Jedro

Določbe ZPP, na podlagi katerih se odloča o pravdnih stroških (člen 151 - člen 168 ZPP), ne dajejo podlage za to, da bi se uspeh strank v sporu ugotavljal posebej glede na uspeh s temeljem zahtevka in posebej glede na uspeh z njegovo višino.

Stranski intervenient je glede povračila pravdnih stroškov upravičen po načelu uspeha enako kot stranka, ki se ji je v postopku pridružil. Do teh stroškov ne bi bil upravičen le v primeru, če njegovo sodelovanje ne bi koristilo pri zbiranju procesnega gradiva. Iz podatkov iz spisa izhaja, da je stranski intervenient v postopku aktivno sodeloval (večje število pripravljalnih vlog, dokazni predlogi, procesni ugovori,...), zato je upravičen do povračila potrebnih pravdnih stroškov glede na uspeh tožene stranke, ki se ji je pridružil v tem postopku.

Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno, ko je izvedlo pobot stroškov stranskega intervenienta s stroški tožnika, saj ZPP ne daje podlage za ugotovitev, da bi bil stranski intervenient zavezan za povračilo pravdnih stroškov.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje (sklep o stroških postopka) delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v višini 239,44 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, tožnik pa je dolžan stranskemu intervenientu povrniti del njegovih pravdnih stroškov v višini 1.894,77 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v višini 149,20 EUR v 15 dneh, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, tožnik pa je dolžan stranskemu intervenientu povrniti njegove pritožbene stroške v višini 149,20 EUR v 15 dneh, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

IV. Stranki in stranski intervenient sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dopolnilno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na vtoževane zakonske zamudne obresti od zneska 3.900,00 EUR za obdobje od 23. 1. 2010 do 2. 5. 2011. V sklepu (pravilno v drugem odstavku dopolnilne sodbe) je naložilo tožniku, da je dolžan v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.251,60 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 1.251,60 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma, da jo spremeni tako, da naloži toženi stranki in stranskemu intervenientu plačilo vseh stroškov tožnika, vključno s pritožbenimi stroški, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo delež uspeha tožnika v tem individualnem delovnem sporu, saj je tožnik po temelju uspel v celoti, po višini pa delno. Sodišče prve stopnje pa je ugotavljalo uspeh strank le ob upoštevanju višine prisojenega zneska. Dokazovanje je potekalo predvsem z ugotavljanjem temelja tožbenega zahtevka (s tem pa so bili v glavnem povezani tudi pravdni stroški), po temelju pa je tožnik v celoti uspel. Glede na to je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uspel vsaj do 63,89 %, ne pa le do 27,78 %, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju s sodno prakso (opr. št. II Cp 1770/2014, II Cp 451/2016, …). Poleg tega je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo tudi stroške tožene stranke in stranskega intervenienta, saj jima je priznalo tudi stroške za tri odgovore na pritožbo, ki pa niso bili potrebni za to pravdo. Poleg tega bi moral stranski intervenient sam nositi svoje pravdne stroške, saj njegovo sodelovanje ni prispevalo in koristilo predmetnemu postopku oziroma uspehu tožene stranke. Nepravilno je tudi poračunavanje ugotovljenih stroškov strank in stranskega intervenienta. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tudi stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da v celoti ugodi njegovi pritožbi. Navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za pobotanje stroškov stranskega intervenienta s tožnikovimi stroški (opr. št. I Cpg 1848/2014), prav tako pa je stranski intervenient upravičen do izplačila kilometrine zaradi pristopov na naroke, in sicer na relaciji A. - B. v skupni višini 789,95 EUR. Pooblaščenec stranskega intervenienta ima namreč sedež v istem kraju kot stranski intervenient. Pripadajoča kilometrina sicer izhaja iz stroškovnika stranskega intervenienta z dne 10. 6. 2015, temu pa je potrebno prišteti še priglašeni DDV. Stranskemu intervenientu niso bili priznani stroški za tri odgovore na pritožbo, temveč stroški za pritožbo ter dvakrat stroški za odgovor na pritožbo. Upravičen je tudi do povračila sodne takse za pritožbo v znesku 190,00 EUR, saj jo je tudi prijavil. Stranski intervenient je glede na uspeh tožene stranke v postopku (72,22 %) upravičen do povrnitve stroškov v višini 2.523,94 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik je podal odgovor na pritožbo stranskega intervenienta, v katerem predlaga zavrnitev njegove pritožbe in v tem delu potrditev izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Odgovora na tožnikovo pritožbo pa sta podala tudi tožena stranka in stranski intervenient. V teh odgovorih predlagata pritožbenemu sodišču, da tožnikovo pritožbo zavrne in v delu, ki ga tožnik izpodbija, potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (odločitev o stroških postopka) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (pritožnika te kršitve uveljavljata v svojih pritožbah le pavšalno), vendar pa je o pravdnih stroških odločilo ob delno zmotno uporabljenem materialnem pravu.

9. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2010 dalje, in sicer za škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu. O njegovem tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje prvič razsodilo s sodbo opr. št. Pd 75/2011z dne 2. 4. 2014, vendar pa je bila ta odločitev na pritožbe strank in stranskega intervenienta v celoti razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep VDSS, opr. št. Pdp 633/2014 z dne 17. 9. 2014). Po izvedenem postopku je sodišče o tožbenem zahtevku ponovno odločilo s sodbo opr. št. Pd 98/2014 z dne 10. 6. 2015, tožniku prisodilo odškodnino v znesku 1.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2011 in odločilo tudi o pravdnih stroških, ki so nastali udeležencem v tem postopku. Ker izrek navedene sodbe ni vseboval zavrnilnega dela, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (sklep VDSS, opr. št. Pdp 959/2015 z dne 12. 11. 2015). Glede na to je sodišče prve stopnje 14. 1. 2016 izdalo dopolnilno sodbo opr. št. Pd 98/2014, s katero pa prav tako ni odločilo o celotnem preostalem delu tožbenega zahtevka (o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno s sodbo z dne 10. 6. 2015). Glede na to je pritožbeno sodišče citirano prvostopenjsko sodbo spremenilo glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.500,00 EUR, v preostalem jo je potrdilo (glede zavrnitve tožbenega zahtevka nad zneskom 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2011 dalje do plačila), tožbo tožnika, ki se je nanašala na vtoževane zakonske zamudne obresti od zneska 3.900,00 EUR za obdobje od 23. 1. 2010 do 2. 5. 2011 je štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo (sodba in sklep VDSS, opr. št. Pdp 195/2016 z dne 7. 4. 2016). Ob upoštevanju zgoraj navedenega poteka dogodkov je sodišče prve stopnje izdalo novo dopolnilno sodbo, poleg tega je odločilo o pravdnih stroških. Odločitev o pravdnih stroških je predmet tega pritožbenega postopka.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo uspeha strank v tem individualnem delovnem sporu, ker ta uspeh ni ugotavljalo posebej glede na temelj in posebej glede na višino zahtevka, s katerim je tožnik uspel. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določbe ZPP, na podlagi katerih se odloča o pravdnih stroških (člen 151 - člen 168 ZPP), ne dajejo podlage za to, da bi se uspeh strank v sporu ugotavljal posebej glede na uspeh s temeljem zahtevka in posebej glede na uspeh z njegovo višino (tako npr. odločba VDSS, opr. št. Pdp 935/2011, Pdp 808/2011, Pdp 924/2011, Pdp 104/2016,...). Ker je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo odškodnine v višini 5.400,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, sodišče prve stopnje pa mu jo je prisodilo v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, je pravilno zaključilo, da je znašal uspeh tožnika v tem individualnem delovnem sporu 27,78 %. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da stranskemu intervenientu ni dolžan povrniti stroškov, ki jih je imel stranski intervenient zaradi sodelovanju v tem individualnem delovnem sporu. Stranski intervenient je glede povračila pravdnih stroškov upravičen po načelu uspeha enako kot stranka, ki se ji je v postopku pridružil. Do teh stroškov ne bi bil upravičen le v primeru, če njegovo sodelovanje ne bi koristilo pri zbiranju procesnega gradiva (tako npr. odločba I Cpg 661/2015). Iz podatkov iz spisa izhaja, da je stranski intervenient v postopku aktivno sodeloval (večje število pripravljalnih vlog, dokazni predlogi, procesni ugovori,...), tako da je upravičen do povračila potrebnih pravdnih stroškov glede na uspeh tožene stranke, ki se ji je pridružil v tem postopku.

11. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neupravičeno priznalo tudi nagrado za sestavo treh odgovorov na pritožbo po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) v skupnem znesku 1.051,20 EUR, povečanem za 22 % DDV (tar. št. 6007), čeprav ti stroški tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje ostale priglašene stroške tožene stranke priznalo in odmerilo pravilno, v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena ZPP in ZOdvT (čemur tožnik v pritožbi niti ne nasprotuje), pritožbeno sodišče ugotavlja, da znašajo potrebni pravdni stroški tožene stranke 1.232,09 EUR. Glede na uspeh tožene stranke v postopku (72,22 %), je tožena stranka upravičena do povrnitve dela njenih pravdnih stroškov v višini 889,82 EUR, medtem ko je tožnik (glede na uspeh) v tem individualnem delovnem sporu upravičen do povrnitve dela njegovih stroškov v višini 1.129,26 EUR (kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje). Po pobotu teh stroškov je dolžna tožena stranka tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v znesku 239,44 EUR v 15 dneh, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

12. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje tudi stranskemu intervenientu priznalo nagrado za tri odgovore na pritožbo, na kar opozarja tudi tožnik v pritožbi. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja (kar uveljavlja sicer tudi stranski intervenient v svoji pritožbi), da je stranski intervenient v tem postopku vložil dva odgovora na pritožbo in eno pritožbo. Ker po presoji pritožbenega sodišča odgovora stranskega intervenienta na pritožbo nista pripomogla k rešitvi tega individualnega delovnega spora, ti stroški niso bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). To ugotovitev je pritožbeno sodišče upoštevalo pri presoji utemeljenosti tožnikove pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških stranskega intervenienta.

13. Stranski intervenient v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je izvedlo pobot njegovih stroškov s stroški tožnika, saj ZPP ne daje podlage za ugotovitev, da bi bil stranski intervenient zavezan za povračilo pravdnih stroškov (tako npr. odločba opr. št. I Cpg 1848/2014, I Cp 1527/2016, II Ips 298/2015,...). Prav tako je utemeljena njegova pritožba v delu, ko zatrjuje, da mu sodišče prve stopnje neupravičeno ni priznalo nagrade za sestavo pritožbe (namesto nagrade za pritožbo pa mu je poleg priznanja stroškov za dva odgovora na pritožbo priznalo tudi stroške za sestavo tretjega odgovora na pritožbo, ki ga tožnik sploh ni vložil).

14. Po zaključku pritožbenega sodišča je stranski intervenient upravičen tudi do povračila stroškov prihoda na naroke za glavno obravnavo, ki jih je opravilo sodišče prve stopnje. Pooblaščenec stranskega intervenienta ima sedež v kraju, kjer ima sedež tudi stranski intervenient, poleg tega pa ima v tem kraju sedež tudi sodišče prve stopnje. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da pooblaščenec stranskega intervenienta ni upravičen do povračila teh stroškov zato, ker ima stranski intervenient sedež v tujini. Kot stranski intervenient v tem individualnem delovnem sporu je nastopala podružnica tujega podjetja, njen sedež pa je v A.. Ker je tudi podružnica tujega podjetja stvarno legitimirana v individualnih delovnih sporih (drugi odstavek 5. člena ZDR-1), lahko v teh sporih sodeluje tudi kot stranski intervenient z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih ima stranski intervenient po določbah ZPP (vključno s pravico do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov). Glede na to je stranski intervenient na podlagi tar. št. 6003 ZOdvT upravičen tudi do povrnitve teh stroškov v priglašeni višini, za pristop na vsakega od sedmih opravljenih narokov, povečano za DDV, kar znaša 789,95 EUR. Stranski intervenient pa neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je ravnalo nepravilno, ker mu ni priznalo tudi stroške sodnih taks, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi mu ti stroški nastali. Ob upoštevanju navedenega in glede na preostale, sicer pravilno priznane in odmerjene pravdne stroške stranskega intervenienta po sodišču prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stranski intervenient upravičen do povrnitve njegovih pravdnih stroškov v višini 2.623,61 EUR (po tar. št. 3100 v višini 284,70 EUR, po tar. št. 3102 v višini 262,80 EUR za zastopanje na prvem naroku in na naroku po razveljavitvi prvostopenjske odločbe, po tar. št. 3210 v višini 350,40 EUR, po tar. št. 6002 20,00 EUR, za kilometrino v višini 789,95 EUR, vse povečano za 22 % DDV, poleg tega pa je upravičen tudi do povrnitve dela stroškov za izvedenca v višini 219,42 EUR). Glede na uspeh tožene stranke v postopku (72,22 %), mu je dolžan tožnik povrniti del njegovih pravdnih stroškov v višini 1.894,77 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbama tožnika in stranskega intervenienta delno ugodilo in odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa pritožbenega sodišča, v preostalem pa njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Ker sta pritožnika s pritožbama v pretežnem delu uspela, sta upravičena do povrnitve njunih pritožbenih stroškov po tar. št. 3220 v višini 50,00 EUR, po tar. št. 6002 v višini 10,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007), kar znese 73,20 EUR, povečano za plačano sodno takso za pritožbo v višini 76,00 EUR, skupaj torej 149,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Pritožbeno sodišče preostalih priglašenih stroškov stranskega intervenienta ni priznalo, ker zanje ni bilo podlage v določbah ZOdvT. Zgoraj ugotovljene stroške je dolžna tožniku povrniti tožena stranka, stranskemu intervenientu pa tožnik. Ker odgovori na pritožbi niso prispevali k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vložniki stroške odgovorov na pritožbo krijejo sami.