Jedro

Ugovorne trditve dolžnika, da upniku nič ne dolguje, in da upniku ni izročil menice, na podlagi katere je upnik predlagal izvršbo, so pravno pomembna dejstva, ki imajo pri izvršbi na podlagi verodostojne listine (menice) lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična. Obstoja negativnih dejstev dolžnik ni dolžan dokazovati.

Tolmačenje, da bi imel lahko dolžnik iz razloga, ker ga je upnik v predlogu za izvršbo označil kot meničnega zavezanca (verodostojne listine upnik predlogu ni dolžan priložiti), le ugovore po meničnem pravu, bi dolžnika postavljalo v slabši položaj od toženca v pravdnem postopku, ki v odgovoru na tožbo zatrjuje negativno dejstvo, kar je napačno tudi z vidika temeljnih procesnih jamstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ustavilo izvršbo za dne 13.1.2009 plačanih 190,03 EUR in razveljavilo sklep o izvršbi z dne 15.12.2008, opr. št. VL 119760/2008, v delu dovoljene izvršbe ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju.

Navedeni sklep pravočasno izpodbija upnik iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da nadaljuje z izvršbo oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po stališču pritožbe je prvo sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o obrazloženosti ugovora. Ker je ta postopkovna kršitev podana le v primeru, če se sklep zaradi pomanjkljivosti ne more preizkusiti, izpodbijani sklep pa vsebuje zaključek, da je dolžnikov ugovor obrazložen, se izkaže, da je predmetni postopkovni očitek po vsebini usmerjen v izpodbijanje materialnopravne pravilnosti odločitve.

Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb glede obrazloženosti dolžnikovega ugovora je v drugem odstavku 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), po katerem mora biti ugovor obrazložen. Če se sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine izpodbija v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih v ugovoru navaja (drugi odstavek 61. člena ZIZ). Glede na to je lahko neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in / ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Če dolžnik ugovarja zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v celoti oziroma v delu, v katerem mu je bilo naloženo plačilo terjatve, pa je treba pri ocenjevanju izpolnjevanja kriterijev obrazloženosti ugovora upoštevati tudi pravila o dokaznem bremenu. Če dolžnik zanika obstoj temelja za nastanek terjatve, mu dokazov o tem v izvršilnem postopku ni treba predlagati, saj je dokazno breme o tem na upniku in ne na dolžniku. V teoriji in sodni praksi se je namreč ustalilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva. Tisti, ki zatrjuje negativno dejstvo, nosi dokazno breme le izjemoma, na primer takrat, kadar je neobstoj dejstva odvisen od obstoja nekega drugega dejstva, ki izključuje možnost istočasnega obstoja prerekanega dejstva (npr. dokazovanje tako imenovanega alibija). Če pa dolžnik dokaze predlaga, pa pri tem ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev.

V konkretnem primeru je dolžnik, med drugim, v ugovoru navedel, da upniku ne dolguje zneska, navedenega v predlogu za izvršbo, ter da upniku ni izročil nikakršne lastne menice. V dokaz teh svojih trditev je predložil kooperantsko pogodbo št. 23/08 in dopis z dne 31. 3. 2008. Že gornje dolžnikove trditve, da upniku nič ne dolguje, in da upniku ni izročil menice, na podlagi katere je upnik predlagal izvršbo, so pravno pomembna dejstva, ki imajo pri izvršbi na podlagi verodostojne listine lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična (Vrhovno sodišče RS, načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji 9.12.1999). Dolžnik pa je tudi predlagal dokaze, zato njegov ugovor izpolnjuje kriterije obrazloženosti (prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-854/05). Poleg tega pa v ugovoru zatrjuje, da dejstva z določeno vsebino ne obstajajo. Zatrjuje torej tako imenovano negativno dejstvo, katerega obstoj pa ni dolžan dokazovati dolžnik. Pri tem še velja izpostaviti, da ZIZ v drugem odstavku 41. člena terja le, da upnik verodostojno listino v predlogu za izvršbo določno označi. Pred uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-E; Ur. list RS, št. 115/2006, z dne 10. 11. 2006) je bilo potrebno verodostojno listino (torej tudi menico) priložiti predlogu. Upnikovo tolmačenje, da bi imel lahko dolžnik iz razloga, ker ga je upnik v predlogu označil kot meničnega zavezanca, le ugovore po meničnem pravu, kot to določa četrti odstavek 61. člena ZIZ, bi dolžnika postavljalo celo v slabši položaj kot toženca v pravdnem postopku, ki v odgovoru na tožbo zatrjuje negativno dejstvo (prim. z 278. členom ZPP), kar pa je napačno tudi iz vidika temeljnih procesnih jamstev.

Ker tako niso podani razlogi, s katerimi se sklep izpodbija, pa tudi ne kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (15. člen ZIZ v zvezi z II. odstavkom 350. člena in 366. členom ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (15. člen ZIZ v zvezi z 2. točko 365. člena, 366. členom in 353. členom ZPP).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, stroški, ki so mu nastali z vložitvijo pritožbe, za izvršbo niso bili potrebni. Zato mora te stroške nositi sam (15. člen ZIZ v zvezi s I. odstavkom 165. člena ZPP in V. odstavkom 38. člena ZIZ).