Jedro

Ker je pravica do nadomestila iz 173. člena ZS-1 vezana na prejšnjega imetnika stanovanjske pravice (prvi odstavek tega člena), bi morala tožeča stranka, da bi lahko bila uspešna pri uveljavljanju svojega zahtevka za dodelitev nadomestila, le to dokazati.

V primeru, ko se v upravnem postopku postavi vprašanje obstoja pravnega razmerja, o katerem je sicer pristojno odločati sodišče, stranki tega razmerja pa nista tudi stranki upravnega postopka, po mnenju sodišča ne gre za predhodno vprašanje, temveč za vprašanje dokazanosti oziroma nedokazanosti tega razmerja. Zato v konkretnem primeru upravni organ ne bi mogel obstoja stanovanjske pravice ugotavljati v upravnem postopku kot predhodno vprašanje oziroma ni bil dolžan prekinjati postopka in tožečo stranko napotiti na pravdni postopek za ugotovitev obstoja stanovanjske pravice. Tožeča stranka bi to pravico morala dokazati po 140. členu ZUP, po pravilih o dokaznem bremenu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor (upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevo tožeče stranke za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih je uveljavljala kot uporabnica denacionaliziranega stanovanja. Navaja, da je tožeča stranka dne 7. 10. 2008 vložila zahtevo za izdajo odločbe o pripadajočih sredstvih po 173. členu Stanovanjskega zakona, po katerem je najemnik denacionaliziranega stanovanja upravičen do, v tej odločbi navedenih nadomestil, če je bil prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ki mu je bilo stanovanje dodeljeno pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona iz leta 1991 tj. pred 18. 10. 1991, in to za nedoločen čas in neprofitno najemnino. V vlogi je tožeča stranka navedla, da ne razpolaga z dokumenti, iz katerih bi bila razvidna in dokazljiva stanovanjska pravica, razen potrdila o stalnem prebivališču, da pa pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani poteka postopek za priznanje stanovanjske pravice. Dne 11. 12. 2008 je predložila sklep o sodni poravnavi, iz katerega izhaja, da ona kot imetnica stanovanjske pravice in A.A. kot najemodajalka skleneta najemno pogodbo za uporabo stanovanja v skupni izmeri 42,96 m2, na naslovu ... Po mnenju upravnega organa, posredovanem pooblaščencu tožeče stranke, stanovanjska pravica, ki jo stanovanjska zakonodaja ne pozna od 18. 10. 1991, ne more biti predmet sodne poravnave in mora biti dokazana vsaj v sodnem postopku, če stranka ni imela urejenega statusa najemnika neprofitnega stanovanja do uveljavitve stanovanjskega zakona iz leta 1991. Upravni organ je po uradni dolžnosti prosil Upravno enoto Ljubljana za pojasnilo o stalnem prebivališču, ki ga je tožeča stranka pridobila brez lastniškega dokumenta oziroma dokumenta o najemu stanovanja. Prejel je odgovor, da je tožeča stranka dobila prijavo stalnega prebivališča po takrat veljavnih predpisih in da je bila prijavljena v skupno gospodinjstvo k B.B. in C.C. kot sostanovalka. Iz prodajne pogodbe, ki jo je pridobil, pa upravni organ ugotavlja, da A.A. ni lastnica predmetnega stanovanja že od 20. 3. 2007, kar je bilo dne 28. 3. 2007 vknjiženo v zemljiški knjigi. Kljub temu je kot lastnica in najemodajalka sodelovala v sodni poravnavi dne 8. 12. 2008. Upravni organ zaključuje, da stanovanjska pravica ne more biti predmet sodne poravnave, saj je to pravica, ki jo je podeljevala stanovanjska zakonodaja na družbenih stanovanjih za nedoločen čas in neprofitno najemnino in to pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona iz leta 1991. Glede na to zahtevi tožeče stranke ni mogel ugoditi.

Tožeča stranka vlaga tožbo (najprej vloženo zaradi molka upravnega organa, po izdaji odločbe pa razširjeno na izpodbijanje le te) zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede spornega vprašanja, ali je pridobila stanovanjsko pravico, navaja, da je bilo to pravico s prejšnjimi predpisi mogoče pridobiti na več načinov, v nekaterih primerih tudi po samem zakonu, torej brez pisne odločbe in pisne stanovanjske pogodbe. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1393/2001 in na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 93/93. V takih primerih ob pomanjkanju pisne odločbe in stanovanjske pogodbe stanovanjske pravice ni mogoče dokazovati z odločbo, temveč z dokazovanjem dejstev, ki so vodila v ex lege pridobitev stanovanjske pravice. Stanovanjsko pravico je mogoče ugotoviti z učinki pravnomočnosti le v sodnem postopku in sicer v primeru spora z ugotovitveno sodbo, če med strankama ni spora, pa s sodno poravnavo. Vprašanje, ali je z vselitvijo v družbeno stanovanje z dveletnim bivanjem v njem, brez da bi kdo od nje zahteval izpraznitev, pridobila stanovanjsko pravico, je vprašanje, ki spada v pristojnost rednega sodstva. Za konkretni upravni postopek pa je to predhodno vprašanje. V obravnavani zadevi je tožeča stranka primarno zatrjevala, da je bilo predhodno vprašanje–imetništvo stanovanjske pravice rešeno z učinki pravnomočnosti s sodno poravnavo, sklenjeno pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani opr. št. I R 831/2008 z dne 8. 12. 2008. Meni, da je upravni organ na sodno poravnavo vezan, saj ima ta enake učinke kot sodba. Po tretjem odstavku 147. člena ZUP upravni organ predhodnega vprašanja samovoljno ne more rešiti drugače. Glede navedb upravnega organa, da je bila sodna poravnava z denacionalizacijsko upravičenko sklenjena v času, ko je le ta stanovanje že odtujila, meni, da niso relevantne. Pridobitev stanovanjske pravice se namreč ugotavlja za nazaj in ne za naprej, sicer pa je naknadni kupec to poravnavo štel za veljavno in s tožnico tudi sklenil najemno pogodbo, prav zaradi sklenjene poravnave. Če pa bi sodišče menilo, da sodna poravnava ne predstavlja pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja o imetništvu stanovanjske pravice, pa tožeča stranka uveljavlja absolutno postopkovno kršitev, ker je upravni organ oprl odločbo na ugotovitve, podatke in dokazila, o katerih ji ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Kljub izrecnemu pozivu, naj ji sporoči, ali bo sam reševal predhodno vprašanje, da bo podala potrebno trditveno in dokazno podlago, je ni pozval na navajanje ustreznih dejstev in predložitev ustreznih dokazov. Izvajal pa je dokaze in sicer poizvedbo pri upravni enoti, vpogledal je prodajno pogodbo in vpise v zemljiški knjigi. O tem je ni obvestil ter ji je s tem onemogočil, da bi se o teh ugotovitvah in dokazih izjavila. Tožeča stranka meni, da bi upravni organ moral upoštevati sodno poravnavo. Če bi jo, bi odpadel edini argument, ki ga je za zavrnitev navedel v izpodbijani odločbi. Če pa ne bi bil vezan na sodno poravnavo in ta ne bi predstavljala rešitve predhodnega vprašanja v konkretnem primeru, bi moral imetništvo stanovanjske pravice obravnavati kot nerešeno predhodno vprašanje in postopati po 147. členu ZUP; predhodno vprašanje reševati sam ali pa prekiniti postopek. Če bi predhodno vprašanje reševal sam, bi jo moral pozvati da poda dejstveno in trditveno podlago, jo obvestiti o pridobljenih dokazilih in podatkih ter ji dati možnost, da se o tem izjavi. Ker tako ni postopal, je absolutno kršil postopkovno določilo in načelo zaslišanja stranke. S tem je posegel tudi v njeno pravico iz 22. člena Ustave RS in iz 6. člena EKČP. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe. Vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Meni da gre v konkretnem primeru za zavestno in namerno izigravanje zakonskih določil ter grobo kršenje oziroma zlorabljanje instituta mediacije, pri čemer se sklicuje na dejstva, ki jih je navedla že v izpodbijani odločbi. Institut mediacije (v okviru katerega je bila sklenjena sodna poravnava) ne more biti uporabljen za priznavanje neke pravice na račun tretje osebe, v konkretnem primeru na račun države. Državna sredstva v skladu s 173. členom SZ-1 so strogo namenska in namenjena le najemnikom–prejšnjim lastnikom stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih. Poudarja, da lastnica denacionaliziranega stanovanja lahko z uporabnikom stanovanja sklene najemno pogodbo pod pogoji stanovanjskega zakona, kar pa ne pomeni, da ji s sklenitvijo najemne pogodbe lahko prizna–dodeli stanovanjsko pravico, iz katere izhajajo še druge zakonsko določene pravice. Predlaga zavrnitev tožbe. V nadaljnji vlogi in odgovoru na pripravljalno vlogo tožeče stranke tožena stranka vztraja pri svojih stališčih.

V pripravljalnih vlogah vztraja pri tožbenih ugovorih tudi tožeča stranka, ki nasprotuje navedbam tožene stranke v njenih vlogah. Za primer, da sodišče izpodbijane odločbe ne bi odpravilo, pa predlaga opravo glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila tožeča stranka ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91 z dne 11. 10. 1991, v nadaljevanju SZ) imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., v izmeri 42,69 m2. Takšen položaj je pogoj za utemeljenost njenega zahtevka po 173. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03 in nadalj., v nadaljevanju SZ-1), ki določa, da lahko najemnik – prejšnji imetnik stanovanjske pravice na stanovanju, ki je bilo po podržavljenju vrnjeno prvotnemu lastniku, uveljavlja pravico do nakupa tega ali drugega stanovanja ali gradnje hiše, in ima pri tem pravico do nadomestila v gotovini, v obliki obveznic in v obliki vrednostnih papirjev, do določenega procenta vrednosti stanovanja.

Tožeča stranka naj bi v skladu z njenimi trditvenimi navedbami stanovanjsko pravico pridobila po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR). Po tem zakonu je občan pridobil stanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja (10. člen), stanovanjsko razmerje pa je med njim in stanodajalcem nastalo z dnem, ko je stanovanje prevzel (47. člen). Tožeča stranka ima prav, da je ZSR predvidel tudi druge primere pridobitve stanovanjske pravice (pridobitev po smrti zakonca, v primeru razveze, pridobitev stanovanjske pravice uporabnika po smrti imetnika stanovanjske pravice, sanirana nezakonita selitev – določbe 16., 17., 18. in 50. člen ZSR).

Po 141. členu SZ je stanovanjska pravica prenehala z dnem sklenitve najemne pogodbe. Takšno pogodbo so morali lastniki stanovanj skleniti z imetniki stanovanjske pravice najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona, in za nedoločen čas (147. člen SZ). Stanovanjsko razmerje po ZSR je torej SZ nadomestil z najemnim razmerjem za nedoločen čas. Ker je pravica do nadomestila iz 173. člena ZS-1 vezana na prejšnjega imetnika stanovanjske pravice (prvi odstavek tega člena), bi morala tožeča stranka, da bi lahko bila uspešna pri uveljavljanju svojega zahtevka za dodelitev nadomestila, le to dokazati. Pravna presoja tožene stranke, da je ni, je po presoji sodišča pravilna.

Zmotno tožeča stranka meni, da je stanovanjsko pravico izkazala na podlagi sodne poravnave, sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani dne 8. 12. 2008, katera v 1. točki vsebuje ugotovitev, da ima tožeča stranka stanovanjsko pravico na stanovanju v skupni izmeri 42,69 m2 z oznako 2 v prvi etaži večstanovanjske stavbe ..., stoječe na parc. št. 250/58, vl. št. 2682, k.o. ... Predmet spora, v zvezi s katero je bila sklenjena navedena sodna poravnava, je bila sklenitev najemne pogodbe med A.A. kot lastnico stanovanja, ki je, kot je razvidno iz listin upravnega spisa, to postala na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV D 337/99 z dne 7. 2. 2003, v zvezi z odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič Rudnik št. 362-182/93 z dne 8. 4. 2002, kot najemodajalko in med tožečo stranko kot najemnico. Takšno pogodbo naj bi, tako izhaja iz sodne poravnave, A.A. sklepala, ker naj bi bila tožnica prejšnja imetnica stanovanjske pravice. Ker SZ-1 ne predvideva samostojnega zahtevka za ugotovitev stanovanjske pravice, je bilo obstoj le te treba rešiti kot predhodno vprašanje. Vprašanje stanovanjske pravice pa je bilo rešeno za potrebe tega spora oziroma je bilo o njem odločeno v razmerju med A.A. in tožečo stranko, ne pa z učinkom za druga pravna razmerja, v katerih ima prejšnja stanovanjska pravica svoj pomen, tako tudi za pridobitev nadomestil po SZ-1. Kolikor se tožeča stranka v argumentaciji svoje trditve o imetništvu stanovanjske pravice sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1393/2001 z dne 14. 11. 2001, sodišče ugotavlja, da iz navedene sodbe izhaja stališče razpravljajočega sodišča, da je mogoče ugotavljati ne le obstoj obstoječe pravice, ampak tudi pretekle (stanovanjske) pravice, če učinki tega razmerja ob vložitvi tožbe še trajajo. Tudi iz te sodbe pa izhaja, da je tožnik v tem sporu ugotovitev stanovanjske pravice zahteval v razmerju toženca. Ne da bi se sodišče opredeljevalo do morebitnih napak sklenjene sodne poravnave, iz zgoraj navedenih razlogov pritrjuje stališču upravnega organa, da se tožeča stranka glede izkazovanja stanovanjske pravice ne more opirati na sodno poravnavo z dne 8. 12. 2008, sklenjeno med njo in A.A. Ali je izpodbijana odločba obremenjena z drugimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju te sodbe, najprej pa podaja mnenje o tem, ali je ugotovitev stanovanjske pravice predhodno vprašanje v upravnem postopku. Sodišče meni, da ne.

Z odločbo o dodelitvi stanovanjske pravice (10. člen ZSR) je bila ustanovljena pravica občana, ki mu je bilo stanovanje dodeljeno. Ta pravica je bila šele pričakovana, in se je realizirala šele, če je občan vanjo privolil. Takšno privolitev je predstavljal prevzem stanovanja (dr. Stojan Cigoj, Stanovanjska razmerja, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1989). Po določbi 47. člena ZSR je stanovanjsko razmerje med občanom in stanodajalcem nastalo z dnem, ko je ta občan prevzel stanovanje. V obravnavanem primeru naj bi bil po navedbah tožeče stranke stanodajalec podjetje X., reorganizirano v podjetje Y. Stranki pravnega razmerja, ki naj bi bilo v upravnem postopku priznanja nadomestil po mnenju tožeče stranke predhodno vprašanje, naj bi torej bili podjetje Y. ter tožeča stranka. Postopek dodelitve sredstev pa je postopek z eno stranko, vlagateljem zahteve do dodelitev nadomestil, v obravnavanem primeru tožečo stranko. V primeru, ko se v upravnem postopku postavi vprašanje obstoja pravnega razmerja, o katerem je sicer pristojno odločati sodišče, stranki tega razmerja pa nista tudi stranki upravnega postopka, po mnenju sodišča ne gre za predhodno vprašanje, temveč za vprašanje dokazanosti oziroma nedokazanosti tega razmerja. Zato v konkretnem primeru upravni organ ne bi mogel obstoja stanovanjske pravice ugotavljati v upravnem postopku kot predhodno vprašanje oziroma ni bil dolžan prekinjati postopka in tožečo stranko napotiti na pravdni postopek za ugotovitev obstoja stanovanjske pravice. Tožeča stranka bi to pravico morala dokazati po 140. členu ZUP, po pravilih o dokaznem bremenu. Po mnenju sodišča bi jo lahko izkazala z odločbo o dodelitvi stanovanja oziroma s sodbo, s katero bi ji bila ta pravica priznana (npr. s sodbo, izdano v pravdnem postopku, ki bi ga sprožila v zvezi s sklenitvijo najemne pogodbe, katero bi moral skleniti lastnik stanovanja, prej stanodajalec, v zvezi s 147. členom SZ. Tudi glede relevantnih dokazov o izkazovanju stanovanjske pravice se torej sodišče strinja z upravnim organom.

Iz navedenega nadalje izhaja, da izpodbijana odločba tudi ni obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka. Da je upravni organ svoje stališče, kako naj se izkaže stanovanjska pravica, sporočil tožeči stranki, potrjuje njen dopis pooblaščencu z dne 25. 3. 2009, ki je v upravnem spisu. Kolikor se je upravni organ glede lastništva A.A. na predmetnem stanovanju skliceval na vpise v zemljiški knjigi, sodišče meni, da glede na to, da je to javna evidenca, o tem ni bil posebej dolžan seznaniti tožečo stranko oziroma ji omogočati, da se o tem izjavi. Na poizvedbe pri Upravni enoti v Ljubljani glede ureditve stalnega prebivališča tožeče stranke na naslovu predmetnega stanovanja pa se pri svoji odločitvi niti ni oprl, saj je zaključil, da tožeča stranka stanovanjske pravice ni izkazala (kar je po presoji sodišča pravilno, in bi jo morala dokazovati z odločbo o dodelitvi stanovanja oziroma s sodbo, izposlovano v sporu s stanodajalcem). Tožeča stranka pa je v svoji zahtevi z dne 6. 10. 2008 sama navedla, da podjetje X. oziroma podjetje Y. pred letom 1991 ni izdajalo odločb o dodelitvi stanovanjske pravice, po letu 1991 pa ni sklepalo najemnih pogodb po 147. členu SZ. Torej že iz samih izjav tožeče stranke izhaja, da stanovanjske pravice ne more dokazati na način, ki bi bil edino relevanten. Zato ji ni bila kršena pravica do udeležbe v postopku, če v njem ni bila še posebej zaslišana, oziroma ni prišlo do kršitve ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je odločalo na seji in ni opravilo glavne obravnave, kot je v pripravljalni vlogi predlagala tožeča stranka, saj ni ponudila dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev. Njeno zaslišanje, zaslišanje A.A. in zastopnika podjetja Z. d.o.o. namreč ne morejo biti relevantni dokazi glede obstoja stanovanjske pravice, listinsko gradivo v spisu pa je sodišče v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega akta pregledalo in preučilo.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.