Jedro

Problem odplačevanja kredita za nakup opreme sinu ter preživljanje sina ni pravno odločilna okoliščina, ker je sin polnoleten in ima svoj poklic (tožena stranka v reviziji trdi, da je na služenju vojaškega roka). Tudi če ga tožena stranka dejansko preživlja, to preživljanje ne sme škodovati preživljanju mladoletne J., katere preživljanje ima prednost (123. člen ZZZDR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in preživnino za mladoletno tožnico zvišalo na 12.000,00 SIT od 15.3.1996 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila laično revizijo tožena stranka. V reviziji trdi, da je preživnina previsoka. Našteva vse izdatke, ki jih ima z lastnim preživljanjem, s plačilom kredita, ter izdatke za svojega sina. Trdi tudi, da je sin od marca leta 1997 na služenju vojaškega roka. V preostalem delu revizije pa napada predvsem odločitev o dodelitvi otroka ter trditve v zvezi z onemogočanjem stikov z mladoletno J. Ugotavlja še, da njena bolezen ne bi smela biti razlog za grdo obnašanje toženca in njegove izvenzakonske partnerice. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek na zvišanje preživnine zavrne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje toženi stranki, da je sodišče v tem postopku odločalo o zvišanju preživnine in ne o dodelitvi mladoletne J. enemu ali drugemu od staršev ter tudi ne o stikih med toženo stranko in njenim otrokom. Zato revizijsko sodišče ni smelo obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na ta vprašanja.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da v revizijskem postopku ne sme ponovno presojati obstoja tistih dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene na drugi in prvi stopnji in ki so bile za odločitev bistvenega pomena. V 3. odstavku 385. člena ZPP je namreč določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja presojalo le, ali je bil Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč. bes., v nadaljevanju ZZZDR) pravilno uporabljen. V 5. odstavku 132. člena je določeno, da sme sodišče po predlogu prizadetega zvišati preživnino, ki je bila določena s pravnomočno odločbo, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Tožena stranka ne ugovarja spremembi razmer na strani mladoletne J.. Prejšnja preživnina je bila določena v času, ko še ni hodila v šolo, z izpodbijano sodbo pa je bila preživnina določena dne 30.10.1996, ko je mladoletna tožnica hodila v 4. razred osnovne šole in so znašali stroški za njene potrebe 35.000,00 SIT mesečno.

Tožena stranka tudi ne ugovarja, da so njeni dohodki kaj nižji, kot jih je ugotovilo sodišče, in tudi ne ugovarja ugotovljeni višini dohodkov, ki jih ima zakoniti zastopnik mladoletne tožnice. Ob takšnih dohodkih pa je 12.000,00 SIT določene preživnine, ki ne predstavlja niti 1/4 toženkinega dohodka (59.000,00 SIT mesečno), preživnina, ki jo bo tožena stranka brez nevarnosti za svoje lastno preživljanje lahko plačevala.

V odgovor na revizijske trditve revizijsko sodišče le še pojasnjuje, da so bili vsi stroški in izdatki, ki jih ima tožena stranka z lastnim preživljanjem, na prvi in drugi stopnji upoštevani. Problem odplačevanja kredita za nakup opreme sinu ter preživljanje sina ni pravno odločilna okoliščina, ker je sin polnoleten in ima svoj poklic (tožena stranka v reviziji trdi, da je na služenju vojaškega roka). Tudi če ga tožena stranka dejansko preživlja, to preživljanje ne sme škodovati preživljanju mladoletne J., katere preživljanje ima prednost (123. člen ZZZDR).

Ob ugotovljeni višini dohodkov toženke in zakonitega zastopnika revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči breme preživljanja mladoletne tožnice materialnopravno pravilno porazdelili med oba starša (79. člen ZZZDR).

Na podlagi 393. člena ZPP je zato revizijsko sodišče, potem, ko je ugotovilo, da tudi ni bila storjena nobena procesna kršitev, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.