Jedro

Sporni pogoj skupnega gospodinjstva se pri priznanju posebne olajšave za zavezančeve otroke zahteva le za otroka, starejšega od 18 let, ki se ne izobražuje in je za delo sposoben. Pritožbeno sodišče se strinja s toženo stranko, da skupno gospodinjstvo ni le ekonomska skupnost, temveč tudi življenjska skupnost, zato morajo člani skupnega gospodinjstva živeti skupaj in skupaj zadovoljevati življenjske potrebe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 26.10.1999, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada V. Izpostave V. z dne 8.6.1999. Z njo je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1998 v znesku 274.172,00 SIT in naloženo plačilo razlike v višini 99.062,00 SIT med odmerjeno dohodnino in v letu 1998 odmerjeno oziroma obračunano akontacijo v višini 175.110,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka pri odmeri dohodnine tožniku neupravičeno ni priznala davčne olajšave po 1. odstavku 10. člena ZDoh (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 1/95, 7/95, 11/95, 11/96, 14/96, 18/96, 44/96, 68/96, 10/97 in 82/97) v zvezi s 3. alineo 1. odstavka 11. člena ZDoh za tožnikovo polnoletno hčerko M., ker ni izpolnjevala pogoja skupnega gospodinjstva. Po presoji sodišča prve stopnje si je tožena stranka nepravilno razlagala, da je za izpolnitev pogoja skupnega gospodinjstva potrebna skupna fizična prisotnost tako zavezanca kot vzdrževanega družinskega člana na istem naslovu. Sodišče prve stopnje meni, da za izpolnitev tega pogoja zadostuje že zgolj veljavno potrdilo (javna listina) pristojnega organa, da vzdrževani družinski član živi v skupnem gospodinjstvu z davčnim zavezancem. Ta okoliščina je v obravnavanem primeru še posebej pravno pomembna, ker je bila tožniku z isto dohodninsko odločbo na podlagi istega potrdila Občine C. priznana davčna olajšava za tožnikovega mladoletnega otroka in vzdrževano ženo.

Tožena stranka v pritožbi meni, da je pogoj skupnega gospodinjstva pri uveljavljanju posebne olajšave za otroka, starejšega od 18 let, ki se ne šola in ni zaposlen, pogojen predvsem z obstojem ekonomske skupnosti, v kateri živijo osebe, ki so prijavljene na istem naslovu in tam tudi dejansko stalno prebivajo ter skupaj zadovoljujejo svoje osnovne življenjske potrebe. Zato je potrebno ugotavljati dejansko skupnost življenja v skupnem gospodinjstvu in ne le formalno potrdilo o prijavi skupnega prebivališča. Neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z isto dohodninsko odločbo priznala posebne olajšave za vzdrževano ženo in 16-letnega sina, saj se posebna olajšava za zakonca in mladoletne otroke prizna v vsakem primeru ne glede na kraj njihovega prebivanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi odločbo tožene stranke.

Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Po 1. odstavku 10. člena ZDoh se zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane, prizna posebna olajšava. Za vzdrževane družinske člane se po 3. alinei 1. odstavka 11. člena ZDoh štejejo otroci oziroma posvojenci do 18. leta starosti; če nadaljujejo šolanje na srednji, višji ali visoki stopnji in niso v delovnem razmerju največ do 26. leta starosti, po 26. letu starosti pa, če imajo status rednega študenta; za delo nezmožni otroci ali posvojenci pa ne glede na starost. Izjemoma se šteje za vzdrževanega otroka tudi otrok oziroma posvojenec, starejši od 18 let, ki se ne izobražuje in je za delo sposoben, če je prijavljen pri službi za zaposlovanje in živi s starši oziroma posvojitelji v skupnem gospodinjstvu ter nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma so ta manjša od višine posebne olajšave. Sporni pogoj skupnega gospodinjstva se pri priznanju posebne olajšave za zavezančeve otroke torej zahteva le za otroka, starejšega od 18 let, ki se ne izobražuje in je za delo sposoben.

Pritožbeno sodišče se strinja s toženo stranko, da skupno gospodinjstvo ni le ekonomska skupnost, temveč tudi življenjska skupnost, zato morajo člani skupnega gospodinjstva živeti skupaj in skupaj zadovoljevati življenjske potrebe.

Iz upravnih spisov je razvidno, da tožnik s hčerko M. ne živi v skupnem gospodinjstvu, saj prebiva v V. K., njegova družina, vključno s hčerko M., pa v M., Republika Bosna in Hercegovina. Po presoji pritožbenega sodišča je zato v obravnavanem primeru tožena stranka pri odmeri tožnikove dohodnine pravilno upoštevala posebno olajšavo za tožnikove mladoletnega otroka in vzdrževano ženo, ne pa za njegovo polnoletno hčerko.

Ker je glede na navedeno pritožbeno sodišče presodilo, da je bila tožnikova dohodnina za leto 1998 odmerjena pravilno, je na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo zavrnilo in potrdilo odločbo tožene stranke.