Jedro

Ker tožena stranka ni predložila listin, iz katerih bi bilo razvidno, da je tožnici v spornem obdobju plačo izplačala, ampak je le zatrjevala, da je tožnici na njeno prošnjo plačo izplačala na roko, pri čemer priči, ki ju je predlagala, tega nista potrdili, je tožbeni zahtevek za plačilo plače utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožnici 747,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 373,87 EUR od 15. 7. 2006 dalje do plačila in od zneska 373,87 EUR od 15. 8. 2006 dalje do plačila, vse v osmih dneh in pod izvršbo (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 572,82 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bilo v postopku brez dvoma ugotovljeno, da je tožnica toženca sama prosila, da ji izplača plačo za meseca junij in julij 2008 na roke, ker je imela na bančnem računu blokado. Meni, da ni logično in je neživljenjsko, da tožnici toženec ne bi plačal plače, če ga je sama prosila naj ji izplača denar na roke. Tako sta torej tožnica in toženec (ustno) spremenila pogodbo, dosežen je bil konsenz, stipulacijska faza je bila opravljena, opravljena pa je bila tudi solucijska faza pogodbe. Bistvo pogodbe je bilo delo in plačilo zanj, kar vse je bilo realizirano. Tudi priči sta potrdili, da sta tožnici izplačevali po nalogu šefa toliko, kot je imela tožnica ur. Meni, da je sodba sodišča prve stopnje napačna in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da se je toženec v pogodbah o zaposlitvi sklenjenih s tožnico zavezal, da bo izplačeval plačo na tožničin osebni račun (2. točka VIII. pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2006 – A3 in 9. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2005 – A2). Iz izpiska tožničinega osebnega računa za obdobje od 31. 5. 2006 do 1. 1. 2007 je razvidno, da je toženec izplačal plačo na tožničin račun le dne 21. 11. 2006 in dne 20. 12. 2006. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v kolikor se je toženec posluževal gotovinskega plačila, bi to moral storiti z blagajniškim prejemkom proti podpisu tožnice. Toženec pa je le zatrjeval, da je tožnici plačo za sporna meseca izplačal v gotovini na njeno prošnjo, češ da ima blokiran osebni račun. To sporno gotovinsko plačilo naj bi videli tudi priči, ki sta slišali prošnjo tožnice za plačilo v gotovini, videli sta pa tudi, da je tožnica denar prejela, saj ji ga je priča B.T. izročila. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju prič ugotovilo, da sta zaslišani priči tožničino prošnjo za gotovinsko plačilo sicer slišali, vendar nobena ni vedela povedati, kdaj se je to natančno zgodilo, niti koliko denarja je bilo tožnici izročeno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da ne drži trditev toženca, da je v ostalem obdobju plačo in regres tožnici nakazoval na njen osebni račun, saj navedene trditve niso izhajale iz izpiska tožničinega bančnega računa. Ker tožena stranka ni predložila listin, s katerimi bi uspela dokazati, da je tožnici v vtoževanem obdobju (junij in julij 2006) izplačala plačo, temveč le zatrjevala, da je tožnici na njeno prošnjo izplačala plačo na roko, pri tem pa priči, ki jih je predlagala, nista mogli potrditi niti kolikšen znesek je bil plačan tožnici in tudi ne za katere namene (ali je šlo za nadure, ali regres, ali redno plačo), je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi je razpolagalo. S sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje ter njegovo presojo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, soglaša tudi pritožbeno sodišče in je zato ne ponavlja.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).