Jedro

Tožnica, ki je zavarovana kot samostojna podjetnica, lahko še vedno opravlja delo v okviru svoje dejavnosti, vendar so potrebne omejitve pri delu. V primeru, ko bi šlo za delavca, bi bila takemu zavarovancu priznana pravica do premestitve. Navedeno pravico zagotavlja delodajalec. V primeru, ko gre za samozaposlenega, kot je tožnica, pa je zgolj od njega odvisno, na kakšen način bo organiziral opravljanje dejavnosti z določenimi omejitvami. Takšnemu samozaposlenemu se prizna pravica do dela z omejitvami v okviru dejavnosti, v kateri bo opravljanje le-tega organiziral sam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 21. 4. 2008 in 28. 1. 2008, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji v okviru samostojne dejavnosti priznalo pravico do dela brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, brez globokega sklanjanja in stalnih ali ponavljajočih obremenitev vratne ali ledvene hrbtenice, brez dvigovanja nad višini ramen, sunkovitih gibov z vratom, s polnim delovnim časom od 16. 1. 2008 dalje. Toženki je naložilo, da s posebno odločbo odloči o pravici in višini nadomestila za invalidnost. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice, da se jo razvrsti v II. kategorijo invalidnosti za opravljanje delo poslovodje – prodajalec v skrajšanem 4 urnem delavniku in sklenilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 913,19 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Meni, da je vprašanje, ki ga ureja 3. odstavek 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99) potrebno uporabljati še naprej, ne glede na določbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010, s katero je to odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS. Državni zbor RS v roku 6. mesecev tega vprašanja drugače še ni uredil in je zaradi tega potrebno to določilo še naprej uporabljati, saj še vedno velja, določbe drugih določil ZPIZ-1 glede pravic iz invalidskega zavarovanja pa ne urejajo specifičnega položaja samozaposlenih zavarovancev. Samozaposleni lahko uveljavijo pravico kot invalidi III. kategorije invalidnosti le, če je pri njih ugotovljena zmanjšana delovna zmožnost, če pa je pri samozaposlenih podana omejena delovna zmožnost pa zakon samozaposlenemu ne daje možnosti pridobitve pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je v 3. odstavku sodbe tožnici priznalo pravico do dela z omejitvami in s polnim delovnim časom. Navedene pravice do dela na drugem delu s polnim delovnim časom pa ZPIZ-1 ne pozna, pravica do premestitve, ki pa je sodišče ni priznalo, pa tudi v primeru samozaposlenih zavarovancev ni mogoča. Pritožba pri tem opozarja na primer iz sodne prakse v zadevi Psp 307/2010 z dne 7. 10. 2010, kjer je pritožbeno sodišče navedlo, da je za samozaposlene zavarovance značilno, da niso razporejeni oz. ne opravljajo dela na delovnem mestu, temveč opravljajo samostojno (poklicno) dejavnost. Njihova invalidnost se ne more ugotavljati z vidika dela na delovnem mestu pred nastankom invalidnosti, pa tudi ne z vidika sposobnosti za delo na drugem delovnem mestu, temveč je izhodišče za ugotavljanje invalidnosti in priznanje pravic na tej podlagi lahko le sposobnost opravljanja dejavnosti. Če je sodišče ugotovilo, da tožnica lahko opravlja delo v okviru dejavnosti z omejitvami, bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Toženka iz previdnosti navaja, da meni, da je ocena o 75 % uspehu tožnice v postopku previsoka. Sodišče bi, glede na to, da je bil zavrnjen zahtevek o razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti in po priznanju časovne razbremenitve, lahko delež uspeha tožeče stranke ocenilo na največ na 50 %.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V predmetni zadevi tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih pritožba očita sodišču. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 21. 4. 2008, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo toženke z dne 28. 1. 2008, s katero je toženka tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnila.

Sodišče prve stopnje je tudi s pomočjo sodnega izvedenskega organa ugotovilo, da tožnica, ki je zavarovanka po 15. členu ZPIZ-1, še vedno lahko opravlja dela v okviru svoje dejavnosti, vendar so potrebne omejitve pri delu, ki se nanašajo na dvigovanje in prenašanje bremen, na sklanjanje in ponavljajoče se obremenitve vratne ali ledvene hrbtenice in, da lahko opravlja dela, kjer nima vsiljenega tempa in ritma dela. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, glede delazmožnosti tožnice, toženka ne izpodbija.

Na podlagi ugotovljenih sprememb v zdravstvenem stanju je sodišče prve stopnje tožnico skladno s 3. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do dela z omejitvami v okviru dejavnosti, ki jo tožnica opravlja. Menilo je, da priznanje takšne pravice predstavlja pri odločanju o nadomestilu za invalidnost enako pravno podlago kot pravica do premestitve iz 91. člena ZPIZ-1, saj so tožnici pri delu potrebne omejitve kar pomeni, da ne gre za enak obseg dela kot ga je opravljala pred nastankom invalidnosti in gre za enako situacijo, ko je delavcu priznana pravica do premestitve, ob tem pa se pravica prizna glede na naravo dejavnosti in se s tem izenači položaj zavarovancev. Sklenilo je, da je toženka dolžna ob analogni uporabi 92. in 94. člena ZPIZ-1 odločiti o pravici do nadomestila in o tem izdati posebno odločbo.

Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno. Za določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 odločilo, da je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Državnemu zboru je naložilo, da je navedeno neskladje dolžan odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče v omenjeni odločbi med drugim ugotavlja, da je delavec invalid III. kategorije, ki ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, lahko pa še dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ter je upravičen do pravice do premestitve skladno z 91. členom ZPIZ-1 ter pravice do nadomestila za invalidnost po 92. in 94. členu ZPIZ-1 in sicer, če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, pa mu ob izpolnjevanju starostnega pogoja pripada tudi invalidska pokojnina. Če pa je pri samozaposlenemu in kmetu ugotovljeno, da ni več sposoben opravljati svojega dela, ki ga opravlja kot samozaposleni oz. kmet, pa lahko opravlja drugo ustrezno delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ZPIZ-1 ne daje nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja. V zvezi s tem vprašanjem se je ustavno sodišče postavilo na stališče, da razlog za takšno razlikovanje ni izkazan in da dejstvo, da gre za različno naravo dejavnosti in da morajo biti pravice prilagojene naravi dejavnosti, ni razumen razlog za ugotovljeno neenako obravnavanje. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave. V zvezi s citirano ustavno odločbo je pritožbeno sodišče že v večih zadevah zavzelo stališče, da je glede na to, da zakonodajalec zaenkrat še ni odpravil ugotovljenega neskladja, da je potrebno pravno praznino ustrezno zapolniti z interpretacijo ostalih zakonskih določb. Bistveno je, da imata obe vrsti zavarovancev, torej zavarovancev, zavarovanih na podlagi delovnega razmerja in zavarovancev, zavarovanih na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti oz. kmetov, enako raven varstva oz. obseg pravic.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica sicer zavarovanka po 15. členu ZPIZ-1, da še vedno lahko opravlja delo v okviru svoje dejavnosti, vendar so potrebne omejitve pri delu. V primeru, ko bi šlo za delavca, bi bila takemu zavarovancu priznana pravica do premestitve. Navedeno pravico zagotavlja delodajalec. V primeru, ko gre za samozaposlenega pa je zgolj od njega odvisno, na kakšen način bo organiziral opravljanje dejavnosti z določenimi omejitvami. Ker v obravnavanem primeru ne gre za delavca, pač pa za samozaposleno osebo, ji ni mogoče priznati pravice do premestitve, ki bi ji jo zagotovil delodajalec, pač pa pravico do dela z omejitvami v okviru dejavnosti, v kateri bo opravljanje le-te organizirala sama. Pravilno razloguje sodišče prve stopnje, da priznanje takšne pravice predstavlja pri odločanju o nadomestilu za invalidnost enako pravno podlago kot pravica do premestitve iz 91. člena ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje stroške postopka odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in sodno prakso, pri tem pa je primerno upoštevalo tudi uspeh tožnice v pravdi. Tožnica je uspela glede odprave odločb toženke in z razvrstitvijo v III. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do premestitve v okviru opravljanja samostojne dejavnosti z omejitvami, posebni stroški za zavrnilni del tožničinega zahtevka pa niti niso nastali.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.