Jedro

Zagovornik obsojenca pri podaji dokaznega predloga, da se glede vprašanja obsojenčeve prištevnosti v času izvršitve kaznivih dejanj odredi izvedenstvo, ni zadostil ustaljenim standardom substanciranja dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo obsojenčevih pravic do obrambe s tem, ko ga ni odredilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodbe takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil V. K. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poskusa posilstva po prvem odstavku 170. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po istih zakonskih določilih mu je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen zapora eno leto in devet mesecev, za drugo eno leto in enajst mesecev, zatem pa mu je bila po določilih o steku izrečena enotna kazen tri leta in šest mesecev zapora, v katero mu je bil vštet čas, ki ga je prestal v priporu od 22. 11. 2013 od 16.30 ure dalje. Sodišče je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da je obsojenec obema oškodovankama dolžan plačati odškodnino za nematerialno škodo, in sicer oškodovanki S. A. 6.000,00 EUR, oškodovanki T. K. pa 10.000,00 EUR, oboje v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ter zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. in 4. točko 372. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožila v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zatrjevane kršitve kazenskega postopka v zvezi z ugotavljanjem obsojenčeve kazenske odgovornosti pri obeh kaznivih dejanjih namreč niso podane. Ugotovitev, da je obsojenec lahko obvladoval svoje vedenje, je dejanske narave, s tem pa, ko zagovornik vsebinsko ocenjuje pomen posameznih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče sklepalo o obsojenčevi prištevnosti, pa uveljavlja le zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ne more biti podlaga zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišče tudi s tem, ko je zavrnilo zaslišanje izvedenca nevropsihiatra v zvezi z obsojenčevo prištevnostjo, ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, saj zagovornik ni izkazal verjetnosti, da bi s predlaganim dokazom uspel. Sodišče je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, nestrinjanje z razlogi pa pomeni prav tako uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Sodišče je odgovor Vrhovnega državnega tožilstva poslalo v mnenje obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se nanj nista odzvala.

B.

5. Bistveni očitek obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti je zatrjevana kršitev pravice do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, in sicer ni postavilo izvedenca nevropsihiatra, ni zaslišalo prič A. K., L. K. in T. K. ter ni pridobilo zdravstvene dokumentacije za obsojenca od psihiatra dr. V. P. Zagovornik navaja, da je obramba želela z navedenimi dokazi razčistiti subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja, ali je šlo pri obsojencu v času izvršitve kaznivih dejanj za patologijo na področju spolnosti v zvezi s samozadovoljevanjem in celo ekshibicionistično spolno patologijo. Zaradi navedenega se po vložnikovi presoji v obravnavani kazenski zadevi postavlja vsaj vprašanje prištevnosti obsojenca. Zagovornik meni, da bi se z izvedbo predlaganih dokazov ugotovil pravi namen obsojenčevega ravnanja, kar bi naj pripeljalo do drugačnih dejanskih in nato tudi pravnih sklepov oziroma bi se naj pokazalo, da je bilo sklepanje, da gre za dva poskusa kaznivih dejanj posilstev, preuranjeno. Obsojenec se obeh oškodovank še naj ne bi niti prav dotaknil in je že dobil erekcijo, prav tako naj ne bi bilo razčiščeno, zakaj je s svojim ravnanjem prenehal oziroma odstopil od nadaljnjih spolnih aktivnosti. Zagovorniku se zdi nenormalno, da se obsojenec samozadovoljuje v zaporu pri odprtih vratih in pred očmi pripornikov oziroma obsojencev. Pri tem vložnik opozarja na izpovedbe obeh oškodovank, in sicer oškodovanke S. A., ki je izpovedala, da je obsojenec niti ni skušal sleči, ter, da je vse skupaj trajalo zgolj pet minut (stran 2 in 3 zapisnika o zaslišanju oškodovanke v preiskavi), da obsojenec med dogajanjem ni govoril o spolnih namenih in da so bile njegove edine besede, „da naj bo tiho, sicer bo še huje“, da bi težko govorila o namenih njegovega ravnanja, da pa sklepa, da so bili njegovi nameni spolne narave (stran 4 zapisnika o zaslišanju v preiskavi) ter, da ji ni znano, ali je imel erekcijo ali ne (stran 6 zapisnika o glavni obravnavi), da jo je otipaval le preko oblačil, da je glasno dihal oziroma sopel ter da bi lahko rekla, da ni normalen, saj je obračal glavo in se ji je zdel čuden (stran 7 zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 2. 2014). Oškodovanka T. K. pa po presoji zagovornika prav tako ni izkazala, da bi se obsojencu pretirano upirala, pri čemer ne gre prezreti, da so bila vrata avtomobila med obsojenčevim samozadovoljevanjem ves čas odprta (stran 4 kazenske ovadbe), ta oškodovanka pa je izpovedala tudi, da je obsojenec „najprej tiščal v prazno“ (stran 3 zapisnika o zaslišanju v preiskavi), kar je pomenilo, da je s svojim spolnim udom drgnil mimo nje, da je ni udaril, da ji ni znano, ali je imel erekcijo ali ne (stran 8 in 9 zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 2. 2014) ter, da se je nato naenkrat nagnil na stran ter ji rekel, da je zdaj konec in da lahko gre (stran 3 zapisnika o zaslišanju v preiskavi). Nadalje je zagovornik izpostavil še obsojenčevo težko mladost oziroma odraščanje brez biološkega očeta, kar se je po zagovornikovem mnenju odrazilo na obsojenčevi psihi. Vse navedeno naj bi kazalo, da gre pri obsojencu za sum psihične patologije oziroma za sum spolne patologije ter da bi lahko njegovo ravnanje bilo možno označiti celo kot ekshibicionistično spolno patologijo, kar pa naj bi bilo v nasprotju z zdravjem ter da naj obsojenec na tem področju ne bi imel samokontrole, kar vse bi lahko vplivalo na njegovo prištevnost. Da se obsojenec prekomerno in nekontrolirano samozadovoljuje, bi po zagovornikovem mnenju lahko potrdili njegovi družinski člani, predvsem pa bi sodišče moralo pribaviti dokumentacijo za obsojenca pri dr. V. P., pri katerem naj bi obsojenec zaradi navedenih problemov že iskal zdravniško pomoč. Povsem nesprejemljiva naj bi bila obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov s strani obeh sodišč, češ da naj bi bilo splošno znano, da samozadovoljevanje ne predstavlja deviantnega vedenja ter da naj bi bilo tako v zakonski kot partnerski skupnosti povsem normalno in z medicinskega vidika priporočljivo, pri čemer bi naj samozadovoljevanje kot nekaj zavržnega prikazovala le katoliška cerkev.

6. Vrhovno sodišče je v več odločbah (sodbe I Ips 166/2001 z dne 14. 11. 2002, I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in številnih drugih) poudarilo, da pravno jamstvo v kazenskem postopku iz tretje alineje 29. člena Ustave RS zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti, tudi pravico do izvajanja dokazov v svojo korist. Jamstva iz 29. člena Ustave RS skupaj z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS tvorijo širši pojem poštenega postopka (odločba Ustavnega sodišča RS Up-729/03, U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004). Navedeni pravici do izvajanja dokazov v lastno korist stoji na drugi strani nasproti dolžnost substanciranja dokaznih predlogov. Obramba je namreč dolžna s konkretnimi navedbami vsaj z določeno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi predlagani dokaz lahko ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 344/2007 z dne 22. 11. 2007). Predlagani dokazi morajo biti glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje pravno relevantnih dejstev (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 166/2001 z dne 14. 11. 2002). Če dokazni predlogi niso ustrezno substancirani, da bi se jih dalo obravnavati, sodišče z njihovo zavrnitvijo ne krši pravic obrambe (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 117/2010 z dne 10. 2. 2011).

7. Opisana merila glede dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, veljajo tudi za dokaz izvedenstva. V skladu z 248. členom ZKP se izvedenstvo odredi, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva treba pridobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Izvedenstvo lahko sodišče v skladu s t. i. instrukcijsko maksimo odredi po uradni dolžnosti ali na podlagi ustrezno substanciranega dokaznega predloga strank. Kadar predlagajo izvedenstvo stranke, morajo jasno konkretizirati odločilna dejstva, glede ugotavljanja katerih je potrebno strokovno znanje izvedenca, in utemeljiti, zakaj bi predlagani dokaz lahko vplival na presojo sodišča o obstoju odločilnega dejstva.

8. Vprašanje prištevnosti storilca v smislu prvega odstavka 29. člena KZ-1 vsekakor predstavlja pravno relevantno dejstvo, saj storilec, ki ob izvršitvi svojega dejanja ni bil prišteven, ni kriv. Vprašanje prištevnosti je neposredno povezano s krivdnim načelom kazenskega prava (nullla poena sine culpa) kot enim temeljnih ustavnih načel kazenskega prava. Krivda je po eni strani subjektivni odnos storilca do kaznivega dejanja in prepovedane pravne posledice, po drugi strani pa tudi podlaga za očitek storilcu, da je ravnal v nasprotju s pravnim redom. Prištevnost je pogoj za oblikovanje krivde, saj storilec, ki ob izvršitvi kaznivega dejanja ni bil sposoben razumeti svojega ravnanja (sposobnost uvida) ali svojega ravnanja ni mogel nadzorovati (sposobnost nadzora), tudi ne more biti kriv. Vendar je prištevnost pravno relevantno dejstvo v kazenskem postopku samo takrat, kadar se o njegovem obstoju pojavi dvom. Sodišče se mora v kazenskem postopku ukvarjati z vprašanjem storilčeve prištevnosti samo, če določene okoliščine nakazujejo, da je bila pri storilcu v času izvršitve kaznivega dejanja sposobnost uvida ali nadzora izključena oziroma bistveno zmanjšana. Sodišče se v kazenskem postopku pri ugotavljanju morebitne neprištevnosti storilca ne ukvarja s splošnim psihičnim in drugim zdravstvenim stanjem storilca, temveč zgolj z vprašanjem prištevnosti ob izvršitvi kaznivega dejanja.

9. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik obsojenca v obravnavani zadevi pri podaji dokaznega predloga, da se glede vprašanja obsojenčeve prištevnosti v času izvršitve kaznivih dejanj odredi izvedenstvo, ni zadostil ustaljenim standardom substanciranja dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo obsojenčevih pravic do obrambe s tem, ko ni odredilo izvedenstva. Zagovornik je v svojem dokaznem predlogu z dne 17. 2. 2014 pomisleke glede storilčeve prištevnosti skušal utemeljiti s sklicevanjem na način izvršitve očitanih kaznivih dejanj, saj naj bi si obsojenec, potem ko je prišel v stik z oškodovankama, nenadoma premislil in odstopil od obeh dejanj, pri čemer naj bi se obsojenec zadovoljil že s tem, ko je obe oškodovanki otipaval preko oblačil. Dejstvo, da sta kaznivi dejanji ostali pri poskusu in nista bili dokončani, ni takšne narave, da bi lahko vzbudilo dvom v obsojenčevo prištevnost v času izvršitve kaznivih dejanj. Tudi, če bi pri obeh kaznivih dejanjih šlo za prostovoljni odstop (česar pa sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili) zaradi morebitne predhodne zadovoljitve obsojenčeve spolne sle, kot to zatrjuje zagovornik, ne gre za okoliščino, ki bi po vsebini lahko vzbudila dvom v obsojenčevo prištevnost. Zagovornik je svoj dokazni predlog dodatno utemeljeval z zelo splošnimi sklicevanji na obstoj psihične patologije („ekshibicionistične spolne patologije“), ki bi naj bila podana pri obsojencu, nikjer pa ni zatrjeval niti utemeljil, da obsojenec v konkretnem času izvršitve kaznivih dejanj ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj ali nadzorovati svoje ravnanje. Sodišče se v kazenskem postopku ne more ukvarjati s splošnim psihološkim stanjem storilca, temveč samo z vprašanjem njegove prištevnosti v času izvršitve kaznivega dejanja. Zatrjevanje zagovornika v obravnavani zadevi (navedba o zdravljenju pri nevropsihiatru, pri čemer mu naj izvid ne bi bil znan, iskanje vzrokov v zgodnjem otroštvu in „rezilienci“ obsojenca) je bilo presplošno, da bi lahko pri sodišču prve stopnje utemeljeno vzbudilo dvom v obsojenčevo prištevnost ob izvršitvi kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje zato z zavrnitvijo odreditve izvedenstva ni kršilo obsojenčevih pravic do obrambe. To velja tudi glede dokaznega predloga za zaslišanje obsojenčevih sorodnikov (A. K., T. K. in L. K.), ki bi naj izpovedali o obsojenčevem samozadovoljevanju, in pridobitve medicinske dokumentacije pri dr. V. P., na katero se zagovornik sicer sklicuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, njene pridobitve pa v svojem dokaznem predlogu pred sodiščem prve stopnje ni omenil. Sodišče prve stopnje je zavrnitev teh dokaznih predlogov tudi dovolj prepričljivo obrazložilo (4. in 5. točka sodbe).

10. Neutemeljeno je tudi sklicevanje zagovornika, da bi se z izvedbo predlaganih dokazov ugotovil pravi namen obsojenčevega ravnanja, kar bi naj pripeljalo do drugačnih dejanskih in nato tudi pravnih sklepov oziroma bi se naj pokazalo, da je bilo sklepanje, da gre za dva poskusa kaznivih dejanj posilstev, preuranjeno. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je sklepalo, da je šlo pri obeh dejanjih za poskus kaznivih dejanj posilstev po prvem odstavku 170. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 (12., 15. in 22. točka sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je tudi navedlo razloge, zakaj sta obe dejanji ostali pri poskusu in zakaj je zaključilo, da ni šlo za prostovoljni odstop obsojenca (11. in 22. točka sodbe sodišča prve stopnje). Če se zagovornik s temi ugotovitvami sodišča ne strinja, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

11. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, ki jih zahteva uveljavlja, je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.