Jedro

Sodišče nima zakonske podlage, da prepove davčnemu organu odmero davka. Ker je torej tožnik predlagal neprimerno sredstvo zavarovanja, za katerega ni zakonske podlage, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Ne drži namreč, kar navaja pritožnik v pritožbi, da je edina možnost preprečitve odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki ni vknjižena v zemljiško knjigo, ravno s predlagano prepovedjo davčnemu organu, saj ima ZIZ posebne določbe o zavarovanju nepremičnin, ki niso vknjižene v zemljiško knjigo, v 4. odst. 244. člena ter v 211. členu v zvezi z 239. členom ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka predlagala zavarovanje svoje denarne terjatve s prepovedjo odtujitve in obremenitve stanovanja, ker pa ta nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, je tožeča stranka kot sredstvo zavarovanja predlagala prepoved Davčnemu uradu K., da odmeri davek na promet s predmetno nepremičnino. Sodišče prve stopnje predlagane začasne odredbe ni izdalo, ker z začasno odredbo državnim organom v skladu z načelom delitve oblasti ni mogoče prepovedati opravljanja dejanj, za katera so pristojni, odločba sodišča v pravdnem postopku pa upravnega organa ne zavezuje. Sama prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine pa ne more doseči namena zavarovanja z začasno odredbo, saj brez neposrednih dejanj zavarovanja ni izvršljiva.

Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi najprej izpostavlja, da je sodišče spregledalo zahtevek tožnika, ki se glasi na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine tožencev, torej zahtevek, ki je v osnovi naperjen proti toženima strankama. Začasna odredba bi se lahko oziroma morala izdati zoper toženi stranki, četudi bi bil zahtevek o prepovedi davčnemu organu, da odmeri davek, nepravilen in neuresničljiv. Po mnenju pritožbe je ta del zahtevka le dodatna tehnikalija, kje naj se zaznamuje tak sklep oziroma kdo pazi na prepoved. Nadalje pritožnik navaja, da če sodišče ne more naložiti davčnemu organu, da zaznamuje in uresničuje prepoved odtujitve in obremenitve, se po isti logiki tudi drugemu upravnemu organu, ki vodi evidenco o premoženjskih pravicah ali premičninah (evidenco plovil, motornih vozil ali KDD), ne more naložiti spremljanje in zaznamovanje sklepa o začasni odredbi. Ker predmetna nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, je edina možnost zaznamovanja sklepa in posledične preprečitve odtujitve in obremenitve ravno pri davčnemu organu. Če take evidence davčni organ nima v digitalni obliki, to ni razlog, da ne upošteva sklepa o začasni odredbi, saj bi tako evidenco moral voditi. Pritožnik še navaja, da je pošiljanje tovrstnih sklepov davčnemu organu vsakodnevna praksa. Tudi za sodišče prve stopnje to do nedavno ni bilo sporno, saj je tožnik v tej zadevi na prvi stopnji enkrat že uspel s predlogom za izdajo začasne odredbe, ki je glede prepovedi davčnemu organu vseboval isti izrek, pa za sodišče prve stopnje in za pritožbeno sodišče ta del izreka ni bil nikoli sporen. Pritožnik se sprašuje, zakaj sploh imamo sodišča, če izvršilni del oblasti lahko sam sebi sodi. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa da sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje, tožniku pa prizna stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica vložila predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja njene denarne terjatve, s katero naj se toženima strankama prepove odtujiti in obremeniti stanovanje na naslovu V.K. Ta nepremičnina ni vknjižena v zemljiško knjigo. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 268. členu določa, da ima sklep o začasni odredbi, izdan v pravdnem ali drugem postopku, učinek sklepa o izvršbi. Da bo izdani sklep o začasni odredbi dejansko imel učinek sklepa o izvršbi, pa je potrebno, da predlog za izdajo začasne odredbe vsebuje vse tiste obvezne sestavine, ki jih mora vsebovati predlog za izvršbo, kot to smiselno določa 239. člen ZIZ v zvezi s 1. odst. 40. člena ZIZ. Pri tem je poleg terjatve, katere zavarovanje se zahteva, vrste začasne odredbe in časa njenega trajanja, mišljeno predvsem sredstvo zavarovanja, torej sredstvo, s katerim bo upnik lahko dosegel izvršitev začasne odredbe, če ji dolžnik ne bi prostovoljno sledil. Sama prepoved odtujitve in obremenitve, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ne more doseči namena zavarovanja, ki ga zasleduje institut začasne odredbe, saj brez neposrednih dejanj zavarovanja ni izvršljiva. Zato so pritožbene navedbe iz II. točke pritožbe, da je zahtevek v osnovi naperjen proti toženima strankama ter da se lahko začasna odredba izda tudi, če bi bil zahtevek o prepovedi davčnemu organu nepravilen, popolnoma neutemeljene.

Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe kot sredstvo zavarovanja predlagal, da sodišče prepove odmeriti davek na promet z nepremičnino, ki je predmet predloga. Táko predlagano sredstvo zavarovanja pa je neprimerno. Sodišče namreč nima zakonske podlage, da prepove davčnemu organu odmero davka. Pritožbene navedbe, da se po isti logiki ne more naložiti drugemu upravnemu organu zaznamovanje sklepa o začasni odredbi, niso utemeljene, saj sodišče v primerih, ki jih je sicer v pritožbi navajal tožnik, zakonsko podlago za zaznamovanje sklepa o začasni odredbi ima (za motorna vozila v 4. odst. 81. člena ZIZ, v primeru ladij v 956. členu Pomorskega zakonika, medtem ko je Klirinško depotna družba delniška družba in ne upravni organ). Ker je torej tožnik predlagal neprimerno sredstvo zavarovanja, za katerega ni zakonske podlage, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ne da bi se ukvarjalo z drugimi predpostavkami za njeno izdajo. Ne drži namreč, kar navaja pritožnik v pritožbi, da je edina možnost preprečitve odtujitve in obremenitve nepremičnine, ki ni vknjižena v zemljiško knjigo, ravno s predlagano prepovedjo davčnemu organu, saj ima ZIZ posebne določbe o zavarovanju nepremičnin, ki niso vknjižene v zemljiško knjigo, v 4. odst. 244. člena ter v 211. členu v zvezi z 239. členom ZIZ. Glede na obrazloženo so tudi ostale pritožbene navedbe o siceršnji praksi sodišča prve stopnje oziroma drugih sodišč popolnoma neutemeljene.

Ker pritožba ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, pritožbeno sodišče pa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zaradi neuspeha pritožbe bo pritožnik sam kril stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena in 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).