Jedro

Tožnica je v tožbi glede odškodnine navedla tako: Na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 je delavec, ki poda delodajalcu izredno odpoved, upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V skladu z 30. členom pogodbe o zaposlitvi je odpovedni rok v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 60 dni. Zato je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini dveh bruto plač, kar predstavlja 1.860,60 EUR bruto.

Sodišče prve stopnje je očitno menilo, da za utemeljenost zahtevka manjkajo navedbe o tem, ali je tožnica pred podajo odpovedi izpolnila procesne zahteve iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Čeprav je šlo, kot izhaja iz pritožbenih navedb, za očitno odpravljivo nesklepčnost, sodišče tožnice napačno ni pozvalo na odpravo nesklepčnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del zamudne sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je, razen v manjših delih, ugodilo zahtevkom iz naslova nadur, plač, stroškov prehrane in prevozov na delo ter regresa za letni dopust (I., II, III. in V. točka izreka). V IV. točki izreka je zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati odškodnino v višini bruto 1.860,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2019 do plačila ter od bruto zneska obračunati in plačati ustrezne davke in prispevke.

2. Zoper IV. točko izreka se pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče zavrnitev zahtevka napačno utemeljilo s tem, da ni zatrjevala niti dokazala, da je pred podajo izredne odpovedi izpolnila postopkovne zahteve iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Tri dni pred podajo odpovedi je delodajalca pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in o kršitvi pisno obvestila inšpektorat za delo. Sodišče je kršilo določbo 318. člena ZPP, da če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka (nesklepčnost tožbe), stranki naloži odpravo nesklepčnosti. Šele, če tožnica tožbe v odrejenem roku ne bi ustrezno popravila, bi sodišče zahtevek lahko zavrnilo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine (v posledici njene izredne odpovedi) po tretjem odstavku 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) kršilo tretji odstavek 318. člena ZPP, ki določa, da če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Šele, če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo tako, da tožnica ni niti zatrjevala niti izkazala, da je pred podajo izredne odpovedi toženko pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo, zaradi česar ni izpolnila procesne zahteve pred podajo izredne odpovedi. Ker je posledično ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita, je kot neutemeljen zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1. 8. Po prvem odstavku 318. člena ZPP sodišče izda zamudno sodbo, če toženka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni pogoji: 1. da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

9. Sodišče je tožnici neutemeljeno očitalo, da ni dokazala, da bi delodajalca pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in da je o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo. Za izdajo zamudne sodbe ni potrebno predložiti nobenega dokaza. Če pa stranka dokaze vendarle predloži, morajo biti ti skladni s tožbenimi navedbami, sicer ni izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP in je potrebno sojenje oziroma izvedba dokaznega postopka.

10. Tožnica prav tako utemeljeno uveljavlja, da je sodišče kršilo pravilo o odpravi nesklepčnosti tožbe. Po 3. točki prvega odstavka 318. člena ZPP mora biti tožbena povest do te mere popolna, da je iz nje možno sklepati na materialnopravno posledico oziroma zahtevku ugoditi. Če ta pogoj ni izpolnjen, pri tem pa ne gre za situacijo iz četrtega odstavka 318. člena ZPP (da bi bilo očitno, da tožnica nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb), potem mora sodišče stranki s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Šele, če v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, lahko zahtevek zavrne.

11. Tožnica je v tožbi glede odškodnine navedla tako: Na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 je delavec, ki poda delodajalcu izredno odpoved, upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V skladu z 30. členom pogodbe o zaposlitvi je odpovedni rok v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 60 dni. Zato je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini dveh bruto plač, kar predstavlja 1.860,60 EUR bruto.

12. Sodišče prve stopnje je očitno menilo, da za utemeljenost zahtevka manjkajo navedbe o tem, ali je tožnica pred podajo odpovedi izpolnila procesne zahteve iz drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Čeprav je šlo, kot izhaja iz pritožbenih navedb, za očitno odpravljivo nesklepčnost, sodišče tožnice napačno ni pozvalo na odpravo nesklepčnosti.

13. Ker prvostopenjskih kršitev, storjenih v postopku izdaje zamudne sodbe ni mogoče odpraviti v postopku na pritožbeni stopnji (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP), da tožnico (z dopolnitvijo manjkajočih navedb) pozove na odpravo nesklepčnosti ter v nadaljevanju ponovno odloči o zahtevku iz naslova odškodnine.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.