Jedro

Izid kazenskega postopka je odločilen za presojo teka zastaranja po pretrganju. Pravnomočna oprostilna sodba (enako tudi zavrnilna sodba ali sklep o ustavitvi) v kazenskem postopku z napotitvijo oškodovanca na pravdo nima za posledico ponovnega začetka teka zastaranja. Šteti je treba, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku, vendar ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 653,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 35.611,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2013 in ji povrniti pravdne stroške v višini 6.449,83 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. V sklepu I Cpg 364/2019 z dne 18. 2. 2020 se je višje sodišče že izreklo glede ugovora zastaranja tožbenega zahtevka, zato bo v nadaljevanju glede tega le povzelo v citiranem sklepu zavzeto stališče. 7. Po drugem odstavku 353. člena Obligacijskega zakonika – OZ ima pretrganje zastaranja kazenskega pregona za posledico pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, odškodninski zahtevek ne more zastarati prav spričo določbe o pretrganju njegovega zastaranja, pri čemer uporaba te določbe ne more biti odvisna od izida kazenskega postopka,1 za kar se je v pritožbi zavzemala tožena stranka.

8. Izid kazenskega postopka pa je odločilen za presojo teka zastaranja po pretrganju. Pravnomočna oprostilna sodba (enako tudi zavrnilna sodba ali sklep o ustavitvi) v kazenskem postopku z napotitvijo oškodovanca na pravdo nima za posledico ponovnega začetka teka zastaranja. Šteti je treba, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku, vendar ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe.2

9. V kazenskem postopku je tožeča stranka premoženjskopravni zahtevek priglasila še pred potekom zastaralnega roka (dne 4. 11. 2013, zastaralni rok v kazenskem postopku pa se je po navedbah same tožene stranke iztekel 31. 10. 2016; tč.2, str. 3 odgovora na tožbo). Kazenski postopek (katerega začetek oziroma pravočasna uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka povzroči tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka) je bil pravnomočno zaključen s sodbo višjega sodišča II Kp 000/2010 z dne 7. 12. 2016. V tej sodbi je višje sodišče tožečo stranko napotilo na pravdo za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka. Trimesečni rok za vložitev tožbe po drugem odstavku 367. člena OZ (kazenski postopek ni mogel biti pravnomočno končan že 6. 12. 2016, preden je višje sodišče sploh odločilo, kot se je zavzemala tožena stranka) je začel teči 8. 12. 2016 in se iztekel 7. 3. 2017.3 Tožba v obravnavani zadevi je bila priporočeno poslana po pošti dne 6. 3. 2017, kar pomeni, da se s tem dnevom šteje tudi za vloženo. To pomeni, da je bila nedvomno vložena znotraj trimesečnega roka in da zahtevek ni zastaral. 10. Za odločitev nebistven je bil očitek nepravilne uporabe kazenskega zakona, ker je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 240. člena Kazenskega zakonika – KZ-1 in ne na podlagi v času izvršitve dejanj veljavnega 244. člena Kazenskega zakonika – KZ. Višje sodišče je v citirani sodbi II Kp 000/2010 z dne 7. 12. 2016 pojasnilo (5. točka obrazložitve), da razlik v zagroženi kazni in zastaralnih rokih med KZ in KZ-1, na kar se je tožena stranka oprla v pritožbi, pri obravnavanem kaznivem dejanju ni in da torej KZ-1 glede očitanega kaznivega dejanja ni niti strožji niti milejši zakon. Trditev glede drugačnih zakonskih znakov kaznivega dejanja pa tožena stranka niti ni podala. Navedeno torej pomeni, da uporaba napačnega materialnopravnega predpisa, na katerem je sodišče prve stopnje presojalo obstoj kaznivega dejanja (o vsebini teh ugotovitev v nadaljevanju) ni vplivala na pravilnost odločitve.

11. Pred sodiščem prve stopnje je glede vsebine očitkov tožena stranka le v enem stavku navedla, da so bili vsi izdatki, ki jih je navedla tožeča stranka, v interesu delodajalca (6. tč., str. 3 1. pripravljalne vloge). Obširne pritožbene navedbe o tej okoliščini so nedovoljene pritožbene novote. Te se na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne upoštevajo, saj tožena stranka ni utemeljila, zakaj teh navedb (glede na konkretne navedbe tožeče stranke v njenih vlogah) ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje.

12. Na podlagi zgolj enostavčnega ugovora zoper očitke tožeče stranke tožena stranka tudi ne more uspeti z ugovorom, da sodišče konkretnejšega dokaznega postopka v zvezi s tem ni izvajalo. Drugi odstavek 214. člena ZPP določa, da se dejstva, ki jim je stranka le pavšalno ugovarjala, štejejo za priznana. Enostavčen ugovor nedvomno ne predstavlja konkretnega prerekanja očitkov, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka v pritožbi podala bistveno več (prepoznih) navedb. To pomeni, da ni šlo za situacijo, ko tožena stranka ne bi mogla ponuditi kaj več kot prvotno podanega enostavčnega ugovora.

13. Glede na pravkar povedano ni relevantno niti sklicevanje na odločitev sodišča v delovnopravnem sporu glede določenih drugih stroškov.

14. Tožena stranka se je zoper odločitev o stroških postopka pritožila le v posledici očitane zmotne odločitve o glavni terjatvi. Glede na pravilnost odločitve v tem delu posledično višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

15. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Ob upoštevanju priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 875 točk za sestavo odgovora na pritožbo ter 17,5 točk materialnih stroškov, skupno 892,5 točk. Za višji znesek odvetniških stroškov, ki jih je tožeča stranka priglasila, v OT ni pravne podlage. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) ter 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 653,31 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Sodba VSRS II Ips 347/2017 z dne 14. 2. 2019. 2 Prav tam. 3 Galič, A., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 459.