Jedro

Pri izvršitvi inšpekcijske odločbe se javna korist predpostavlja, zatrjevano škodo pa je potrebno v zahtevi navajati in vse pomembne okoliščine izkazati z ustreznimi dokazi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1767/2000-5 z dne 3.11.2000.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), s katero je tožnik zahteval zadržanje izvršitve odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota K. z dne 8.6.1999, s katero mu je bilo kot investitorju naloženo, da mora do 1.8.1999 odstraniti leseno lopo in dva lesena podesta z vmesno klopjo in ograjo, ki jih je brez potrebnih upravnih dovoljenj postavil na svojem zemljišču na pobočju D. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožnik ni izpolnil zakonitih pogojev za izdajo začasne odredbe, saj ni verjetno izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala večja in nepopravljiva škoda, začasno zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe pa bi nasprotovalo javni koristi, ki izhaja iz Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Po tem zakonu namreč pristojni inšpektor odloča v skrajšanem postopku in brez zaslišanja strank (1. odstavek 76. člena ZUN), pritožba zoper odločbo pa ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa (3. odstavek 76. člena ZUN) in tudi izvršba se zaradi javne koristi opravi po uradni dolžnosti (3. odstavek 274. člena ZUP). V obravnavanem primeru ni mogoče trditi, da začasna odložitev izvršitve upravnega akta ne bi nasprotovala javni koristi. Na podlagi navedenega je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Tožnik izpodbija sklep upravnega sodišča in navaja, da je vsakemu povprečnemu človeku jasno, da s porušitvijo objekta nastane lastniku določena škoda, odvisna pač od vrednosti objekta, ki se ruši, skoraj vsak objekt pa je take vrednosti, da škoda z njegovim porušenjem sodi v pravni standard večje škode. Škoda s porušenjem objekta, ki je predmet obravnavanja, bi bila tudi nepopravljiva, saj z razveljavitvijo odločbe o rušenju, objekt ne bi zopet stal, temveč bi bil še naprej porušen. Škoda je torej nepopravljiva. Škoda bi bila v tožnikovem primeru še lahko večja zato, ker v času, ko bi bil objekt porušen, ne bi mogel izvajati določenih nalog svoje gospodarske dejavnosti in bi s tem utrpel tudi škodo na dobičku. To škodo je tožnik natančno opisal in tudi predložil vse potrebne dokaze. Zato ne drži trditev izpodbijanega sklepa, da škode ni z ničemer dokazal. Glede nasprotovanja javni koristi pa tožnik meni, da je potrebno upoštevati načelo enakopravnosti v enakih postopkih in, kot je že v tožbi poudaril, varovanje javne koristi pomeni tudi varovanje koristi posameznika oziroma enakopravno obravnavanje posameznika. Vprašljivo je, ali prav njegova uta nasprotuje javni koristi države, vse ostale zgradbe, ki so na istem območju zgrajene brez dovoljenj, pa tej koristi ne nasprotujejo. Meni, da, če država varuje javno korist preko svojih inšpektorjev, mora to varovati objektivno in brez razlike do strank. Vsekakor ni varovana javna korist s tem, da se poruši samo eden izmed dvajsetih objektov, ostalih pa ne. Javna korist bi bila varovana, če bi se porušili vsi objekti ali nobeden. Javnost, ki jo inšpektorji varujejo, so namreč tudi stranke, lastniki objektov, ki morajo biti objektivno in enakopravno obravnavani. Če so kršene njihove pravice, je kršena tudi javna korist. S kršitvijo pravice do enakopravnega obravnavanja pa je kršena tudi tožnikova temeljna ustavna pravica.

Iz navedenih razlogov tožnik predlaga ugoditev pritožbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa in z ugotovljeno dejansko in pravno podlago, ki je narekovala zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitve upravnega akta, lahko tožnik zahteva odložitev izvršbe iz enakih razlogov od sodišča (1. odstavek 69. člena ZUS). Pogoja iz 2. odstavka 30. člena ZUS sta predvsem dva, to je izkazana težko popravljiva škoda, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo akta, če seveda sama odložitev izvršitve ne nasprotuje javni koristi.

Pri izvršitvi inšpekcijskih odločb se javna korist predpostavlja, saj se inšpekcijsko nadzorstvo, od začetka do konca postopka, izvaja zato, da se zagotovi izvajanje zakonov in drugih predpisov. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, ki smiselno poudarja, da bi moralo prvo sodišče dati konkretno vsebino pravnemu pojmu javne koristi. Dovolj je, če se je sodišče sklicevalo na posebne določbe postopka, ki jih vsebuje Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki same zase že dovolj jasno kažejo na namen zakona, da se kar najbolj učinkovito, brez odlaganja, zagotovi zakonita gradnja. Da v konkretnem primeru odložitev izvršbe ne bi nasprotovala javni koristi, bi morale obstajati pomembne, in zlasti izjemne okoliščine. Teh pa pritožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni zatrjeval. Pritožbena trditev, da je veliko objektov, ki niso zgrajeni v skladu z zakonom, še vedno neporušenih, ne morejo vplivati na konkretno odločanje. Okoliščine, zatrjevane v tožbi, katerih v vloženi zahtevi za izdajo začasne odredbe pritožnik ni z ničemer dokazoval in zgolj navedbe o nastanku gospodarske škode ne morejo vplivati na presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa. Zatrjevana težko popravljiva škoda ni samoumevna in s tem splošno znana, kot to trdi pritožnik. Tudi vrednost izvedenih gradbenih del, ki jih mora po inšpekcijski odločbi izvršiti, sama zase ne pomeni težko popravljive škode. Kakšnih drugih pomembnih okoliščin s tem v zvezi pa pritožnik ni navajal in dokazoval. Vse kar je pomembno za ugotovitev pogojev za izdajo začasne odredbe, mora tožnik v zahtevi navajati in vse pomembne okoliščine izkazati z ustreznimi dokazi. Začasna odredba je izjemno procesno sredstvo, ki naj bi preprečilo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, zaradi katerih se s sodbo, v kateri bo o zadevi meritorno odločeno, ne bi moglo več doseči njenega namena, v kolikor bi bilo tožbi ugodeno. To pomeni, da v nobenem primeru ne bi moglo biti več vzpostavljeno prvotno stanje, če bi se izkazalo, da je bila izpodbijana odločba nezakonita. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal nepopravljivosti škode, ki bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe in je zato odločitev prvega sodišča pravilna.

Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 73. in 68. člena ZUS.