Jedro

Že po naravi stvari ni mogoče z začasno odredbo, tako kot je zahteval tožnik, na ta način začasno urediti stanja. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je namreč tožnik zahteval ravno to, kar mu je bilo v upravnem postopku z odločbo tožene stranke zavrnjeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo z dne 19.10.2006 izpodbijal odločbo tožene stranke z dne 17.8.2006, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za izdajo licence za opravljanje poslov nepremičninskega posredovanja in vpis v imenik nepremičninskih posrednikov. Hkrati s tožbo je predlagal izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), začasno ureditev stanja - priznanja dovoljenja za opravljanje poslov nepremičninskega posrednika v smislu določil Zakona o nepremičninskem poslovanju (ZNPosr, Uradni list RS, št. 72/06 - UPB-1), ki naj velja do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevano začasno odredbo zavrnilo. Ugotovilo je, da se obravnavana zadeva nanaša na vprašanje izdaje licence za opravljanje poslov nepremičninskega posredovanja in vpis v imenik nepremičninskih posrednikov po določbi 4. odstavka 37. člena ZNPosr. Sklicuje se na določbe 2. odstavka 69. člena ZUS. Tudi pri presoji pogojev po navedeni določbi sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, ali izdaja začasne odredbe nasprotuje javni koristi. Pri odločanju o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe je tako tehtalo zatrjevane hujše škodljive posledice, ki naj bi jih začasna odredba preprečila na eni strani in javni interes na drugi strani. Ugotavlja, da je tožnik s predložitvijo potrdil sicer verjetno izkazal slabe premoženjske razmere, ni pa verjetno izkazal eksistenčne ogroženosti svoje družine, ki se ugotavlja na podlagi statusa vseh članov. Namen sprejetja ZNPosr in razlogi za zakonsko določanje pogojev za opravljanje storitev nepremičninskega posredovanja so predvsem v udejanjanju načela varstva potrošnikov oziroma pravne varnosti vseh strank, ki so v razmerju prisotne, s prednostnim ciljem varovanja pogodbeno šibkejše stranke in s tem v udejanjanju načela javne koristi oziroma zaščite javnega interesa na tem področju. Ta cilj pa zahteva zakonsko podprt dvig ravni kakovosti opravljanja storitev nepremičninskih posrednikov v prometu z nepremičninami in tudi prepoved opravljanja te dejavnosti subjektom, ki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev. Ob tehtanju zatrjevanih škodljivih posledic, ki naj bi jih začasna odredba preprečila in glede na takšen namen ZNPosr, po presoji sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru prevlada javni interes nad zatrjevanimi hujšimi škodljivimi posledicami. Tako sodišče prve stopnje ocenjuje, da je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se mu do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu prizna dovoljenje za opravljanje poslov nepremičninskega posrednika, v nasprotju z javnim interesom oziroma javno koristjo, kot izhaja iz tega zakona.

Tožnik vlaga zoper navedeni sklep pritožbo, v kateri navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit. Predlogu za izdajo začasne odredbe je priložil številna potrdila, iz katerih izhaja, da je z gotovostjo izkazal eksistenčno ogroženost svoje družine in s tem tudi pogoje za izdajo začasne odredbe po določbah 2. odstavka 69. člena ZUS. S tem, ko bi pridobil status nepremičninskega posrednika, bi mu bila sploh dana možnost, da pridobi zaposlitev in s tem dohodek za preživljanje svoje družine. Zaščita javnega interesa, na katerega se sklicuje prvostopno sodišče, v določbi 69. člena ZUS sploh ni omenjena in sklicevanje sodišča na to predpostavko nima opore v zakonu. Sicer pa javni interes z izdajo predlagane začasne odredbe v nobenem primeru ne bo ogrožen. Tožnik je več let opravljal posle nepremičninskega posrednika in posle povezane z nepremičninami, kar je razvidno iz dokumentacije, ki jo je predložil v upravnem postopku. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbi in predlagani zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

V tej zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče izdati zahtevane začasne ureditvene odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. Predmet upravnega spora je odločba tožene stranke, s katero je bila na podlagi ZNPosr zavrnjena tožnikova zahteva za izdajo licence za opravljanje poslov nepremičninskega posredovanja. Tožnik pa sedaj zahteva, naj bi mu sodišče z začasno odredbo dovolilo opravljati posle nepremičninskega posrednika v smislu določb ZNPosr. Že po naravi stvari ni mogoče z začasno odredbo, tako kot je zahteval tožnik, na ta način začasno urediti stanja. Z začasno odredbo je namreč tožnik zahteval ravno to, kar mu je bilo v upravnem postopku z izpodbijano odločbo tožene stranke zavrnjeno. Ne samo, da se tožbeni zahtevek in zahtevek za izdajo začasne odredbe v tem primeru pokrivata, ampak bi se z zahtevano začasno odredbo odločalo o pravici opravljati posle nepremičninskega posrednika. Za izdajo take začasne odredbe pa v določbah 2. odstavka 69. člena ZUS ni pravne podlage.

Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevano začasno odredbo za začasno ureditev stanja po 2. odstavku 69. člena ZUS že zato, ker ni verjetno izkazano pravno razmerje, tudi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na verjetno izkazanost hujših škodljivih posledic, na odločitev ne morejo vplivati. Zato jih pritožbeno sodišče niti ni presojalo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.