni imela možnosti izvesti. Toženec in A. A. sta mimo tožnice, potem, ko ju je ta spravila v stik, sama preko druge agencije šla skozi proces ogledov, dogovarjanja, pogajanj in končne sklenitve pogodbe. B. B., bivši zaposleni pri tožnici, je bil tisti, ki je spornega ponedeljka tožencu sporočil, da ima zainteresiranega potencialnega najemnika. Razkril mu je podatke o gospodarski družbi, ki je bila zainteresirana, hkrati pa je opisal tudi namen, za katerega bi želeli najeti prostore na ulici ... kot „Kratkoročni najemnik, ki išče showroom za proizvajalca D., za obdobje dveh mesecev, za promocijo v času Evropskega prvenstva v košarki“. Z obema je bila tožnica v kontaktu preko elektronske pošte ali preko telefona. B. B. je v svoji pisni izjavi ter kasneje na pričanju izjavil, da je podatek o potencialnem najemniku posredoval, vendar pa se ne spomni, ali je podatek posredoval očetu toženca ali tožencu. Da je informacijo dejansko posredoval tožencu, je razvidno tudi iz tega, da je toženec njegovo ponudbo zavrnil, ker ni bil zainteresiran za kratkoročni najem. Ključno je, da je tožnica E., d. o. o./F., d. o. o., izkazala obstoj potencialnega najemodajalca (lokacija, ime ...), ter da je tožencu izkazala obstoj potencialnega najemnika. V dobi informacijske revolucije ni težko odkriti, za katero osebo gre, če imaš o njej nekaj ključnih podatkov. Tožnica je poskrbela, da sta bodoči sopogodbenici izvedeli ena za drugo, kar predstavlja stik. Trditev, da je bil B. B. o spornem poslu v kontaktu z očetom toženca, je nesmiselna. Vsa korespondenca in dogovarjanja so potekala preko tožnice in toženca po telefonu. Tožnica je v postopku uspešno dokazala, da v družbah F. in E. , d. o. o. delujejo identične osebe in isti zakoniti zastopnik A. A. Toženec se tako ne more sklicevati, da o E., d. o. o., ni vedel ničesar. Direktor tožnice je bil kot vodja in nadzornik seznanjen s poslovanjem in delom njegovih zaposlenih, saj je sam izpovedal, da so imeli dnevne in tedenske sestanke o poslovanju. Posledično argumenti sodišča, ki ne sledijo izpovedi zakonitega zastopnika, niso pravilni. B. B. je bivši zaposleni tožnice in ga zato z njo ne vežejo nobene vezi oziroma koristi, na stani toženca pa so za izid pravde zainteresirani toženec, A. A., C. C. in sestra toženca.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je podal pravočasen odgovor in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnica, nepremičninska družba, za toženca, najemodajalca, posredovala pri oddaji poslovnega prostora na ulici ... za okvirno mesečno najemnino 5.500,00 EUR in da ji bo toženec, če bo pogodba sklenjena, plačal provizijo v višini enomesečne najemnine in pripadajoči DDV; - tožnica je v istem obdobju posredovala pri najemu poslovnega prostora za gospodarsko družbo E., d. o. o., kot najemnico; - toženec, kot eden izmed solastnikov, je z ostalimi solastniki kot najemodajalci, sklenil najemno pogodbo za nepremičnino, ki je bila predmet posredovanja, z gospodarsko družbo F. d. o. o., katere družbenik A. A. je hkrati tudi družbenik in direktor družbe E., d. o. o. 6. Tožnica (nepremičninska posrednica) v tej pravdi od toženca uveljavlja plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbe, ker naj bi ta za sklenitev najemne pogodbe izrabil od nje pridobljene podatke. Toženec se je branil z ugovorom, da informacij o najemniku ni pridobil s strani tožnice, temveč mu je zainteresiranega najemnika predstavil C. C. iz druge posredniške družbe (M., d. o. o.).(1) Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zagrešilo pa tudi ni tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, ki temelji na celoviti, notranje skladni in življenjsko prepričljivi dokazni oceni,(2) da tožnica ni bila tista, ki bi toženca seznanila z najemnikom ter da tožencu tudi ni poslala drugih informacij, na podlagi katerih bi zainteresirani najemnik za toženca lahko postal določljiv. Kaj drugega tudi iz izjave in izpovedbe B. B., posredniškega agenta tožnice, ne izhaja. Ta se ni spomnil ali je z imenom zainteresiranega najemnika kot kratkoročnega najemnika dejansko seznanil tudi toženca, ali le njegovega očeta,(3) tudi ni bil prepričan, da je tožencu sporočil podatke v zvezi z namenom najema (show room za proizvajalca D.), in so drugačne pritožbene navedbe protispisne. Sicer pa tožnica ni niti postavila konkretnih trditev, da naj bi B. B. tožencu predstavil kot potencialnega najemnika osebo oziroma subjekt, s katerim je nato (z ostalimi solastniki) tudi sklenil najemno pogodbo (primerjaj trditve v pripravljalni vlogi z dne 1. 3. 2016, list. št. 122). Tožnica se je s tem v zvezi sklicevala predvsem na (bodoče) zaslišanje B. B. (list. št. 124) in njegovo pisno izjavo, torej dokaze, ki pa ne morejo nadomestiti trditev glede konkretnih okoliščin vzpostavitve stika oziroma določne označitve potencialnega najemnika (7. in 212. člen ZPP). Da je bila tožnica tista, ki je toženca seznanila z najemnikom, ali da je tožencu poslala druge informacije, na podlagi katerih bi zainteresirani najemnik za toženca lahko postal določljiv, tudi drugi dokazi ne izkazujejo s stopnjo prepričanja. Tudi ne korespondenca med tožnico in A. A., iz katere med drugim izhaja, da lastniki (poslovnega prostora) za kratkoročni najem niso zainteresirani (priloga A9), kar pa sama po sebi in ne v povezavi z drugimi dokazi, trditev tožnice o danih kontaktnih informacijah tožencu, prav tako ne potrjuje. V zvezi z oceno izpovedbe direktorja tožnice G. G., je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je ta sicer izpovedal, da so tožencu povedali, kdo je zainteresiran za kratkoročni najem prostora, vendar pa je sodišče utemeljeno izpostavilo, da je povedal tudi, da sam s tožencem ni bil v kontaktu, zato te njegove trditve upravičeno ni štelo za izkazano. Pritožbene navedbe, ki izpostavljajo njegovo izpovedbo o tem, da so imeli dnevne in tedenske sestanke o poslovanju, pa tudi same po sebi ne izkazujejo potencialne vzpostavitve stika med tožnico in tožencem. Pritožnica še navaja, da je izkazala, da v družbah F. in E., d. o. o., delujejo identične osebe in isti zakoniti zastopnik A. A., zato gre za povezane osebe in se „iz tega razloga toženec ne more sklicevati, da o E. ni vedel nič“, pri čemer pa tožnica ni niti konkretizirano zatrjevala na čem gradi svoje trditve o seznanjenosti,(4) in so že iz tega razloga te njene trditve neupoštevne. Četudi bi držalo, da je posredniški agent tožnice A. A. razkril lokacijo nepremičnine, ki se je oddajala v najem, to hkrati ne pomeni, da je bila tožnica tista, ki je spravila v stik tudi A. A. (družbenika tako E., d. o. o. kot F., d. o. o.) in toženca.

8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožnica ni bila tista, ki bi toženca spravila v stik z najemnikom in da toženec ni kršil pogodbe o posredovanju. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilna. Višje sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo toženca ni pripomogel k odločitvi višjega sodišča, ta ni bil potreben in toženec sam krije stroške, ki so mu z njegovo vložitvijo nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Solastniki poslovnega prostora so v letu 2013 zato, da bi čim prej našli novega najemnika, angažirali več posredniških agencij.

Op. št. (2): Pri kateri je sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo, da je za izid pravde vsaj posredno zainteresirana tudi priča B. B., kot nekdanji posrednik tožnice, kakor tudi priči A. A., kot lastnik oziroma direktor družbe, ki je v sodnem sporu s tožnico, in C. C. kot konkurenčni posrednik.

Op. št. (3): To, da tožnica v pritožbi priznava, da B. B. s toženčevim očetom ni imel stikov, še ne pomeni, da pa je s tem res seznanil toženca.

Op. št. (4): Pripravljalna vloga tožnice z dne 1. 3. 2016, list. št. 123 : „Tožena stranka je bila o tem obveščena in je to vedela. Saj je pogodbo o najemu prostora podpisala z istimi osebami, vendar pod drugo firmo drugega podjetja.“