Jedro

V predmetni zadevi gre za prodajo z zbiranjem ponudb, ki jo ureja 201. člen ZDavP-2. Prvostopenjski organ je postopal v skladu z omenjeno določbo in tožnico obvestil o izidu zbiranja ponudb z izpodbijanim sklepom. Iz 201. člena ZDavP-2 ne izhaja, da bi zoper omenjeno obvestilo oziroma v konkretni zadevi izdani sklep bilo mogoče vložiti pritožbo. Drugostopenjski organ se pri tem sklicuje na 198. člen ZDavP-2, ki ureja postopek javne dražbe, in iz katerega izhaja, da je možen le ugovor, ki se vloži v treh dneh po objavi zapisnika na oglasni deski, vendar le, če je bil ugovor pisno napovedan pooblaščeni osebi davčnega organa v roku ene ure po končani dražbi. Kljub temu, da se v davčnem postopku sicer subsidiarno uporabljajo pravila ZUP, ob upoštevanju omenjenih specialnih določb ZDavP-2, ki se uporabljajo v konkretni zadevi, tožnica zoper obvestilo o neizbiri nima pravice do pritožbe.

Izrek

Tožba zoper sklep Ministrstva za finance DT-499-29-213/2013-4 z dne 29. 5. 2013 se zavrne.

Tožba zoper sklep Davčnega urada Nova Gorica 42914-1276/2012-177 (11-3201-05) z dne 23. 1. 2013 se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo tožnice zoper sklep Davčnega urada Nova Gorica 42914-1276/2012-177 (11-3201-05) z dne 23. 1. 2013. Iz slednjega izhaja, da tožnica ni izbrana kot najugodnejši ponudnik za odkup zarubljenega premičnega premoženja po objavi zbiranja ponudb za nakup premičnin v postopku davčne izvršbe davkov in prispevkov. Tožnica se je zoper navedeni sklep pritožila ter se pri tem sklicevala na 25. člen Ustave RS. V pritožbi je navajala, da je sodelovala v postopku javnega zbiranja pisnih ponudb za prodajo 22 zarubljenih motornih vozil. Pooblaščena oseba ji je že v samem začetku postopka onemogočila sodelovanje pri javnem odpiranju ponudb, z obrazložitvijo, da odpiranje ponudb ni javno, kljub določbi iz petega odstavka Pravil prodaje z zbiranjem pisnih ponudb (v nadaljevanju Pravila), iz katere nedvoumno izhaja, da je odpiranje ponudb javno. S tem dejanjem je pooblaščena uradna oseba tožnici preprečila pravico do pravnega sredstva, ki izhaja iz šestega odstavka Pravil. Tožnica je v pritožbi uveljavljala, da je bilo nezakonito odločeno, da tožnica ni izbrana kot najugodnejši ponudnik pri nobenem motornem vozilu, ki je predmet prodaje. Iz zapisnika o poteku prodaje z zbiranjem ponudb z dne 11. 2. 2013 nedvoumno izhaja, da je bila najugodnejši ponudnik za motorna vozila pod zaporedno številko 13, 17 in 18. V skladu s petim odstavkom Pravil je namreč najugodnejša tista ponudba, ki vsebuje najvišjo ponujeno kupnino izmed vseh popolnih ponudb.

Drugostopenjski organ se sklicuje na 201. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na podlagi katerega je Davčni urad Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) 20. 12. 2012 objavil začetek zbiranja ponudb za nakup zarubljenih premičnin v postopku davčne izvršbe. Prvostopenjski organ je 11. 1. 2013 izdal zapisnik o poteku prodaje z zbiranjem ponudb, tožnico pa je s sklepom 23. 1. 2013 obvestil, da je njena ponudba neugodna. Zato je sprejel sklep, da ji, kot ponudniku, ne proda zarubljenega premoženja, ki je bilo predmet prodaje. Iz 201. člena ZDavP-2 izhaja, da davčni organ zgolj obvesti ponudnika o izidu zbiranja ponudb v roku, določenem v vabilu. Iz tretjega odstavka 198. člena ZDavP-2 izhaja, da se zapisnik o javni dražbi izobesi na oglasni deski davčnega organa, pristojnega za prodajo v dveh dneh po končani prodaji in mora ostati tam izobešen tri dni. Udeleženci javne dražbe lahko ugovarjajo pri davčnem organu, pristojnim za prodajo, v treh dneh po objavi zapisnika na oglasni deski, vendar le, če so ugovor pisno napovedali pooblaščeni osebi davčnega organa v roku ene ure po končani dražbi. Iz četrtega odstavka 198. člena ZDavP-2 pa tudi izhaja, da o ugovoru odloči davčni organ v treh dneh po njegovi vložitvi, na odločitev davčnega organa o ugovoru pa ni mogoča pritožba. Drugostopenjski organ je zato, v skladu s prvim odstavkom 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), tožničino pritožbo zavrgel kot nedovoljeno.

Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi pojasnjuje, da je Davčni urad Nova Gorica 20. 12. 2012 objavil začetek zbiranja ponudb za nakup zarubljenih premičnin. Predmet prodaje je bilo 22 osebnih in gospodarskih vozil. Svojo ponudbo za nakup vozil je podala tudi tožnica. Komisija za prodajo zarubljenega premoženja je 8. 1. 2013 pregledala vso dokumentacijo in ugotovila, da je organ prejel devet ponudb, ki so bile popolne in pravočasne, med njimi tudi tožničino. S sklepom z dne 23. 1. 2013 je odločil, da tožnica ni bila izbrana kot najugodnejši ponudnik. Tožnica navaja, da je drugostopenjski organ zavrgel njeno pritožbo, ker ni v skladu z 198. členom ZDavP-2 v roku ene ure po končani dražbi ugovora ustno napovedala pooblaščeni osebi davčnega organa. V skladu s Pravili je bilo odpiranje ponudb javno v prostorih davčnega urada. Tožnica je zaradi ugotavljanja kdaj konkretno bo prišlo do odpiranja ponudb dne 7. 1. 2013 klicala na Davčni urad Nova Gorica, vendar ji je pooblaščena oseba pojasnila, da odpiranje ponudb ni javno. Tožnica se zato odpiranja ponudb ni udeležila.

Tožnica meni, da ne more nositi bremena napačnih pojasnil predstavnikov organa, pri katerem se je vodil postopek in da zaradi tega ne sme nositi škodljivih posledic. Tožnica ni vedela, da se mora udeležiti odpiranja ponudb, če želi ugovarjati zoper delo komisije. Zato meni, da se njena pritožba ne bi smela zavreči. Iz zapisnika in sklepa o neizberi izhaja, da so bile vse prispele ponudbe, torej tudi njene, pravočasne in popolne. Kljub temu je komisija odločila, da se tožnica ne izbere kot najugodnejši ponudnik za nobeno od vozil, ki so bila predmet prodaje. Pravila so v četrtem odstavku določala, da po izteku roka za oddajo ponudb ponudbe ni več možno umakniti in postane zavezujoča. Zato je nastopila obveznost organa, da izbere najboljšega ponudnika in z njim sklene pogodbo o nakupu. Tožnica meni, da je bil organ dolžan skleniti pogodbo z najugodnejšim ponudnikom, to je v konkretni zadevi s tožnico. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijana akta prvostopenjskega in drugostopenjskega organa odpravi ter odloči, da se tožnica izbere kot najugodnejša ponudnica za odkup treh vozil, ki jih navaja. Prvostopenjski organ pa je dolžan skleniti s tožnico prodajne pogodbe za prodajo teh vozil. Podrejeno pa predlaga, da sodišče oba izpodbijana akta odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožničine navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

K I. točki izreka: Tožba zoper sklep Ministrstva kot drugostopenjskega organa ni utemeljena. Tudi po presoji sodišča je drugostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožničino pritožbo zoper sklep o neizbiri ponudnika, ki ga je izdal prvostopenjski organ, zavrgel kot nedovoljeno. Iz prvega odstavka 246. člena ZUP izhaja, da če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje, jo zavrže organ druge stopnje. Drugostopenjski organ je pravilno ugotovil, da v skladu z 201. členom ZDavP-2 zoper omenjeni sklep ni mogoče vložiti pritožbe.

V predmetni zadevi gre namreč za prodajo z zbiranjem ponudb, ki jo ureja 201. člen ZDavP-2. Slednji določa, da davčni organ obvesti ponudnike o izidu zbiranja ponudb v roku, določenem v vabilu. V konkretni zadevi je prvostopenjski organ postopal v skladu z omenjeno določbo in tožnico obvestil o izidu zbiranja ponudb z izpodbijanim sklepom. Iz 201. člena ZDavP-2 ne izhaja, da bi zoper omenjeno obvestilo oziroma v konkretni zadevi izdani sklep bilo mogoče vložiti pritožbo. Drugostopenjski organ se pri tem sklicuje na 198. člen ZDavP-2, ki ureja postopek javne dražbe, in iz katerega izhaja, da je možen le ugovor, ki se vloži v treh dneh po objavi zapisnika na oglasni deski, vendar le, če je bil ugovor pisno napovedan pooblaščeni osebi davčnega organa v roku ene ure po končani dražbi. Sodišče ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za prodajo z zbiranjem ponudb, ki je ena ob možnih postopkov prodaje premoženja v postopku davčne izvršbe, kar je posebej urejeno v ZDavP-2. Slednji je torej specialni predpis, ki se uporablja v konkretni zadevi. Iz določb ZDavP-2 pa ne izhaja, da pri prodaji z zbiranjem ponudb ponudniki zoper obvestilo davčnega organa lahko vložili pritožbo. Zato kljub temu, da se v davčnem postopku sicer subsidiarno uporabljajo pravila ZUP, ob upoštevanju omenjenih specialnih določb ZDavP-2, ki se uporabljajo v konkretni zadevi, tožnica zoper obvestilo o neizbiri nima pravice do pritožbe. Zato je drugostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožničino pritožbo zavrgel. Sklep drugostopenjskega organa z dne 29. 5. 2013 je po povedanem pravilen in zakonit, zaradi česar je sodišče, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka: V konkretni zadevi izdani sklep o neizbiri ponudbe je po vsebini obvestilo iz 201. člena ZDavP-2. Obvestilo pa ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. V upravnem sporu namreč odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) ter o zakonitosti sklepov, s katerimi je postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1) ter tistih sklepov, s katerimi je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V konkretni zadevi izdano obvestilo ni akt v smislu citiranih določb ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Ker ne gre za upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem postopku, je sodišče tožbo zoper navedeni sklep zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. K III. točki izreka: Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.