Jedro

Ni pomembno opozorilo pritožbe, da naj bi bilo tožnikovo pogojevanje prihoda na delo s plačilom odškodnine nedopustno. Bistveno je, da mu zaradi teh pogajanj ni preklicala odredbe o čakanju na delo doma, obenem pa je bila tudi seznanjena z razlogom, zaradi katerega je bil tožnik od takrat še naprej odsoten z dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 373,32 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, ki jo je toženka podala 11. 6. 2020, ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 22. 5. 2020, temveč je trajalo do 15. 8. 2020. Toženki je naložilo, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 23. 5. 2020 do 15. 8. 2020 prizna delovno dobo, ga prijavi v vsa zavarovanja in mu za to obdobje obračuna nadomestilo plače v bruto znesku 886,63 EUR, odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila. Toženki je še naložilo, da tožniku iz naslova opravljenih nadur za december 2019 plača 463,28 EUR neto, za februar 2020 306,68 EUR neto, za marec 2020 pa 326,25 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. V presežku, to je za poziv nazaj na delo, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi za čas od 16. 8. 2020, prijavo v zavarovanja in obračun bruto nadomestil plače z izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna za tožnika na transakcijski račun sodišča povrniti stroške postopka v znesku 2.669,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe in posledično zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje zaključku sodišča, da je bil tožnik od 22. 5. 2020 upravičeno odsoten z dela. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je toženka delavce 21. 5. 2020 pozvala k vrnitvi nazaj na delo in na obvezno izobraževanje 22. 5. 2020, tožnik pa je v izpovedi priznal, da mu je bil 21. 5. 2020 vročen preklic odredbe o čakanju na delo doma ter da je bil seznanjen s projektom na Nizozemskem in z izobraževanji, ki jih je bilo treba pred tem opraviti. O razlogih svoje odsotnosti je ni obvestil, temveč je prihod na delo nedopustno pogojeval s plačilom odškodnine. Stranki glede tega nista sklenili nobenega dogovora. Iz izpovedi A.A. izhaja, da je fantom povedal, da je zadeva s prvo izredno odpovedjo zaključena in naj zato 22. 5. 2021 pričnejo z delom. B.B. je ta poziv A.A. skoraj zagotovo predal tožniku. S sklicevanjem na izpoved toženke, B.B. in C.C. vztraja, da tožnik nadurnega dela ni opravljal. Izpoved tožnikovega brata D.D. je zaradi sorodstvenega razmerja neverodostojna, sicer pa sta tožnik in D.D. delo v decembru 2019 skupaj opravljala le 14 delovnih dni, februarja in marca 2020 pa le 4 dni. Na neresničnost tožnikovih navedb glede opravljenih nadur kaže okoliščina, da je v tem delu štirikrat spremenil tožbo. Sodišče je zmotno upoštevalo evidenco mesečnih delovnih ur, ki jo je predložil tožnik, saj je vanjo vpisoval izmišljene številke. Sodišče ni pojasnilo, zakaj to evidenco ocenjuje kot verodostojno, čeprav iz nje niti ne izhaja, kje naj bi tožnik opravljal delo. Pri ugotavljanju obsega opravljenih ur za tožnika bi moralo upoštevati njene zapiske, iz katerih jasno izhaja, katera dela je opravljal in koliko ur. C.C. in toženka sta v izpovedih natančno pojasnila, na kakšen način so se te evidence vodile. Sodišče se ni opredelilo do vsebine zaključnega poročila o izvedenem projektu E. z dne 19. 6. 2020, iz katerega izhaja, da se je delo na objektu F. izvajalo med 7.00 in 15.00 uro, in izjave G.G., iz katere izhaja, da se je delo na objektih opravljalo med 8 in 9 ur dnevno, ter da so se opravljene ure ob sobotah uravnale tako, da so ob petkih prej zaključili z delom. Sodišče je zmotno kot neverodostojno ocenilo izpoved priče B.B., da nadur niso opravljali, za kar ni navedlo razlogov.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijani del odločitve preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 7. 2019 za določen čas od 15. 8. 2019 do 15. 8. 2020 na delovnem mestu "monter/cevar". Toženka mu je 17. 4. 2020 vročila odredbo o čakanju na delo doma, v posledici katere ni prihajal na delo. Dne 3. 6. 2020 mu je podala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor, ki se ga je tožnik 11. 6. 2020 tudi udeležil. Še istega dne mu je podala izredno odpoved, ker naj bi bil od vključno 22. 5. 2020 dalje neupravičeno odsoten z dela, o razlogih za odsotnost z dela pa je ni obvestil, čeprav bi to mogel in moral storiti (4. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

7. Za presojo tega ni odločilna pritožbena navedba toženke, da je delavce 21. 5. 2020 pozvala nazaj na delo in na izobraževanje 22. 5. 2020, saj je prišlo med strankama do posebnega dogovora oziroma zapleta v zvezi s prihodom na delo. Tožnik je na sestanku 21. 5. 2020 vrnitev na delo pogojeval z izplačilom odškodnine (v zvezi s postopkom podaje (prve) izredne odpovedi z dne 18. 4. 2020, ki ga je toženka po posredovanju uslužbenca svetovalnice H. A.A. ustavila). Do dogovora o višini odškodnine ni prišlo, kar pa ne pomeni, da je prišlo do preklica odrejenega čakanja na domu. Sodišče je glede na nekonsistentne navedbe in izpoved toženke o tem, kdaj naj bi tožniku vročila preklic odredbe o čakanju na delo doma, utemeljeno sledilo izpovedi tožnika, da mu je toženka na sestanku 21. 5. 2020 sprva res želela vročiti preklic odredbe, vendar si je zaradi dogovarjanj o višini odškodnine premislila in mu je rekla, da je do konca meseca maja 2020 še naprej na čakanju na delo doma. Ni pomembno opozorilo pritožbe, da naj bi bilo tožnikovo pogojevanje prihoda na delo s plačilom odškodnine nedopustno. Bistveno je, da mu zaradi teh pogajanj ni preklicala odredbe o čakanju na delo doma, obenem pa je bila tudi seznanjena z razlogom, zaradi katerega je bil tožnik od takrat še naprej odsoten z dela.

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je tožnika na delo pozvala preko A.A.. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje sta tožnik in priča A.A. to v izpovedih izrecno zanikala. Slednji je še izpovedal, da je, potem ko se mu tožnik ni javil na telefon, elektronsko pošto s pozivom za vrnitev nazaj na delo k toženki poslal tožnikovemu sodelavcu B.B.. Pritožbeno zatrjevanje, da je ta o vsebini elektronske pošte skoraj zagotovo seznanil tudi tožnika, predstavlja le ugibanje toženke, ki pa ga izvedeni dokazi ne potrjujejo.

9. V navedenem torej ni podlage za poseg v izpodbijano odločitev, ki se nanaša na nezakonito prenehanje delovnega razmerja pri toženki. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo tudi o zahtevku za plačilo nadurnega dela za december 2019 in februar ter marec 2020. 10. Po prvem odstavku 128. člena ZDR-1 delavcu pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, med drugim tudi za nadurno delo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in njegovega brata D.D., ki je prav tako opravljal delo za toženko, pravilno štelo za dokazane tožnikove navedbe o opravljenem nadurnem delu. Sorodstveno razmerje s stranko je le ena od okoliščin, ki vplivajo na oblikovanje dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je verodostojnost izpovedi D.D. utemeljilo na ugotovitvah, da je natančno in prepričljivo izpovedal o obsegu opravljenih nadur in o njihovem vpisovanju v lastne evidence delavcev. Pritožba neutemeljeno poudarja, da naj bi tožnik in D.D. delo v decembru 2019 skupaj opravljala prekratek čas - 14 delovnih dni, februarja in marca 2020 pa le 4 dni. Zgolj zato izpoved navedene priče ni nerelevantna. Bistveno je, da so ji bile znane okoliščine opravljanja nadurnega dela pri toženki na splošno in tudi glede tožnika, saj sta v času opravljanja dela za toženko živela skupaj.

11. Pritožba tudi s sklicevanjem na izpoved toženke neutemeljeno vztraja, da tožnik nadurnega dela ni opravljal. Sodišče prve stopnje je ustrezno izpostavilo, da toženka s tožnikom v času obstoja delovnega razmerja ni delala oziroma ni imela nobenega kontakta. Pritožba napačno uveljavlja neobrazloženost dokazne ocene glede izpovedi priče B.B.. Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje njegovo izpoved štelo kot neprepričljivo, ker je sodišču na lastno iniciativo posredoval podpisano izjavo v slovenskem jeziku (ki ga priča ne razume) o tem, da delavci nadur niso opravljali, ki jo je v resnici napisala toženka. Zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje na izpoved delovodje C.C., saj je ta zgolj potrdil navedbe in izpoved toženke, da tožnik nadur ni opravljal, kot že rečeno, pa toženka dela s tožnikom dejansko ni izvajala.

12. Pritožba sodišču očita neopredelitev do zaključnega poročila o izvedenem projektu E. z dne 19. 6. 2020 in do izjave G.G.. Sodišče prve stopnje je ta dva dokaza sicer izvedlo, v dokaznih zaključkih pa se nanju utemeljeno ni oprlo. Iz zaključnega poročila namreč izhaja zgolj delovni čas delovišča med 7.00 in 15.00 uro, ne pa npr. število opravljenih ur za tožnika. Izjava G.G. pa je zapisana v tujem jeziku in je sodišče prve stopnje glede na drugi odstavek 226. člena ZPP, po katerem mora biti takšni listini priložen prevod v slovenski jezik, pravilno ni upoštevalo.

13. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju števila opravljenih delovnih ur v vtoževanih mesecih pravilno izhajalo iz podatkov v mesečnih tabelah prisotnosti na delovnem mestu, ki jih je predložil tožnik. Ne drži, da sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo, zakaj je tem evidencam sledilo. Izhajalo je iz ugotovitve, da je tožnik redno izpolnjeval evidence, ki jih je delavcem toženke za evidentiranje ur razdelil delovodja C.C.. Slednje je bolj pomembno kot opozorilo pritožbe, da iz teh evidenc ne izhaja, kje je tožnik opravljal delo in da niso bile podpisane s strani toženke oziroma druge z njene strani pooblaščene osebe. Navedeno ne pomeni, da te listine nimajo dokazne vrednosti pri ugotavljanju obsega nadurnega dela. Toženka se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče v tej zvezi moralo slediti njenim zapiskom o količini opravljenega dela, saj te listine za delavce toženke pavšalno izkazujejo zgolj povprečen 8-urni delavnik, čeprav so po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje opravljali nadure.

14. Ker glede na vse navedeno niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti priglašeni strošek odgovora na pritožbo v višini 500 točk, kar z materialnimi stroški in DDV znaša 373,32 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).