Jedro

Čeprav tožnik ni predlagatelj obnove postopka iz 2. točke izreka ustavne odločbe U-I-165/09, saj je predlog vložil pred njeno objavo, pri odločanju o njegovem predlogu za obnovo postopka ni mogoče upoštevati razveljavljenega 74.b člena ZGO-1. V nasprotnem primeru namreč tožnik v svojem, v času objave ustavne odločbe še ne dokončnem postopku za obnovo, ne bi bil v enakem položaju kot predlagatelji obnove postopka iz 2. točke ustavne odločbe. Poleg tega o tožnikovem pravnem položaju, temelječem na zatrjevani pravici do udeležbe v postopku, do učinkovanja navedene razveljavitve ZGO-1 še ni bilo pravnomočno odločeno, saj ne gre za primer, ko bi tožnik že v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja zahteval, da se mu omogoči udeležba, pa bi bila ta zahteva do začetka učinkovanja razveljavitve določb ZGO-1 pravnomočno zavrnjena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Radovljica št. 351-164/2010-22 z dne 29. 2. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Radovljica je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-322/2009-7 z dne 14. 12. 2009 A.A. in B.B. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) za gradnjo dveh nezahtevnih objektov – ograje in opornega zidu na zemljišču s parc. št. 325/5 k. o. ….

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je bil izdan v ponovljenem postopku, po tem, ko je Upravno sodišče s sodbo in sklepom I U 148/2011 z dne 29. 9. 2011 tožbi delno ugodilo tako, da je odpravilo sklep prvostopenjskega organa o zavrženju predloga za obnovo postopka in zadevo v tem delu vrnilo organu v ponovni postopek z napotkom, da upravni organ v ponovnem postopku ne sme odločati po določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki jih je Ustavno sodišče razveljavilo. Predlog za obnovo postopka je organ zavrgel, ker je bil v postopku izdaje gradbenega dovoljenja upoštevan 74.b člen ZGO-1, ki je določal, da je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta samo investitor. Meni namreč, da razveljavitev prvega in drugega odstavka 62. člena ter 74.b člena ZGO-1 ne more vplivati na odločitev, saj je bilo sporno pravno razmerje v času izdaje navedene ustavne odločbe že pravnomočno rešeno. Razveljavljeni del zakona se namreč ne uporablja za razmerja, ki so nastala preden je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne ni bilo pravnomočno odločeno. Sporno gradbeno dovoljenje z dne 14. 12. 2009 pa je postalo pravnomočno 29. 12. 2009, kar pomeni, da je bilo o razmerju iz gradbenega dovoljenja pravnomočno odločeno do začetka učinkovanja razveljavitve določb ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je upravni organ ravnal v nasprotju s sodbo Upravnega sodišča I U 148/2011 in ni ugotavljal tožnikovega pravnega interesa za sodelovanje v postopku kljub temu, da je mejaš in da bi investitorja za gradnjo potrebovala njegovo soglasje. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem št. 351-322/2009-7 z dne 14. 12. 2009, in mu prizna stroške postopka. Predlaga tudi naj sodišče spremeni odločitev organa druge stopnje o stroških postopka in ugodi njegovi zahtevi za povrnitev stroškov. Podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povrnitev „pravdnih“ stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka in prizadeti stranki na tožbo niso odgovorili.

K I. točki izreka Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik predlagal obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja med drugim iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Po tej določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

Izpodbijana odločitev temelji na 74.b členu ZGO-1, sodišče pa ugotavlja, da je že s sodbo I U 148/2011 z dne 29. 9. 2011 tožnikovi tožbi ugodilo in odpravilo odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka, ker je temeljila na določbi ZGO-1, ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo. Ustavno sodišče je namreč z odločbo U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11) v 1. točki izreka razveljavilo prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1, v 2. točki pa določilo osebe, ki smejo na podlagi te odločbe predlagati obnovo postopka in odločilo, da pristojni upravni organ odloči o utemeljenosti predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja na podlagi določb ZUP in ZGO-1, ki veljajo v času odločanja o predlogu.

Iz navedenega izhaja, da je Ustavno sodišče kot podlago za odločanje o predlogih za obnovo postopka določilo predpise, veljavne v času odločanja. S tem je izključilo uporabo predpisov oz. določb, veljavnih v času izdaje gradbenega dovoljenja, ki so določali, kdo se sme udeleževati postopka kot stranski udeleženec in ki so sicer podlaga za presojo o utemeljenosti obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Ali drugače: čeprav se obstoj tega obnovitvenega razloga ugotavlja na podlagi predpisov, ki so veljali v času vodenja postopka, katerega obnova se predlaga, je Ustavno sodišče odločilo, da se razveljavljene določbe ZGO-1 – čeprav gre lahko tudi za obnovo pravnomočno končanih postopkov – ne uporabljajo.

Čeprav tožnik ni predlagatelj obnove postopka iz 2. točke izreka ustavne odločbe, saj je predlog vložil pred njeno objavo, pri odločanju o njegovem predlogu za obnovo postopka ni mogoče upoštevati razveljavljenega 74.b člena ZGO-1. V nasprotnem primeru namreč tožnik v svojem, v času objave ustavne odločbe še ne dokončnem postopku za obnovo, ne bi bil v enakem položaju kot predlagatelji obnove postopka iz 2. točke ustavne odločbe. Poleg tega o tožnikovem pravnem položaju, temelječem na zatrjevani pravici do udeležbe v postopku, do učinkovanja navedene razveljavitve ZGO-1 še ni bilo pravnomočno odločeno, saj ne gre za primer, ko bi tožnik že v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja zahteval, da se mu omogoči udeležba, pa bi bila ta zahteva do začetka učinkovanja razveljavitve določb ZGO-1 pravnomočno zavrnjena. V tem pogledu je uporaba razveljavljenih določb ZGO-1 izključena tudi z vidika 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Po 43. členu ZUstS razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi (v konkretnem primeru torej 19. 3. 2011), oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče. Ker je utemeljeno tožbeno stališče, da organ ni upošteval napotka sodišča, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, saj organ ni upošteval odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-165/09 o razveljavitvi 74.b člena ZGO-1, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek v katerem bo moral organ pri odločanju o predlogu za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja upoštevati pravna stališča iz te sodbe in ponovno preizkusiti, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji za sodelovanje tožnika v tem postopku (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj v konkretnem primeru podatki postopka za to ne dajejo podlage in torej niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Tožnik težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o dopustnosti in utemeljenosti predloga za obnovo postopka. Zato je sodišče v prvi točki izreka ugodilo tožbi glede na tožbene predloge.

K II. točki izreka V primeru, ko sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Ker je obveznost plačila stroškov odvisna od uspeha v postopku (113.in 114. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), organ o njih odloča z odločbo, s katero se postopek konča. Zato sodišče ni odločalo o stroških pritožbenega postopka.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, se navedeni znesek poviša še za 20 % DDV, torej za 70,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče pojasnjuje še, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).