Jedro

Za priposestvovanje stvarne služnosti se zahteva izpolnitev dveh pogojev: 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval, morebitna nepotrebnost in nekoristnost služnosti pa je pomembna pri presoji utemeljenosti (nasprotne) tožbe za ukinitev služnosti. Drži, da lahko lastnik zemljišča nekemu ravnanju nasprotuje le, če zanj ve. Iz povedanega sledita dva zaključka. Prvič: lastnik gospodujočega zemljišča mora služnost izvrševati na zaznaven način, saj le tako lastniku služečega zemljišča omogoči, da za njegovo ravnanje izve ter mu nasprotuje, in drugič: lastnik služečega zemljišča ne more preprečiti priposestvovanja tako, da se zaradi okoliščin na njegovi strani ne seznani s sicer zaznavnim izvrševanjem služnosti in mu ne nasprotuje.

Ker je služnostna pravica nastala originarno (na podlagi priposestvovanja), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni sklepčen.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v 1. tč. izreka tako, da se tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na tretjega tožnika zoper drugo toženko, zavrne, v 2. toči izreka tako, da se tožbeni zahtevek za izstavitev za vknjižbo primerne listine tožnikom zavrne, v 5. tč. izreka pa tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje.

2. V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

3. Tretji tožnik je dolžan drugi toženki povrniti 42,14 EUR njenih stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sodbo drugo toženko zavezalo k opustitvi poseganja v služnostno pravico, ki obstoji v breme vsakokratnega lastnika njenih parcel št. 1113, 1114/1 ter 1116/2, vse k. o. G. v., v korist vsakokratnega lastnika parcel tožeče stranke (služnost hoje in voženj z osebnimi avtomobili za parc. št. 1114/2, k. o. G. v. - last prve tožnice ter služnost hoje in voženj s kmetijskimi vozili za parc. št. 1117/2 - last drugega tožnika, 1157 - last tretjega tožnika in 1158 - solastnina četrte tožnice in petega tožnika, vse k. o. G. v.), še posebej k opustitvi postavljanja ovir na dovozno kolovozno cesto; ob tem ji je naložilo še, da odstrani zadnjih šest metrov betonske škarpe z omenjene poti in zaporo iz rdeče plastične mreže, poleg tega pa naj zasuje izkopane kanale na trasi kolovozne ceste (1. tč. izreka). Odločilo je tudi, da mora druga toženka tožeči stranki izstaviti za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo mogoča vknjižba služnostnih pravic po obstoječi poti (2. tč. izreka). Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. tč. izreka), ustavilo pa je postopek zaradi motenja posesti pravice stvarne služnosti (4. tč. izreka). V stroškovnem delu izreka je drugi toženki naložilo, naj tožeči stranki plača 1.248,26 EUR pravdnih stroškov z zamudno posledico. Obrazložilo je, da so vsi tožniki in tožnice služnosti priposestvovali, saj so jih v izreku opisanem obsegu nemoteno izvrševali več kot dvajset let, druga toženka pa je nato na opisano pot postavila ovire.

(2) Zoper obsodilni del navedene sodbe (1., 2. in 5. tč. izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje druga tožena stranka (toženka). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, sicer pa naj jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob tem priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da je tožeča stranka večkrat spreminjala svoj zahtevek, sodišče pa se kljub nestrinjanju toženke s tem ni ukvarjalo. Najprej je napačno zaključilo, da do spremembe tožbenega zahtevka ni prišlo, nato pa je ocenilo, da spremembo tožbe dovoljuje iz razloga smotrnosti. Tako ni jasno, katere zahtevke je štelo kot tožbeni zahtevek; še posebej, ker je na podlagi izjave tožeče stranke ustavilo postopek glede 1.-3. tč. prvotnega zahtevka, glede ostalega njegovega dela (4.-6. tč.) pa odločitev ni razvidna. Ponavlja svoje stališče o nesklepčnosti zahtevka, ki zajema le njene parcele, ne pa tudi drugih parcel, preko katerih zatrjevana služnostna pot poteka. Meni, da lahko služnostna pot obstoji le kot celota (od njenega začetka do konca) in se tudi ne bo mogla vknjižiti samo pri nekaterih služečih zemljiščih. Tožniki bi morali tožiti vse lastnike služečih zemljišč, še posebej, ker je eden od njih (T., lastnik parc. št. 1113/2) povedal, da na njegovi nepremičnini ni dovoljeval voženj in da služnosti ne priznava. Obenem bi si tožniki morali tudi medsebojno dovoliti vknjižbo služnostne poti, ki v korist parcele št. 1158 med drugim poteka preko parcel 2. tožnika, v korist parcele št. 1157 pa še preko parcele št. 1158. Sodišče se do opisanih trditev toženke ni izjasnilo. Nadalje pritožnica napada dokazno oceno sodišča prve stopnje. Če bi prva tožnica in njeni predniki res uporabljali sporno pot, potem vikend na njihovi parceli gotovo ne bi bil v tako slabem stanju, kot to izkazujejo fotografije v spisu. Sodišče tudi ni ugotavljalo obdobja, v katerem je prednica prve tožnice (ki je umrla leta 2001) s starejšim avtomobilom (fičko) prihajala na vikend. Oče prve tožnice je zbolel in je nameraval vikend prodati, nato pa ga je leta 2006 podaril hčerki. Izpovedba prve tožnice, da ji je prvi toženec vožnjo dovolil, je nasprotna izpovedbi njenega moža, da je prvi toženec govoril o zaprtju ceste. Sodišče se do dejstva, da je imel drugi tožnik vse do leta 1999 do svoje parcele direkten dostop s ceste, ni opredeljevalo. Pritožnici se zdi neverjetno, da bi vsi tožnikovi sorodniki grabili in vozili seno z njegove parcele, ki meri približno 1.600,00 m2. Navaja, da tretji tožnik ni izkazal uporabe poti, ki bi bila podlaga za priposestvovanje služnosti in se v zvezi s tem sklicuje na njegovo izpovedbo, da je od leta 1986 šel po sporni poti le petkrat ali šestkrat, zadnjih deset let pa je sploh ni uporabljal. Neodgovorjene in neupoštevane so ostale toženkine navedbe, da imata četrta tožnica in peti tožnik (pa tudi drugi tožniki in tožnice) dostop do svojih nepremičnin preko drugih poti. Poudarja še, da jima je priča S. (pravni prednik tožene stranke) prepovedal vožnjo, saj je prišlo do škode z nasutjem gramoza v kolesnice. Obravnavana priča je od leta 1997 zaradi prometne nesreče na invalidskem vozičku, zato odtlej ni mogla kontrolirati stanja na parcelah. In ker ni mogla vedeti za vožnje, jim tudi ni mogla nasprotovati, zato pogoji priposestvovanja niso izpolnjeni. Sodišču prve stopnje nazadnje očita napačno oceno prodajne pogodbe iz leta 1976 in dovoljenja iz leta 1981, ki ju je predložila prva tožnica. Z omenjenima listinama služnost ni bila ustanovljena in tudi pot, na katero se dovoljenje nanaša, ni bila natančno opredeljena; gre zgolj za prekarij, ki ne vodi k priposestvovanju. Izpovedba prve tožnice, da je bil prvi toženec presenečen, ko ga je seznanila s papirjem glede vožnje preko parcel, kaže na njegovo dobrovernost glede neobstoja poti. Sodišče prve stopnje tudi sicer napačno sklepa, da je bila druga toženka ob pridobitvi spornih parcel (pridobila jih je leta 2006 od prvega toženca - njenega očeta) v slabi veri glede obstoja služnostne poti. Zanesla se je namreč na zemljiškoknjižno stanje, ki morebitnih bremen ne izkazuje.

(3) Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) S sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19. 3. 2009 je bila pristojnost za sojenje v tej zadevi z Višjega sodišča v Celju prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

(6) Tožeča stranka je sprva zahtevala posestno varstvo, ugotovitev obstoja služnosti ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v zvezi z dvema nepremičninama tožene stranke, kasneje pa je zahtevek razširila še na dodatno nepremičnino. Svoj zahtevek je nato preoblikovala tako, da je varstvo pred motenjem uveljavljala na temelju (služnostne) pravice ter vztrajala pri izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila. Konfesorni del zahtevka (1. tč.) je natančneje opredelila še z vlogo z dne 13. 6. 2008. Opisana ravnanja predstavljajo spremembo tožbe (184. čl. Zakona o pravdnem postopku; od tu ZPP), kot pravilno opozarja pritožnica. Vendar je kljub tej kršitvi jasno, o katerih zahtevkih je sodišče odločalo, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da so bile spremembe v konkretni zadevi smotrne. Prvotnega zahtevka v posestnem delu sicer ni bilo mogoče umakniti, saj je tožeča stranka njegovo istovetnost (razen glede izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila) spremenila; na tem mestu velja pripomniti, da ustavitev postopka glede posestnega varstva (4. tč. izreka) ni bila izpodbijana. Ker kršitev 184. čl. ZPP ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP ni mogoče govoriti.

(7) Zmotno je pripisovati sklepčnost zgolj tistim zahtevkom za varstvo služnosti poti, ki zajemajo vse nepremičnine, preko katerih pot poteka. Pomembno je, da so ta zemljišča obsežena z dejansko podlago tožbe (kar v konkretnem primeru so), ni pa treba, da jih vsebuje tožbeni predlog. Takšen tožbeni zahtevek tudi ne onemogoča vpisa služnosti pri vseh služečih zemljiščih. Podlaga vpisa priposestvovane služnosti je namreč lahko pri nekaterih nepremičninah ena ali več (prostovoljno izdanih) posadnih listin, pri drugih pa ena ali več ugotovitvenih (delov) sodb. Podrobnejše razpravljanje o možnosti vpisa služnosti pri toženkinih nepremičninah je odveč, saj je sodišče v konkretnem primeru odločalo o dajatvenem zahtevku zoper motenje služnosti (ugotovitev obstoja služnosti je bilo le predhodno vprašanje;(1) 13. čl. ZPP) ter za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (o tem glej spodaj, tč. 13.).

(8) Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ta je bila opravljena skrbno in popolno, v skladu s pravili logičnega mišljenja ter življenjskimi izkušnjami. Vrednotenje posameznih dokazov in posledično ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno, jasno in dosledno obrazloženo. Tako obstoja poti ni ugotovilo zgolj na podlagi v naravi vidnih kolesnic, tudi sicer pa toženi stranki ni uspelo dokazati, da so tožniki oziroma tožnice kolesnice ustvarile za potrebe te pravde. Prav tako za zadevo ni odločilno, da so različne osebe v pravdi sporno pot poimenovale z (natančno gledano) različnimi besednimi zvezami (dovozna pot, kolovozna pot, cesta ipd.). Slabo stanje lesene kolibe na nepremičnini parc. št. 1114/2 neposredno ne dokazuje njene neuporabe. Lahko je zgolj indic v tej smeri, ki pa ne omaje na izpovedbah mnogih prič temelječe dokazne ocene, da je prva tožnica oziroma predvsem njena pravna prednica uporabljala sporno pot. Obdobje uporabe poti za potrebe nepremičnine parc. št. 1114/2 je tudi časovno opredeljeno. Izhaja namreč tako iz leta 1976 sklenjene kupoprodajne pogodbe, s katero je prednica prve tožnice to nepremičnino kupila (A 12), kot tudi iz dovoljenja za uporabo poti iz leta 1981 (A 16). Da se je prednica prve tožnice po poti peljala v starejšem avtomobilu, kvečjemu potrjuje časovno opredeljenost obdobja uporabe poti. Pritožnica sicer pravilno ugotavlja, da omenjeno dovoljenje ne pomeni ustanovitve služnosti, kar pa ji glede na originarni način nastanka konkretne služnosti (priposestvovanje) ne more koristiti. Omenjene listine (A 12, A 16) nadalje ne omogočajo pritožničinega sklepanja, da je bilo dovoljenje za koriščenje poti dano do preklica oziroma na podoben način omejeno (prekarij). Ovir za priposestvovanje torej ni bilo.

(9) Glede na pravilno ugotovljeno okoliščino vidnosti služnostne poti na parcelah toženke je povsem pravilen in logičen zaključek, da sta prvi toženec in druga toženka zanjo vedela. Temu ne nasprotuje presenečenost prvega toženca, ko ga je prva tožnica seznanila z dovoljenjem glede vožnje preko parcel. Dobre vere oziroma opravičljive zmote o neobstoju bremen torej ni moglo biti, zato se toženka zaman sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki teh bremen ne izkazuje (2. odst. 44. čl. Stvarnopravnega zakonika; od tu SPZ).

(10) Ob ugotovitvi, da se je služnostna pot uporabljala, niti ni bistven morebitni obstoj drugih poti, preko katerih naj bi bil mogoč dostop do gospodujočih nepremičnin. Tosmerne navedbe, ki jih povzema pritožba, v svojem bistvu in vsebini oporekajo koristnosti oziroma potrebnosti služnosti, od česar njeno priposestvovanje ni odvisno (sodba in sklep VS RS z dne 9. 9. 1999, opr. št. II Ips 2/99). Opisane navedbe torej niso sklepčne; lahko bi sicer utemeljevale (nasprotni) zahtevek za ukinitev služnosti (222. čl. SPZ), ki pa ni bil postavljen.

(11) Pravni prednik toženke (S.) je sicer enkrat (v obdobju med letoma 1980-1985) prepovedal vožnjo M. J., vendar se je ta prepoved nanašala zgolj na navoz gramoza v kolesnice in ne na samo vožnjo po obstoječi poti, kot pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je bil S. od leta 1997 zaradi posledic prometne nesreče nezmožen kontrolirati stanje na (takrat še njegovem) zemljišču, na izpolnitev pogojev priposestvovanja ne vpliva. Za priposestvovanje stvarne služnosti se zahteva izpolnitev dveh pogojev: 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval (paragraf 1460 - 1464 in 1479 Občega državljanskega zakonika - ODZ; 1. odst. 54. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR; 2. odst. 217. čl. SPZ). Drži, da lahko lastnik zemljišča nekemu ravnanju nasprotuje le, če zanj ve. Iz povedanega sledita dva zaključka. Prvič: lastnik gospodujočega zemljišča mora služnost izvrševati na zaznaven način, saj le tako lastniku služečega zemljišča omogoči, da za njegovo ravnanje izve ter mu nasprotuje, in drugič: lastnik služečega zemljišča ne more preprečiti priposestvovanja tako, da se zaradi okoliščin na njegovi strani ne seznani s sicer zaznavnim izvrševanjem služnosti in mu ne nasprotuje. Za nasprotno sklepanje ni pravne podlage.

(12) Pritožnica utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z zahtevkom tretjega tožnika. Ugotovljeno je bilo, da so za življenja njegovega očeta po sporni poti vozili drva in listje; po letu 1986, ko je tretji tožnik postal lastnik parc. št. 1157, je pot uporabil le še petkrat ali šestkrat, zadnjih 10 let pa po njej ni vozil. Koliko časa so se prevozi opravljali do leta 1986 (pred smrtjo očeta), ni bilo ugotovljeno. Prevozi po tem času so bili le občasni, ti pa v konkretnem primeru ne vodijo k priposestvovanju služnosti, saj ne pomenijo njenega rednega izvrševanja (primerjaj sodbo VS RS II Ips 101/2004 z dne 13. 4. 2005 in sodbo VSL II Cp 3869/2008 z dne 4. 3. 2009). Zgolj občasne vožnje se sicer lahko priposestvujejo, če se redno izvršujejo, npr. za točno določen namen ali ob relativno točno določenem času (sezonske služnosti), o čemer pa v konkretni zadevi ni mogoče govoriti. Izvršitev petih ali šestih časovno oziroma namensko neopredeljenih voženj v razmeroma dolgem časovnem obdobju ne kaže na izvrševanje pravice, zato tretji tožnik služnosti ni mogel priposestvovati (1. odst. 54. čl. ZTLR, 2. odst. 217. čl. SPZ). Posledično je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v 1. tč. izreka spremeniti v smeri zavrnitve motilnega zahtevka tretjega tožnika (5. alineja 358. čl. ZPP) tudi zoper drugo toženko. Ker ostali pritožbeni očitki niso bili utemeljeni, nespremenjeni del 1. tč. izreka pa je prestal tudi preizkus, opravljen po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ga je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo v tem delu pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(13) Pritožbeno sodišče je ob preizkusu preostalega izpodbijanega dela po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) spoznalo, da 2. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) nima podlage v materialnem pravu. Ker je služnostna pravica nastala originarno (na podlagi priposestvovanja), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni sklepčen. Izvirni pridobitvi je inherentno, da se pravica pridobi (in s tem preneha oziroma se omeji pravica prejšnjega imetnika) neodvisno od volje prejšnjega imetnika. Vknjižbo priposestvovane stvarne pravice bo tožnik dosegel na podlagi pravnomočne ugotovitvene sodbe (3. tč. 1. odst. 40. čl. Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Do vpisa bi sicer lahko prišlo tudi, če bi mu toženec prostovoljno izdal t. im. posadno listino, s katero bi v ustrezni obliki priznal pravna dejstva, ki so podlaga za izvirno pridobitev pravice. Vendar tožnik brez ustrezne pravnoposlovne podlage od toženca takšnega ravnanja ni upravičen zahtevati. Upoštevajoč povedano, je bilo treba 2. tč. izreka sodbe sodišče prve stopnje spremeniti in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrniti (5. alineja 358. čl. ZPP).

(14) Zaradi spremenjenega uspeha pred sodiščem prve stopnje je bilo treba poseči tudi v odločitev o tam nastalih stroških. V obravnavani pravdi gre za sospornike na aktivni in na pasivni strani, pri čemer je vsaka izmed strani zastopana po svojem (enem) odvetniku. Pritožbeno sodišče je glede na vse okoliščine primera ocenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (2. odst. 154. čl. ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 161. čl. ZPP ter 1. odst. 154. čl. ZPP. V pritožbenem postopku je sosporniški položaj na aktivni strani ostal nespremenjen, medtem ko je na pasivni strani nastopala le (druga) toženka. Ta je s pritožbo v bistvenem delu (sprememba 2. tč. sodbe sodišča prve stopnje ni povzročila posebnih stroškov) uspela le proti tretjemu tožencu. Ker sosporniki načeloma krijejo stroške po enakih delih (1. odst. 161. čl. ZPP), ji je tretji tožnik - glede na pritožničin uspeh zoper njega - dolžan povrniti 1/5 njenih pritožbenih stroškov. Upoštevajoč priloženi stroškovnik, Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 210,68 EUR (375 točk za sestavo pritožbe, 20 % DDV in materialni stroški). Glede na navedeno mora tretji tožnik pritožnici povrniti 42,14 EUR.

(1) Dajatveni del zahtevka (povzet v 1. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje) se sicer sklicuje na obstoj služnosti, a njenega poteka prostorsko ne opredeli zadosti natančno.