Jedro

Določba 101. člena OZ ni v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP, ampak gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru tožene stranke ugodi, deloma zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke. Prisodi torej nekaj manj, ne pa nekaj drugega (extra petitum), kot je zahtevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se dovoli sprememba tožbe (1. točka). Tožencu je naložilo predložitev kupoprodajne pogodbe z dne 4.12.2007, o prodaji garaže, pristojnemu davčnemu uradu v Domžalah v odmero davka na promet nepremičnin ter notarju v overovitev podpisa in njeno izročitev tožeči stranki. To je dolžan storiti takrat, ko mu tožnik plača znesek kupnine 4.000,00 EUR (II. točka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (III. točka).

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožeča stranka, v pritožbi pa napada del sodbe (drugi odstavek II. točka sodbe), ki se nanaša na plačilo kupnine, ki jo je dolžna plačati tožeča stranka toženi stranki. Pritožuje se tudi zoper sklep z dne 28.10.2010, s katerim je sodišče zavrnilo zahtevo za izločitev okrajne sodnice. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da mora sodišče soditi v mejah postavljenih zahtevkov. Zgolj zatrjevanje tožene stranke, da tožeča stranka ni plačala kupnine v denarju, ne zadostuje za odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost šele, ko ji tožeča stranka plača znesek kupnine. Zahtevek tožeče stranke je stvarnopravne narave, zahtevek na plačilo kupnine pa je obligacijskopravne narave. Ugotovitev sodišča, da je bila kupoprodajna pogodba veljavno sklenjena, pa je pravilna. Ker tožena stranka pogodbe ni izpodbijala, sodišče nima nobene podlage za poseg v njeno vsebino in naložitev tožeči stranki obveznost izpolnitve. Sodišče je tudi ugotovilo, da predmet pogodbe kupcu ni bil izročen z izročitvijo ključev, pa ni naložilo toženi stranki, da sočasno s plačilom kupnine tožniku izroči tudi ključ garaže. V delu pritožbe, kjer se pritožuje zoper sklep z dne 28.10.2010, pa navaja, da je sodnica, katere izločitev zahteva, pristranska. Pri zaslišanju je toženi stranki postavljala sugestivna vprašanja. Nedopustno dolgo je vlekla zadevo. Tožniku ni omogočila brezplačne pravne pomoči odvetnika.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 4.12.2007 sklenili kupoprodajno pogodbo, pri čemer kljub drugačni dikciji 2. člena pogodbe, kupnina toženi stranki ni bila poravnana. Sodišče je ugotovilo tudi, da obveznost plačila kupnine (s predpravdnim pobotanjem), ni prenehala. Štelo je, da je tožena stranka podala ugovor sočasne izpolnitve dvostranske pogodbe. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da kupnina s strani tožeče stranke ni bila plačana in da zato tudi sama ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe. Sama je pripravljena prodati garažo za 4.000,00 EUR, vendar tožnik ni poravnal kupnine, zaradi česar izpolnitve od nasprotne stranke ne more terjati. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo določilo 455. člena Obligacijskega zakonika (1) in pravilo sočasnosti izpolnitve za prodajno pogodbo, in pravilno v skladu z drugim odstavkom 101. člena OZ odločilo, da je tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost iz pogodbe šele, ko ji bo tožeča stranka plačala dogovorjeno kupnino.

Pritožnik v pritožbi ne napada ugotovitve sodišča o tem, da je bila kupoprodajna pogodba veljavno sklenjena. Nasprotno, takim ugotovitvam pritrjuje, a navaja, da sodišče ne bi smelo poseči v njeno vsebino in naložiti tožeči stranki obveznosti izpolnitve. Očita tudi, da sodišče ni odločalo v mejah postavljenih zahtevkov. Toženec je tekom postopka smiselno ugovarjal ugovor po drugem odstavku 101. člena OZ. V tem členu OZ določa pravilo sočasne izpolnitve. V drugem odstavku citiranega člena pa določa, če na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti. dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka. In to je prvostopenjsko sodišče tudi storilo. Ta določba ni v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena Zakona o pravdnem postopku (2), ampak gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru tožene stranke ugodi, deloma zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke. Prisodi torej nekaj manj, ne pa nekaj drugega (extra petitum), kot je zahtevala. Take so tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki se pri tem pravilno sklicuje na judikat vrhovnega sodišča II Ips 266/1993. Ob ugotovitvi, da je bila pogodba pravno veljavno sklenjena, da tožeča stranka kupnine ni poravnala (kot nesporno je bilo ugotovljeno, da kupnina ni bila plačana z denarjem, ugotovitev sodišča, da obveznost plačila ni prenehala s predpravdnim pobotanjem pa v pritožbi ni napadena), je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo in odločilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo, ob sočasni izpolnitvi obveznosti plačila kupnine.

Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, ko napada odločitev, s katero je sodišče zavrnilo zahtevo za izločitev okrajne sodnice. Sodišče je v sklepu z dne 28.10.2010 (zoper katerega ni posebne pritožbe), ugotovilo, da tožnik drugih okoliščin kot to, da pred drugim sodiščem teče odškodninski spor tožnika proti državi zaradi nepravilnega ravnanja Okrajnega sodišča v Domžalah, ni navedel. V zahtevi pa tudi ni navedel konkretnih okoliščin, na katere opira svojo zahtevo za izločitev. Ker zahteve ni podal v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 72. člena ZPP, ampak je bila zahteva za izločitev zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja in neargumentiranega navajanja okoliščin, je sodišče zahtevo zavrnilo. Tudi v pritožbi pritožnik svojih navedb ne konkretizira. Navaja, da je sodnica pristranska, da mu je postavljala sugestivna vprašanja in je nedopustno dolgo vlekla zadevo. Očita ji tudi, da mu ni omogočila brezplačne pravne pomoči odvetnika. Konkretnih okoliščin, zakaj tožnik ocenjuje, da je sodnica pristranska, pritožnik ni navedel. Prav tako ni navedel, kakšna in katera sugestivna vprašanja mu je sodnica postavljala. Glede trditve, da je sodnica dolgo vlekla zadevo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že v začetku postopka tožnik sam prosil za preložitev narokov oziroma preložitev na daljše časovno obdobje. Glede trditev, da mu sodnica ni omogočila brezplačne pravne pomoči odvetnika, pa je iz podatkov spisa razvidno, da tožnika na podlagi odločbe za izvajanje odobrene brezplačne pravne pomoči zastopa odvetnica M.P. (odločba z dne 13.1.2011). Pred njo je tožnika na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči zastopal odvetnik Ž.K. (odločba z dne 17.7.2008), odvetnik E.B. (odločba z dne 17.4.2009), odvetnik D.B. (odločba z dne 14.5.2010) in odvetnik mag. V.L. (odločba z dne 21.12.2010). Na predlog odvetnikov jih je sodišče razrešilo izvajanja brezplačne pravne pomoči. Odvetnica M.P., ki je bila določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči 13.1.2011, je zastopala tožnika v nadaljevanju v postopku na prvi stopnji kot tudi v pritožbenem postopku. Navedbe pritožnika o tem, da mu ni bila omogočena brezplačna pravna pomoč, so s tem neutemeljene. Pritožnikova pritožba zato tudi v tem delu ni utemeljena.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo in sklep potrditi (353. in 2. točka 365. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ).

(2) Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.