Jedro

Tožeča stranka je jasno in konkretno navedla plačilo katerih računov zahteva, v kakšnih zneskih ter pojasnila temelj njunega razmerja, s tem je podala vsa dejstva, ki so ključna za ugoditev tožbenemu zahtevku. Navedla je, da je tožena stranka pri tožeči stranki v aprilu in maju 2016 kupovala raznovrstni gradbeni material in da je iz priloženih dobavnic in računov razvidno, kateri material je to bil. Nadalje je tudi navedla, da je dobavnice podpisal predstavnik tožene stranke, računi pa so bili izstavljeni na podlagi podpisanih dobavnic. Takšne navedbe so bile v konkretnem primeru povsem zadostne za utemeljitev zahtevka. S tem je trditveno breme o tem, zakaj naj računov ne bi bila dolžna plačati, prenesla na toženo stranko. Nerazumna bi bila zahteva, da bi morala tožeča stranka določno navesti vsak posamezni material, ki ga je naročila tožena stranka, še posebej ob dejstvu, da je edini ugovor, ki ga je tožena stranka postavila v postopku na prvi stopnji ta, da se ne more braniti, ker ni zadostne trditvene podlage tožeče stranke.

Stranka mora, če želi preprečiti fikcijo, da dejstva priznava, obrazloženo izjaviti o tem, zakaj nasprotuje navedbam (in dokazom) nasprotne stranke in mora ob tem ponuditi tudi lastno videnje zadeve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške nastale s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 89799/2016 z dne 12. 9. 2016 (I. točka izreka). Nadalje je obdržalo v veljavi tudi 3. točko izreka, in sicer za znesek 44,00 EUR (prvi odstavek II. točke izreka), v presežku nad zneskom 44,00 EUR pa je citirani sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek za povračilo izvršilnih stroškov v tem delu zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka).

2. Zoper ugodilni del odločitve se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na pomanjkljivo trditveno podlago, zaradi česar naj tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožeča stranka v skladu z 212. členom v zvezi s 7. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v predlogu za izvršbo ter v pripravljalni vlogi z dne 6. 12. 2016 navedla določen zahtevek, dejstva, na katera opira svoj zahtevek, kot tudi dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo.

6. Tožeča stranka je jasno in konkretno navedla plačilo katerih računov zahteva, v kakšnih zneskih ter pojasnila temelj njunega razmerja. Navedla je, da je tožena stranka pri tožeči stranki v aprilu in maju 2016 kupovala raznovrstni gradbeni material in da je iz priloženih dobavnic in računov razvidno, kateri material je to bil. Nadalje je tudi navedla, da je dobavnice podpisal predstavnik tožene stranke, računi pa so bili izstavljeni na podlagi podpisanih dobavnic. Takšne navedbe so bile v konkretnem primeru povsem zadostne za utemeljitev zahtevka. S tem je trditveno breme o tem, zakaj naj računov ne bi bila dolžna plačati, prenesla na toženo stranko. Nerazumna bi bila zahteva, da bi morala tožeča stranka določno navesti vsak posamezni material (blago, količino in vrednosti), ki ga je naročila tožena stranka, še posebej ob dejstvu, da je edini ugovor, ki ga je tožena stranka postavila v postopku na prvi stopnji ta, da se ne more braniti, ker ni zadostne trditvene podlage tožeče stranke.

7. Ker tožena stranka postavljenim trditvam tožeče stranke ni oporekala, je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da se ta dejstva štejejo za priznana (6. točka obrazložitve), pravilen. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ugovor tožene stranke, da v celoti nasprotuje tožbenemu zahtevku tožeče stranke in da se do navedb tožeče stranke ne more bolj obrazloženo opredeliti, saj so navedbe preveč pomanjkljive, ne predstavlja obrazloženega prerekanja pravno relevantnih dejstev. Stranka mora, če želi preprečiti fikcijo, da dejstva priznava, obrazloženo izjaviti o tem, zakaj nasprotuje navedbam (in dokazom) nasprotne stranke in mora ob tem ponuditi tudi lastno videnje zadeve (prim. dr. Aleš Galič, uvodna pojasnila sprememb Zakona o pravdnem postopku) Neutemeljen je zato pritožbeni ugovor, da sodba ne vsebuje razlogov in je ni mogoče preizkusiti.

8. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke P. Z., z obrazložitvijo, da je dejansko stanje razjasnjeno že na podlagi listinskih dokazov. Neresničen je očitek, da sodbi manjka obrazložitev zavrnitve. Poleg tega je bil zakoniti zastopnik tožene stranke predlagan za dokazovanje dejstev (neobstoj dolga), ki so nasprotna dejstvom, ki so se med strankama izkazala kot nesporna (obstoj dolga in neplačilo izdanih računov; primerjaj točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob pomanjkanju trditvene podlage o tem zakaj dolg naj ne bi obstajal, sodišče prve stopnje z neizvedbo tega dokaza ni kršilo pravice tožene stranke do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Pritožbene navedbe, da se postavke iz dobavnice ne ujemajo s postavkami v računih, so prepozne (451., 452., in 453. člen ZPP). Te trditve je tožena stranka postavila šele v pritožbi, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Nesmiseln je posledično tudi očitek pritožbe, da je podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost). Slednja je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). Protispisnost je napaka tehnične narave - gre za napačen postopek prenosa. V obravnavanem primeru o takšni napaki ni mogoče govoriti. Nasprotij med ugotovitvami sodišča prve stopnje v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in listinami v spisu višje sodišče ni našlo. Dodati velja, da je tožena stranka predmetni ugovor podala povsem pavšalno in da sodišču prve stopnje sploh ni bilo treba izvesti vpogleda v dokazne listine v zvezi z vprašanjem katero blago je bilo naročeno in prevzeto. Ta namreč trditev tožeče stranke v zvezi s tem, kot že povedano, ni (obrazloženo) prerekala. Neprerekane trditve pa se štejejo za priznane (214. člen ZPP), zato njihovo dokazovanje ni potrebno.

10. Tožena stranka odločitev o pravdnih stroških izpodbija le z argumentom napačnosti odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

11. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Ker noben od uveljavljenih pritožbenih razlogov ni utemeljen, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo niti kršitev na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).