Jedro

Tožnikoma izdano soglasje za poseg v varovalnem pasu lokalne mestne ceste LK 192051 je pomenilo odločitev v njuno korist, zato bi moral pritožbeni organ v obravnavanem primeru izrecno ugotoviti, da za spremembo prvostopenjske odločbe in za zavrnitev zahtevka tožnikov v tem delu obstoji eden od razlogov, ki so določeni v ZUP.

Soglasodajalec je pri izdaji soglasja omejen zgolj na ugotovitev skladnosti projekta s projektnimi pogoji.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba župana Občine Krško št. 351-616/2011 (O301) z dne 5. 12. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila prvostopenjsko odločbo št. 351-160/2010 z dne 29. 9. 2011 in zavrnila zahtevek tožnikov za izdajo soglasja na podlagi projektne dokumentacije PGD št. 10 0202 izdelovalca A. s.p., in sicer k rekonstrukciji, nadzidavi in dozidavi obstoječega stanovanjsko-poslovnega objekta (parc. št. ... k.o. ...) v varovalnem pasu lokalne mestne ceste LK 192051 (Cesta krških žrtev).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo I U 1576/2010 z dne 25. 8. 2011 odpravilo njegovo prejšnjo odločbo, izdal odločbo z dne 29. 9. 2011, s katero je izdal soglasje k omenjenemu posegu v varovalnem pasu lokalne mestne ceste LK 192051. Zoper to odločbo sta se tožnika pritožila, med drugim zato, ker iz izreka prvostopenjske odločbe ne sledi, da bi bilo soglasje dano k predloženim projektnim rešitvam kot celoti, kar pomeni, da je upravni organ zavrnil soglasje k projektnim rešitvam v delu, ki se nanaša na zbirno cesto LZ 193220 (Bohoričeva ulica). Drugostopenjski organ v nadaljevanju izpodbijane odločbe ugotavlja, da investitorja v obravnavanem primeru sploh nista potrebovala projektnih pogojev za poseg v varovalnem pasu lokalne in zbirne ceste, saj gradnja leži na območju, ki se ureja z Odlokom o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za ureditev starega mestnega jedra Krško (umestitev knjižnice) (Uradni list RS, št. 84/09, v nadaljevanju OPPN). V skladu z drugim odstavkom 49.b člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) se zato šteje, da so projektni pogoji soglasodajalcev pridobljeni z dnem izdaje mnenj k občinskim podrobnim prostorskim načrtom. To pa po mnenju organa pomeni, da je projektant vezan na upoštevanje določb ZGO-1 in na določbe prostorskih aktov, pri čemer se sklicuje še na prvi odstavek 48. člen ZGO-1. Ker so bili projektni pogoji kljub temu izdani, je treba upoštevati, da je bilo v njih izrecno navedeno, da mora biti izvedba priključka iz obstoječe ceste Bohoričeva ulica skladna s predpisi, torej tudi z OPPN. Ker je na zemljiščih parc. št. ... k.o. ..., preko katerih poteka predvideni priključek na javno cesto, po 18. členu OPPN predvidena gradnja objekta, izdaja zahtevanega soglasja ni mogoča, saj bi to pomenilo, da gradnja knjižnice na tem prostoru ni mogoča. V zaključku navaja, da so utemeljene navedbe pritožnikov, da je prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev pravil postopka, zato je prvostopenjsko odločbo v celoti odpravil in jo nadomestil z novo odločbo. Poudarja še, da ni namen prvostopenjskega organa onemogočiti izvedbo projekta, ampak le skrb, da bo ta izveden tudi v skladu s predvideno prostorsko ureditvijo.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je pritožbeni organ odločil v njuno škodo in s tem kršil načelo prepovedi reformatio in peius. Navajata, da je sodišče v sodbi I U 1576/2010 opozorilo, da je soglasodajalec pri izdaji soglasja omejen zgolj na ugotovitev skladnosti projekta s projektnimi pogoji. Ker iz izdanih projektnih pogojev ne izhaja, da mora biti priključek na javno cesto skladen z OPPN, je sodišče odločilo, da je toženka neutemeljeno zavrnila izdajo soglasja. Odločitev v ponovljenem postopku je zato v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča, zaradi česar naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije. Tudi sicer uporaba OPPN v obravnavanem primeru pomeni zmotno uporabljeno materialno pravo. Poudarjata, da pomenijo mnenja soglasodajalcev, iz katerih so razvidni pogoji za projektiranje, pravno zavezujočo izjavo soglasodajalcev o tem, pod kakšnimi pogoji bo določeno projektno rešitev štel za skladno z javnim interesom. OPPN tudi iz tega razloga ne more predstavljati materialnopravne podlage za odločanje. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, izda soglasje k projektnim rešitvam po PGD št. 10 0202, podrejeno, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahtevata povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe in ponovno poudarja, da mora biti PGD v skladu s prostorskimi akti, kot to določa 48. člen ZGO-1. Predlaga, naj sodišče tožbo kot nedopustno zavrže oz. jo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Ker je izpodbijana odločba pritožbenega organa, se je sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem dopustnosti spremembe prvostopenjske odločbe v škodo tožnikov.

V zadevi ni sporno, da je upravni organ prve stopnje z odločbo z dne 29. 9. 2011 tožnikoma izdal soglasje za poseg v varovalnem pasu lokalne mestne ceste LK 192051 (Cesta krških žrtev). Iz pritožbe tožnikov z dne 4. 10. 2011, ki se nahaja v upravnih spisih, je razvidno, da sta tožnika izpodbijala vse štiri točke izreka prvostopenjske odločbe in da glede 1. točke izreka predlagata, naj jo drugostopenjski organ spremeni tako, da bo izdal soglasje k predloženim projektnim rešitvam v celoti (torej poleg soglasja za poseg v varovalnem pasu lokalne mestne ceste LK 192051 še soglasje v zvezi z zbirno cesto LZ 193220 Bohoričeva ulica). V nasprotju s predlogom je drugostopenjski organ odločil, da se zavrne izdaja soglasja glede lokalne mestne ceste LK 192051 .

V upravnem postopku je mogoče odločbo prve stopnje spremeniti v pritožnikovo škodo, kadar se je pritožil le on, iz razlogov, določenih v drugem odstavku 253. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Da bi se zadeva pravilno rešila, sme po tej določbi organ druge stopnje ob reševanju pritožbe v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena tega zakona, spremeniti odločbo v pritožnikovo škodo, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu tega zakona. Po 247. členu ZUP organ druge stopnje preizkusi odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija (prvi odstavek) in v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa še, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon (drugi odstavek). Iz navedenega izhaja, da lahko organ druge stopnje z odločitvijo poseže tudi v tiste dele prvostopenjske odločbe, ki jih stranka s pritožbo ni izpodbijala, vendar le, če ugotovi razloge, zaradi katerih bi se odločba lahko odpravila ali razveljavila po nadzorstveni pravici (274. člen), razloge, zaradi katerih je mogoča izredna razveljavitev odločbe (278. člen) ali razloge, zaradi katerih je odločba nična (279. člen).

Ker je tožnikoma izdano soglasje za poseg v varovalnem pasu lokalne mestne ceste LK 192051 pomenilo odločitev v njuno korist, bi moral pritožbeni organ v obravnavanem primeru izrecno ugotoviti, da za spremembo prvostopenjske odločbe in za zavrnitev zahtevka tožnikov v tem delu obstoji eden od razlogov, ki so določeni v navedenih členih ZUP. Tega ni storil, ampak je celo ugotovil, da so navedbe pritožnikov utemeljene, ker izrek prvostopenjske odločbe ni v skladu z veljavnimi predpisi in da izreka v delu ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev pravil postopka. Tudi sicer iz celotne obrazložitve izhaja le, da je toženka spremenila prvostopenjsko odločbo in zavrnila soglasje za poseg v varovalnem pasu Ceste krških žrtev zaradi po njenem mnenju problematičnega priključka na drugo (Bohoričevo) ulico in ne zaradi neupoštevanja projektnih pogojev, kolikor so se ti nanašali na poseg v varovalnem pasu mestne ceste LK 192051. Zaradi navedenega odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Toženka se pri svoji odločitvi nepravilno sklicuje na prvi odstavek 48. člena ZGO-1 in s tem utemeljuje, da bi morala tožnika v v postopku pridobivanja projektnih pogojev in soglasja upoštevati določbe OPPN ter v njem predvidenih gradenj. Navedena določba, ki predpisuje, da mora biti s PGD dokazano, da bo objekt kot celota izpolnjeval predpisane bistvene zahteve in da bo v skladu s prostorskimi akti, je namreč pomembna z vidika PGD, ki ga stranka predloži v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja za načrtovani objekt. Pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (in ne soglasja) med drugim je, da je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1).

Nepravilno je tudi stališče, da je izdajo soglasja mogoče zavrniti zaradi varstva načrtovanih ureditev v OPPN. Ali bo prišlo do njihove do izvedbe, je odvisno od pravnih in dejanskih možnosti za izvedbo načrta, do takrat pa organ ne more na način, kot v obravnavanem primeru, preprečevati izdaje soglasij k projektnim rešitvam, ki so v skladu s projektnimi pogoji. Soglasodajalec lahko izda zavrnilno odločbo le, če projektne rešitve niso v skladu s projektnimi pogoji (tretji odstavek 50.a člena ZGO-1), ali če že ob prošnji za izdajo projektnih pogojev ugotovi, da gradnja po predpisih (tistih, ki sodijo v delovno področje organa, ki izdaja projektne pogoje in soglasja – op. sodišča) ni dopustna ali mogoča. V takem primeru se vloga za izdajo projektnih pogojev šteje kot vloga za izdajo soglasja in se izda odločba o zavrnitvi izdaje soglasja (peti odstavek 50. člena ZGO-1). Sodišče pri tem le dodaja, da je tudi iz predloženega dela vodilne mape PGD iz februarja 2010, ki se nahaja v upravnih spisih, razvidno, da gre za obstoječ priključek (njegova gradnja torej ni načrtovana), ki bo kasneje urejen po OPPN. Zato ne drži, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, da naj bi se celo projektant skliceval na OPPN kot obvezno pravno podlago za projektne rešitve.

Toženka uporabo OPPN nepravilno utemeljuje tudi z vsebino izdanih projektnih pogojev z dne 3. 3. 2010, saj nepopolno povzema vsebino 3. točke pogojev, ko navaja, da ti določajo, da mora biti izvedba priključka iz obstoječe ceste Bohoričeva ulica skladna s predpisi, po njenem mnenju torej tudi z OPPN.

Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v navedene projektne pogoje, je v njihovi 3. točki navedeno, da mora biti priključek iz obstoječe Bohoričeve ulice izveden v skladu s predpisi (naklon priključka, radij, pravokotnost priključka). Iz tega izhaja, da je zahtevana skladnost s predpisi omejena na tehnične značilnosti priključka, v zvezi s katerim je bila zahtevana izdaja projektnih pogojev. Zato sodišče še enkrat ponavlja, kot je to storilo že v prejšnji sodbi I U 1576/2010 z dne 25. 8. 2011, da je soglasodajalec pri izdaji soglasja omejen zgolj na ugotovitev skladnosti projekta s projektnimi pogoji.

Razlog za zavrnitev soglasja pa ne morejo biti niti morebiti nepravilno določeni projektni pogoji. Po stališču toženke naj bi bili namreč v obravnavanem primeru relevantni projektni pogoji, ki izhajajo iz mnenj soglasodajalcev k OPPN (drugi odstavek 49.b člena ZGO-1). Tudi če drži, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, da je torej projektant v obravnavanem primeru zahteval dokument, ki ga v skladu z ZGO-1 ni potreboval, bi ga moral upravni organ na to opozoriti in napotiti na uporabo omenjenih projektnih pogojev.

Ker je sodišče ugotovilo, da so bile v zadevi storjene bistvene kršitve pravil upravnega postopka, materialno pravo pa nepravilno uporabljeno, je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V njem bo moral ponovno odločiti o pritožbi tožnikov.

Sodišče sme v skladu z 2. točko prvega odstavka 65. člena ZUS-1 odpraviti upravni akt in odločiti o stvari, če pristojni organ v ponovljenem postopku izda nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj je predmet presoje zakonitosti odločba upravnega organa druge stopnje, medtem ko je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku, ki ga je opravil po sodbi I U 1576/2010, upošteval stališča tega sodišča in izdal soglasje za poseg v varovalnem pasu lokalne mestne ceste. Sodišče zato ni ugodilo predlogu tožnikov za odločitev v sporu polne jurisdikcije.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se jima priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).