Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kaznivo dejanje obrekovanja s tiskom po 2. odst. 107. čl. KZS je storjeno z objavo prispevka v javnem občilu. Storilec tega kaznivega dejanja je avtor prispevka. Avtor pa je oseba, ki je sestavila objavljeno besedilo ne glede na to, ali je v njem navedla lastne trditve, ali pa trditve neke druge osebe.
Pritožbi obd. D. C. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi glede kaznivega dejanja obrekovanja po II. odst. 107. čl. KZS, opisanega pod tč. 1 izreka sodbe, v odločbi o posamezni kazni, določeni za to dejanje, v enotni kazni, določeni v pogojni obsodbi, v odločbi o objavi sodbe in stroških kazenskega postopka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja obrekovanja po II. odst. 107. čl., kaznivega dejanja razžalitve po I. odst. 106. čl. in kaznivega dejanja opravljanja po I. odst. 109. čl. KZ RS. Izreklo mu je pogojno obsodbo in mu v tej za prvo dejanje določilo kazen 3 mesece zapora, za drugo 1 mesec zapora, za tretje 2 meseca zapora in nato določilo enotno kazen 5 mesecev zapora, ki se ne bi izvršila, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bi storil novega kaznivega dejanja.
Odločilo je tudi, da se v reviji "C." objavi izvleček sodbe, kolikor se nanaša na kaznivo dejanje obrekovanja ter obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.
Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni.
Obdolženec je v pritožbi predlagal tudi, da naj ga pritožbeno sodišče obvesti o seji svojega senata. Takemu predlogu sodišče druge stopnje ni sledilo, ker je ocenilo, da obdolženčeva navzočnost na seji senata za razjasnitev stvari ni potrebna (člen 446/I ZKP).
Pritožba je deloma utemeljena.
Obdolženec v pritožbi med drugim navaja, da ni imel zagovornika in da bi mu ga moralo sodišče prve stopnje postaviti po uradni dolžnosti. V zvezi s tem je obdolženca poučiti, da ni bilo podlage za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti. Obdolženec bi si lahko zagovornika najel sam, o tem je bil na začetku glavne obravnave poučen pa je izjavil, da se bo zagovarjal sam brez zagovornika. Zagovornika po uradni dolžnosti pa mora sodišče obdolžencu postaviti le, če je v zakonu predpisano, da obdolženec mora imeti zagovornika. V čl. 70 ZKP je predpisano, da obdolženec mora imeti zagovornika, če je nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brati, ali pa če je zoper njega vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči 10 let zapora, ali hujša kazen. V I. odst. 71. čl. ZKP pa je določeno, da če ni pogojev za obvezno obrambo, postopek pa teče za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora nad 3 leta, se obtožencu, ki po svojih gmotnih razmerah ne more plačati stroškov za obrambo, na njegovo zahtevo lahko postavi zagovornika po uradni dolžnosti. Ker za dejanja, katerih je obtožen obdolženec, ni predpisana kazen zapora nad 3 leta, sodišče prve stopnje obdolžencu, tudi če bi to zahteval, ne bi smelo postaviti zagovornika po uradni dolžnosti. Obdolženec v pritožbi navaja tudi, da se pritožuje zoper pisni odpravek sodbe, ki ga je podpisala zapisnikarica D.P., "saj je polovica stvari v tem odpravku neresnih". V zvezi s tem je treba obdolženca poučiti, da zapisnikarica zapisnik na glavni obravnavi in tudi sodbo z obrazložitvijo piše le po nareku sodnika. Sodnik zapisnik in sodbo prebere in podpiše. Zapisnikarica zato ne odgovarja za vsebino zapisnikov in pismenih odpravkov sodbe.
Z navedbami, da je vse, kar je izjavil o zasebnem tožilcu, citiral iz časopisov, obdolženec ne more izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je storil kaznivo dejanje razžalitve in obrekovanja. Da je obdolženec na glavni obravnavi o zasebnem tožilcu izrekel, da je klošar in svinja pri koritu, je dokazano z zapisnikom o glavni obravnavi. Že vsebina navedenih izrazov nedvomno kaže ne le na to, da so ti taki, da lahko škodujejo časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, temveč tudi, da jih je obdolženec izrekel prav z namenom zaničevanja. Zato tudi dejstvo, da je bil kot zastopnik prepričan v njihovo resničnost in da jih je kot obdolženec izrekel na glavni obravnavi, ne izključujejo kaznivost in kazenske odgovornosti.
Dokazano je tudi, da je obdolženec o zasebnem tožilcu izrekel, da je bil v norišnici. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre za raznašanje podatkov iz osebnega življenja zasebnega tožilca, ki lahko škodujejo njegovemu dobremu imenu. Resničnosti tistega, kar se raznaša iz osebnega življenja posameznika, pa pred sodiščem ni dovoljeno dokazovati. Sodišče prve stopnje pa tudi glede tega dejanja pravilno ugotavlja, da je očitno, da je obdolženec navedene besede izrekel prav z namenom razžaliti zasebnega tožilca in te tudi po vsebini ne spadajo v koncept njegove obrambe.
Sodišče prve stopnje pa je obdolžencu za kaznivi dejanji razžalitve in opravljanja izreklo tudi primerno sankcijo. Nekaznovanost in druge olajševalne okoliščine je dovolj upoštevalo, saj mu je namesto kazni izreklo le pogojno obsodbo, v tej pa je kot opomin določilo primerne kazni.
Pač pa pritožbi ni mogoče odreči utemeljenosti, kolikor se nanaša na kaznivo dejanje obrekovanja. To kaznivo dejanje stori tisti, ki o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi, neresnično. Za obstoj tega kaznivega dejanja mora sodišče dokazati, da so žaljive trditve neresnične in da se je storilec neresničnosti teh tudi zavedal. Prav o obstoju navedenega znaka kaznivega dejanja obrekovanja pa sodišče prve stopnje ni navedlo zadovoljivih razlogov. Obdolženec je zanikal neresničnost trditev, sodišče prve stopnje pa tudi z zaslišanjem zasebnega tožilca ni ugotavljalo navedenega zakonskega znaka. V obrazložitvi svoje sodbe navaja, da obdolženec na glavni obravnavi z ničemer ni poskušal dokazati svojih trditev. Če gre za obtožbo kaznivega dejanja obrekovanja, mora tožilec ponuditi dokaze, na podlagi katerih bo sodišče ugotovilo, da so žaljive trditve neresnične in tudi dokaze, da se je storilec neresničnosti trditev zavedal. Le če gre za obtožbo zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, (neresničnost ni znak tega kaznivega dejanja) lahko obdolženec uveljavi dokaz resnice in če dokaže resničnost svojih trditev, se ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa za kaznivo dejanje razžalitve. Sodišče druge stopnje je zato deloma ugodilo pritožbi obdolženca in sodbo, kolikor se nanaša na kaznivo dejanje obrekovanja razveljavilo ter zadevo v takem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi delne razveljavitve sodbe je moralo razveljaviti tudi odločbo o enotni kazni, določeni v pogojni obsodbi, in o stroških kazenskega postopka.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvajati dokaze, da bo ugotovilo, ali so trditve, s katerimi naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje obrekovanja, v objektivnem pomenu neresnične in šele potem, ali se je storilec neresničnosti teh trditev zavedal. Še posebej skrbno pa bo moralo ocenjevati, ali je obdolženec sploh storilec kaznivega dejanja, katerega je obtožen. Obtožen je namreč kaznivega dejanja obrekovanja, storjenega s tiskom po II. odst. 107. čl. KZ RS. To kaznivo dejanje je storjeno z objavo prispevka, ki vsebuje besedilo, ki pomeni kaznivo dejanje. Storilec tega kaznivega dejanja je avtor objavljenega prispevka. Avtor prispevka pa je oseba, ki je sestavila besedilo, objavljeno v časopisu, pri tem pa ni pomembno, ali je avtor v prispevku zapisal lastne trditve, ali pa raznašal trditve neke druge osebe. Druga oseba, ki posreduje avtorju članka trditve, ki pomenijo kaznivo dejanje, ni storilec kaznivega dejanja, storjenega s tiskom, lahko pa je storilec kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime, ki je storjeno z govorjeno besedo in ki ga stori s tem, da avtorju članka pove trditve, ki po svoji vsebini pomenijo kaznivo dejanje. Obdolženec naj bi po očitkih obtožbe storil kaznivo dejanje s tiskom, s tem da je v članku, objavljenem v reviji "C." o zasebnem tožilcu trdil nekaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec storilec kaznivega dejanja s tiskom, nasprotuje ugotovitvi, ki izhaja iz izvedenih dokazov in ki jo povzema tudi sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe, da je avtor članka - intervjuja novinar S.L. in ne obdolženec. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju med drugim ugotavljati tudi ali je obdolženec avtor članka in storilec kaznivega dejanja, katerega je obtožen.