Jedro

Skladno s prvim odstavkom 49. člena ZG je odločilno lastništvo gozdov, saj pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest plačujejo lastniki gozdov. Zemljiška knjiga je javna knjiga in se šteje, da je vse, kar je v njej vpisano, resnično in pravnoveljavno, kar je poseben vidik publicitetnega načela iz 6. člena ZZK-1. Skladno s prvim odstavkom 340. člena ZDavP-2 mora upravni organ, pristojen za geodetske zadeve, davčnemu organu med drugim posredovati podatke o osebah, ki so bile na presečni datum v zemljiški knjigi oziroma zemljiškem katastru vpisane kot lastniki, zakupniki ali imetniki pravice uporabe gozdnih zemljišč, na kar je davčni organ seveda vezan. Dokazovanje nasprotnega zato ni možno v postopku odmere obveznosti po ZG, temveč kvečjemu v zemljiškoknjižnem postopku, dotlej pa velja, kar izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Zato tožnica s tožbenim argumentom, da Občina Ivančna Gorica ni uredila zemljiškoknjižnega stanja, s čimer torej zatrjuje, da so podatki zemljiške knjige napačni, v tem upravnem sporu ne more uspeti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila tožnici odmerjena in v plačilo naložena pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest od osnove 2.353,60 EUR po stopnji 14,7% za leto 2018 v višini 345,98 EUR, pri čemer je ob upoštevanju med letom obračunanega obroka treba plačati le še poračun v znesku 186,57 EUR, za leto 2019 pa tudi obrok v višini 242,19 EUR. Po preteku roka za plačilo se zaračunajo zamudne obresti in začne izvršba, tožnico bremenijo njeni stroški, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so na podlagi 49. člena Zakona o gozdovih ter Uredbe o pristojbini za vzdrževanje gozdnih cest davčni zavezanci za plačilo te pristojbine lastniki gozdov po stanju na dan 30. junija leta, za katero se pristojbina odmerja. Pristojbine se ne plačuje od varovalnih gozdov, gozdov s posebnim namenom in od gozdov v območju, ki niso odprta s cestami. Pristojbina se obračunava po stopnji 14,7% od katastrskega dohodka gozdnih zemljišč, odmerja in pobira pa jo za račun lokalne skupnosti davčni organ na način, določen za davek od dohodka iz kmetijstva. Zakon o davčnem postopku v tej zvezi v 315. členu določa, da se z odmerno odločbo odmeri akontacija in poračun za tekoče leto ter obrok za naslednje leto. Pristojbina je v obravnavanem primeru tako odmerjena na osnovi katastrskega dohodka po stanju na dan 30. 6. 2018 od parcel, naštetih na str. 2-4 izpodbijane odločbe, ki znaša za gozdna zemljišča 2.359,90 EUR, od tega za varovalne gozdove 6,3 EUR, skupaj 2.353,60 EUR. Obrok pristojbine za naslednje leto je bil izračunan kot 70% zneska, odmerjenega za leto 2018, vse na podlagi 316. člena Zakona o davčnem postopku.

3. Tožničina pritožba zoper izpodbijano odločbo je bila z odločbo drugostopenjskega davčnega organa zavrnjena. Pritožbeni organ podaja obrazložitev, da mora upravni organ, pristojen za geodetske zadeve, davčnemu organu do 15. julija leta, za katero se odmerja akontacija dohodnine od katastrskega dohodka, posredovati podatke o vseh osebah, ki so bile na dan 30. junija zadevnega leta v zemljiški knjigi oz. v zemljiškem katastru vpisane kot lastniki, zakupniki ali imetniki pravice uporabe kmetijskih ali gozdnih zemljišč, ter o katastrskemu dohodku, pripisanemu tem zemljiščem. Zavod za gozdove pa mora nadalje za vse parcele gozdnih zemljišč, na katerih so varovalni gozdovi ali na katerih potekajo gozdne ceste, poslati podatke o parcelni številki in relevantnih površinah. Davčni organ je pri odmeri pristojbine vezan na tako uradno pridobljene podatke. Po prejetih podatkih je bila tožnica na dan 30. 6. 2018 lastnica gozdnih zemljišč s pripisanim katastrskim dohodkom v znesku 2.353,60 EUR, od katerega ji je bila odmerjena pristojbina. Tožnica pa v pritožbi le splošno ugovarja, da so bile pri odmeri upoštevane parcele, ki niso v njeni lasti, brez da bi konkretno navedla, katere, četudi je iz izpodbijane odločbe razvidno, na katere gozdne parcele se odmera nanaša. Zato je po presoji pritožbenega organa ta ugovor neutemeljen.

4. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, predlaga njeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje toženki ter zahteva povračilo stroškov postopka. Navaja, da je že v pritožbi ugovarjala katastrskemu dohodku in posledično višini pristojbine, vendar pa se pritožbeni organ o tem ni opredelil, kot tudi ne o tem, da nekatere nepremičnine niso v lasti tožnice. Toženka ni pojasnila, kako je izračunala višino katastrskega dohodka v višini 2.353,60 EUR; pojasnila je le, katere nepremičnine je pri izračunu katastrskega dohodka upoštevala, vendar pa je obseg upoštevanih nepremičnin napačen, zato je tudi višina pristojbine napačna. Tožnica nadalje navaja, da so z Zakonom o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij leta 1994 bile ustanovljene tudi tožnica, Občina Ivančna Gorica in Občina Dobrepolje, katerih območje je predhodno spadalo v pristojnost tožnice. Novonastale občine so opravile delitev premoženja, kriteriji za to so bili dogovorjeni s Sklepom o delitveni bilanci, in sicer po teritorialnem načelu. Pod Občino Ivančna Gorica med drugim spadajo parcele v k.o. A., B., C., D., E., F. in G., kot to izhaja iz Statuta Občine Ivančna Gorica.

5. Nato našteva parcele v k.o. A., B., C. in D., ki so v lasti Republike Slovenije. S temi zemljišči je do 22. 2. 2019 upravljala Občina Ivančna Gorica, ki je nato za nepremičnine v k.o. A. sklenila pogodbo o prenosu z Republiko Slovenijo, iz katere izhaja, da je slednja postala lastnica navedenih zemljišč na podlagi zakona, in sicer dne 11. 3. 1993. V zemljiški knjigi je bila na presečni datum vknjižena družbena lastnina in ne lastninska pravica tožnice, te nepremičnine so na podlagi omenjenega Sporazuma o delitvi premoženja Občine Grosuplje prešle v upravljanje Občine Ivančna Gorica, kar je priznala tudi toženka, saj je omenjeno pogodbo o prenosu sklenila s slednjo in ne s tožnico. Meni, da ni dopustno, da se toženka sklicuje na podatke iz zemljiške knjige, saj so bili podatki iz zemljiške knjige na dan 30. 6. 2018 v tej zvezi napačni in je zato zemljiškoknjižno stanje predstavljalo napačen prikaz pravnega stanja nepremičnin.

6. Tožnica našteva tudi parcele v k.o. B. in G., na katerih je vknjižena družbena lastnina Občine Grosuplje, a so prešle na Občino Ivančna Gorica, ki zemljiškoknjižnega stanja še ni uredila.

7. Nadalje navaja parcele v k.o. E. in F., na katerih je vpisana lastnika pravica Krajevnega ljudskega odbora Višnja Gora in so tudi prešle na Občino Ivančna Gorica, in sicer na podlagi Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij.

8. Tožnica v dokaz svojih navedb prilaga Sklep o delitveni bilanci, bilanco prejšnje Občine Grosuplje, pogodbo prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 22. 2. 2019, izpiske iz zemljiške knjige za sporne nepremičnine, sodišču pa še predlaga, naj iz zemljiške knjige pribavi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov za parcele v k.o. B., C. in D., ki jih našteva.

9. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je bila osnova za odmero predmetne pristojbine znesek 2.353,60 EUR, kar skladno z obrazložitvijo izpodbijane odločbe ustreza katastrskemu dohodku gozdnih zemljišč - parcel, ki se nahajajo v 29 katastrskih občinah, ob odštetju katarskega dohodka, ki odpade na varovalne gozdove, od katerih se predmetne pristojbine ne plačuje.

12. Tožnica je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo navedla, da so v k.o. (i) A., (ii) B., (iii) C., (iv) D., (v) E. in (vi) F. parcele, pri katerih je vpisana lastninska pravica na Kmetijsko zemljiško skupnost Grosuplje - Zemljiški sklad Družbena lastnina in se ne nahajajo na območju Občine Grosuplje, temveč pripadajo občini, kjer ležijo, t.j. Občini Ivančna Gorica, nekaj parcel v teh k.o. pa naj bi bilo v lasti fizičnih oseb. Dokaznih predlogov v pritožbi ni podala.

13. V upravnem sporu sedaj tožnica s tožbo osporava lastništvo parcel v k.o. (i) A., (ii) B., (iii) C., (iv) D., (v) E., (vi) F. in (vii) G., torej v sedmih od skupno 29 katastrskih občinah; lastništva parcel v preostalih 22 k.o., ki so navedene na str. 2-4 izpodbijane odločbe, pa tožnica v upravnem sporu ne osporava, zato sodišče njeno tožbo, ki jo sicer naperja zoper izpodbijano odločbo kot celoto, v delu, ki se nanaša na teh 22. k.o., zavrača. 14. Glede parcel v k.o. (i) A., (ii) B., (iii) C. in (iv) D., ki jih tožnica našteva na str. 3 in 4 svoje tožbe ter v zvezi s katerimi trdi, da jih je upravljala Občina Ivančna Gorica, ki je z državo 22. 2. 2019 sklenila pogodbo o prenosu ter da so bili podatki v zvezi s temi parcelami v zemljiški knjigi na presečni datum 30. 6. 2018 napačni, sodišče tožbene navedbe zavrača, saj gre za nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1), torej za nova dejstva. Tožnica je bila glede teh, za odločitev v tem postopku potencialno ključnih vprašanj, pasivna in teh dejstev ni navedla že v upravnem postopku, ne da bi za to podala opravičljive razloge.

15. Glede parcel v k.o. B. in G., na katerih je po navedbah tožbe vknjižena družbena lastnina Občine Grosuplje, a so prešle na Občino Ivančna Gorica, ki pa zemljiškoknjižnega stanja še ni uredila, sodišče tožbene navedbe ravno tako zavrača. V upravnem postopku tožnica lastništva parcel v k.o. G. sploh ni izpodbijala in gre ravno tako za nedopustno tožbeno novoto. Gre za novo dejstvo, glede katerega je bila tožnica doslej pasivna, ne da bi to opravičila. Glede nepremičnin parc. št. 890/5, /6, /13 in /19, vse k.o. B., pa sodišče glede na predhodno podane pritožbene navedbe ne sodi, da bi šlo za nedopustne novote, vendar pa so te tožbene navedbe po presoji sodišča neutemeljene. V obravnavanem primeru je skladno s prvim odstavkom 49. člena Zakona o gozdovih odločilno lastništvo gozdov, saj pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest plačujejo lastniki gozdov. Zemljiška knjiga je javna knjiga in se šteje, da je vse, kar je v njej vpisano, resnično in pravnoveljavno, kar je poseben vidik publicitetnega načela iz 6. člena Zakona o zemljiški knjigi. Skladno s prvim odstavkom 340. člena Zakona o davčnem postopku mora upravni organ, pristojen za geodetske zadeve, davčnemu organu med drugim posredovati podatke o osebah, ki so bile na presečni datum v zemljiški knjigi oziroma zemljiškem katastru vpisane kot lastniki, zakupniki ali imetniki pravice uporabe gozdnih zemljišč, na kar je davčni organ seveda vezan. Dokazovanje nasprotnega zato ni možno v postopku odmere obveznosti po Zakonu o gozdovih, temveč kvečjemu v zemljiškoknjižnem postopku, dotlej pa velja, kar izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Zato tožnica s tožbenim argumentom, da Občina Ivančna Gorica ni uredila zemljiškoknjižnega stanja, s čimer torej zatrjuje, da so podatki zemljiške knjige napačni, v tem upravnem sporu ne more uspeti.

16. Glede parcel v k.o. E. in F., na katerih je po navedbah tožbe vpisana lastninska pravica Krajevnega ljudskega odbora Višnja Gora in so tudi prešle na Občino Ivančna Gorica, in sicer na podlagi Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij, pa sodišče ravno tako sodi, da gre za nedovoljene tožbene novote. Tožnica je v pritožbi zatrjevala, da ni lastnica parcel, na katerih je vpisana lastninska pravica na Kmetijsko zemljiško skupnost Grosuplje - Zemljiški sklad Družbena lastnina, s tožbo pa osporava lastništvo parcel, na katerih je vpisana lastnika pravica Krajevnega ljudskega odbora Višnja Gora. Gre torej za novo dejstvo, glede katerega je bila tožnica doslej pasivna, brez da bi to opravičila.

17. Glede na to, da tožnica v upravnem postopku ni podala dokaznih predlogov, sodišče kot nedopustnih tožbenih novot ni upoštevalo tudi vseh v tožbi predlaganih dokazov (Sklep o delitveni bilanci, bilanco prejšnje Občine Grosuplje, pogodbo prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 22. 2. 2019 in izpiski iz zemljiške knjige za sporne nepremičnine, predlog za pridobitev pogodb o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov za parcele v k.o.B., C. in D. iz zemljiške knjige).

18. Tožnica v tožbi navaja še, da naj bi s svojo pritožbo ugovarjala katastrskemu dohodku in posledično višini pristojbine, saj naj toženka ne bi obrazložila, kako je izračunala višino katastrskega dohodka. Tudi v tem delu sodišče tožbene navedbe zavrača, namreč iz razloga materialne neizčrpanosti. Tožnica namreč kršitve procesnega prava v davčnem postopku ni uveljavljala, temveč je v pritožbi izpodbijani odločbi nasprotovala le z navajanjem, da sama ni lastnica vseh spornih parcel, tako pa možnost rednega pravnega sredstva glede tega vprašanja v upravnem postopku po vsebini ni bila izčrpana.1

19. Sodišče nepravilnosti (ničnost), na katere pazi uradoma, ni ugotovilo, izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

21. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili pravnoupoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku, izvedbo dokazov, ki jih tožnik predlaga v upravnem sporu, pa je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 56.