Jedro

Pravočasna zahteva za varstvo pravic pri delodajalcu v zvezi z obračunom in izplačilom delovne uspešnosti, je procesna predpostavka za sodno varstvo. Ko sodišče odloča o plačilu dodatka za delovno uspešnost, presoja realnost ocene delovne uspešnosti delavke, ki jo je podal predstojnik, ne more pa samo postavljati kriterijev za presojo ustreznosti tožničinega dela.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se tožničin zahtevek za plačilo 9.003,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi z a v r n e . Pritožba tožnice se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. Tožnica trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo delu tožničinega zahtevka in ji iz naslova nagrajevanja delovne uspešnosti za mesec december 1991 dosodilo 9.003,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1991 dalje do plačila. Pri tem je ugotovilo, da je bilo za ta mesec tožnici izplačilo delovne uspešnosti z odločbo predsednika tožene stranke neutemeljeno ukinjeno. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče kot nedopustno zavrglo tožbo glede zahtevkov za izplačilo delovne uspešnosti za mesec november 1991 v znesku 5.000,00 SIT in za mesec januar 1992 v znesku 9.122,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ker tožnica v skladu s splošnim aktom tožene stranke zoper neizplačilo delovne uspešnosti ni pravočasno ugovarjala, oziroma je zahtevek za plačilo 9.122,00 SIT opredelila šele v spremembi tožbe z dne 14.9.1999, to je po izteku razumnega roka za uveljavljanje sodnega varstva, saj je dotlej potekel že tudi petletni zastaralni rok, na katerega se je sicer tožena stranka izrecno sklicevala. Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka formalno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka, podredno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem poudarja napačno izhodišče prvostopnega sodišča, ki pojmuje izplačilo stimulacije pri toženi stranki kot splošno pravico zaposlenih, namesto izrecne vezanosti tega izplačila na izkazano delovno uspešnost in izgubo pravice do tega izplačila, če so v spornem obdobju izkazane pomanjkljivosti pri delavčevem delu. Hkrati pritožba izpodbija oceno pomena tožničinih napak pri delu v mesecu decembru 1991, ki so odstopale od pričakovane kvalitete tožničinega dela. Zoper gornji sklep o zavrženju tožbe se pritožuje tožnica iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem opozarja, da naj bi tožena stranka v mesecu februarja 1992 dejansko po vsebini obravnavala njen ugovor z dne 14.2.1992 tudi v zvezi z neizplačilom delovne uspešnosti za mesec november 1991, saj ga v izreku izdanega sklepa v zvezi s tem ugovorom ni zavrgla. Zahtevek za plačilo delovne uspešnosti za januar 1992 pa je tožnica napovedala že ob vložitvi tožbe v letu 1992, res pa je prišlo do opredelitve tega zahtevka po višini šele v letu 1999. To pa tudi iz razloga, ker ji sodišče ni nudilo učinkovitega sodnega varstva, saj je z obravnavanjem zadeve dejansko pričelo šele v tem koledarskem letu. Pritožba tožene stranke je utemeljena. V tej zadevi ni sporno, da je tožnica, kot vodja kadrovske službe pri toženi stranki, šele 20.12.1991 telefonično opozorila pristojno sodelavko, da dvema delavkama poteče začasna razporeditev z 31.12.1991. Ker v času božičnih in novoletnih praznikov vsi pristojni delavci, ki so morali biti v zvezi s tem konzultirani, niso bili dosegljivi, je bil eni od teh delavk sklep o podaljašnju razporeditve izdan z zamudo šele v januarju 1992. Za oceno vzrokov za zakasnelo izdajo sklepov o podaljšanju razporeditve je bil v prvi vrsti pristojen predsednik tožene stranke, ki je bil odgovoren za zakonitost poslovanja. Le-ta je odgovornost za nastalo zamudo pripisal prepoznemu obvestilu tožnice, češ da bi morala pri tem ob vestnem pristopu k delu računati na potreben čas za konzultacijo med pristojnimi delavci, tudi ob upoštevanju razmer koncem koledarskega leta. Sodišče je bilo v delovnem sporu pristojno le za oceno realnosti takšne ocene, ne more pa si samo postavljati kriterijev za presojo ustreznosti tožničinega dela. Res tožena stranka ni imela pismeno opredeljenih rokov za takšna opozorila tožnice. Res pa je tudi, da je tožnica sama navajala, da je pred tem opozarjala pristojno sodelavko na potrebo po izdaji sklepov o podaljšanju razporeditve oz. podaljšanju delovnega razmerja tudi mesec in več pred iztekem rokov (poročilo z dne 6.1.1992 - priloga A8 spisa). Ob ustrezni pozornosti bi tako tožnica lahko računala, da bi morala glede na novoletne praznike pristojno sodelavko na potek razporeditve za določen čas v tem primeru opozoriti pred 20.12.1991. Ocena predsednika tožene stranke, da je bil razlog za prepozno izdajo sklepa o podaljšanju razporeditve delavke v tožničinem prepoznem obvestilu in da s tega vidika tožničino delo v mesecu decembru 1991 ni bilo ustrezno, je tako lahko bila realna in sprejemljiva. Glede na določbe 7. čl. pri toženi stranki v spornem času veljavnega pravilnika o delitvi sredstev za OD in glede na določbe tč. B posebnega dela meril za ugotavljanje delovne uspešnosti administrativnih delavcev tožene stranke (priloga B1 spisa) je takšna ocena lahko bila podlaga za to, da tožnici iz naslova delovne uspešnosti posebni dodatek za mesec december 1991 utemeljeno ni bil obračunan in izplačan. Glede na povedano je pritožbeno sodišče na podlagi 2. in 4. tč. 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek za plačilo zneska 9.003,00 SIT iz navedenega naslova, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot neutemeljen zavrnilo. Pritožba tožnice ni utemeljena. Glede tožničinega ugovora z dne 14.2.1992 (po vsebini dejansko zahteve za uveljavljanje pravic), kolikor se je ta nanašal na izplačilo delovne uspešnosti za mesec november 1991, je predsednik tožene stranke v obrazložitvi svojega sklepa z dne 21.2.1992 izrecno poudaril, da je ta del ugovora prepozen in da se zato odločba po vsebini ne nanaša na ta del ugovora. Takšno opredelitev je prvostopno sodišče pravilno štelo za odklonitev odločanja o tem delu ugovora iz razloga zamude roka, čeprav v izreku sklepa z dne 21.2.1992 to ni izrecno navedeno. Prav tako je prvostopno sodišče utemeljeno štelo, da tožnica v tožbi oz. takratnem predlogu z dne 5.3.1992 ni postavila zahtevka za plačilo delovne uspešnosti za mesec januar 1992 v tako določeni obliki, da bi se tudi po takratnih predpisih lahko štelo, da je tudi to predmet tega spora. Ker je bil zahtevek v tem delu postavljen šele v letu 1999, je prvostopno sodišče utemeljeno štelo, da tožnica glede tega dela zahtevka ni vložila tožbe v razumnem roku. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bila pravočasna zahteva za uveljavljanje pravic v zvezi z obračunom in izplačilom delovne uspešnosti pri tožbeni stranki, glede na 10. čl. toženkinega pravilnika o delitvi sredstev za OD, v smislu 1. odst. 80. čl. in v smislu 83. čl. ZTPDR procesna predpostavka za sodno varstvo, oz. v primeru neodločanja tožene stranke o takšni zahtevi procesna predpostavka za uveljavljanje pravic pred sodiščem v razumnem roku, ki je bil za zahtevek iz januarja 1992 nedvomno prekoračen tudi glede na toženkin ugovor zastaranja, katerega bi moralo sodišče upoštevati, kolikor bi sodbo v tem delu sprejelo v obravnavo. Pri tem dejanski zastoj postopka v tej zadevi pred sodiščem prve stopnje ne more biti razlog, da tožnica v tem delu svoje terjatve ne bi mogla pravočasno uveljavljati. Glede na povedano tožnica s svojo pritožbo ni mogla uspeti. Ob takem izidu pritožbenega postopka tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.