Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Morebitne tožnikove sokrivde za škodni dogodek oziroma deljene odgovornosti sodišče prve stopnje zaradi odsotnosti trditvene podlage ni ugotavljalo.
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi umika tožbe pravdni postopek zoper toženo stranko M. F. ustavi, z izpodbijano vmesno sodbo pa je razsodilo, da so tožene stranke B. M. ter M., M., R. in J. T., odgovorne za dogodek z dne 15. 06. 2003 okrog 23. ure pri stavbi Osnovne šole X., ko so med pretepanjem povzročile tožeči stranki B. Z. udarnine zatilnega in obeh senčnih predelov glave, nategnitev vratnih mišic in udarnino zgornje ustnice z rano na ustnici, dolgo 1,5 centimetra.
2. Toženci se pritožujejo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlagajo razveljavitev sodbe. Sodišče prve stopnje v postopku ni zaslišalo toženih strank ter prič, ki so jih predlagale in ni vpogledalo zapisnika o zaslišanju izvedenca v kazenskem spisu Okrajnega sodišča v Kočevju K 136/2004. Sodišče opira odločitev izključno na izpoved tožnika in priče S. N. (njegove sorodnice). Tožnik ni resnicoljuben v tolikšni meri, da bi sodišče njegovi izpovedi lahko poklonilo tisto stopnjo verjetnosti, ki izraža gotovost, ko sodišče zapiše, da je stranka v postopku nekaj povsem verodostojno izpovedala. Sodišče se tudi ni opredelilo do različnosti tožnikovih izpovedb v obeh postopkih. Priča S. N. v kazenskem postopku ni govorila resnice, zato je jasno, da v nekem drugem postopku o istem dogodku ne more izpovedovati drugače. Gre za sorodstveno razmerje in zelo lahko, da je s tem povezano pričanje v tožnikovo korist. Sodišče zmotno ugotavlja, da je navedenega dne dejansko šlo za dogodek v več fazah. Šlo je za dva dogodka. Prvi se je odvijal takrat, ko je tožnik tožencem grozil s pištolo in M. T. z njo celo udaril po glavi. Toženci ter priče, ki jih sodišče ni zaslišalo, zatrjujejo, da jih je tožnik dobil takrat. Nato je pobegnil, skril pištolo, poklical policijo ter se vrnil na veselico in s stolom napadel M., ki ga je takrat udaril nazaj. Sodišče zmotno ugotavlja oziroma se ne opredeli, da dejstvo, da sta policista okrog tožnika videla T. in M., pomeni tudi, da so ga ti pretepali. Tega policista nista izpovedala. Izpovedala sta, da sta jih tam videla in da je bil tožnik po obrazu krvav. Zaključek sodišča, da so ga pretepali, je zato nesklepčen. Tudi priča M. M. je izpovedal, da ni videl, da bi T. in M. pretepali tožnika. Ob upoštevanju izpovedb te priče in obeh policistov ter navedb prvega in tretjega toženca, je tožnika prvič „muznil“ tretji toženec, ko ga je tožnik napadel s pištolo, zaradi česar je bil pravnomočno obsojen, drugič pa ga je prvi toženec, ko ga je tožnik napadel s stolom in to je vse.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče v razlogih sodbe ne vidi. Sodbo je mogoče preizkusiti in v njej so v zadostni meri ter razumljivo pojasnjeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo tožencev ter prič, ki so jih ti predlagali, ni utemeljen, ker ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O podlagi odškodninske odgovornosti tožencev je sodišče prve stopnje odločilo z vmesno sodbo, izdano na podlagi stanja spisa (peti odstavek 282. člena v zvezi s 315. členom ZPP). Za izdajo takšne sodbe so bili izpolnjeni tako vsebinski, kot tudi formalni zakonski pogoji: pritožniki in njihov pooblaščenec niso prišli na glavno obravnavo, ki je sledila dvema že opravljenima narokoma, svojega izostanka pa tudi niso opravičili. Tožeča stranka je izrecno predlagala izdajo sodbe na podlagi stanja spisa, sodišče prve stopnje pa je na podlagi do takrat zbranega spisovnega gradiva utemeljeno štelo, da je dejansko stanje glede podlage odškodninske odgovornosti tožene stranke zadosti pojasnjeno.
5. Sodišče prve stopnje je z obravnavano vmesno sodbo ugotovilo obstoj odškodninske terjatve tožnika po temelju, za škodni dogodek in poškodbe, opisane v izreku sodbe. Ugotovilo je namreč, da so vsi toženci sodelovali oziroma bili udeleženi pri škodnem dogodku, in sicer pri napadu in pretepu tožnika, s čimer so mu povzročili poškodbe (udarnine zatilnega in obeh senčnih predelov glave, nategnitev vratnih mišic in udarnino zgornje ustnice z rano na ustnici, dolgo 1,5 centimetra). Ugotovilo je torej vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke: nedopustno škodno dejstvo, vzročno zvezo, odškodninsko odgovornost ter obstoj škode. Pritožba v ostalem delu graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede poteka dogodka, zlasti pa zaključek, da so toženci pretepali tožnika ter da je dogodek potekal v več fazah. Dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje naredilo na podlagi izvedenih dokazov, je sprejelo skladno z določbo 8. člena ZPP. V sodbi je pojasnjeno, zakaj sodišče verjame tožniku, da so ga toženci pretepali ter mu povzročili poškodbe, prav tako zakaj verjame izpovedbi priče S. N., kljub obstoju sorodstvenega razmerja s tožnikom (sestrična). Le s pritožbenimi trditvami, da tožnik v kazenskem postopku ni govoril resnice izvedencu medicinske stroke o obstoju poškodb, toženci ne morejo izpodbiti pravilnosti dokazne ocene o podlagi njihove odškodninske odgovornosti. Pritožba sicer pri tem, ko podaja svojo verzijo poteka škodnega dogodka, ugotavlja, da sta tožnika udarila le prvi in tretji toženec, potem ko je tožnik grozil tožencem s pištolo in s stolom napadel M.. V zvezi s tem pa morebitne tožnikove sokrivde za škodni dogodek oziroma deljene odgovornosti (171. člen Obligacijskega zakonika – OZ) sodišče prve stopnje zaradi odsotnosti trditvene podlage ni ugotavljalo. Pravilno se je sodišče tudi opredelilo glede izpovedi policistov v tem in v kazenskem postopku, na katere se sklicuje pritožba. Sodišče druge stopnje se zato pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, s tem pa tudi materialnopravni pravilnosti odločitve o ugoditvi odškodninskemu zahtevku tožeče stranke po temelju (131. člen OZ).
6. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo.