Jedro

Stranki sta bili ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi dolžni upoštevati zakonske omejitve, ki so veljale v času, ko sta pogodbo sklepali. Navedeno pomeni, da sta bili dolžni upoštevati tudi omejitev glede višine odpravnine, kakor je bila določena v določilu 3. odstavku takrat veljavnega 449. člena ZGD (ta je določal, da če skupščina poslovodjo odpokliče brez utemeljenega razloga, mu je dolžna izplačati odpravnino v višini največ 6-kratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljal funkcijo poslovodje, če je bil mandat poslovodje določen za 4 leta ali dalj). Neupoštevanje te omejitve pomeni delno ničnost pogodbe o zaposlitvi.

S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena višja odpravnina, zato je dogovor veljaven le do najvišjega obsega, ki ga zakon še dopušča. Sama pravica do odpravnine tožniku ne gre na podlagi določbe ZGD-1, ki je veljal v času razrešitve tožnika, in tudi ne na podlagi določbe 3. odstavka 449. člena ZGD, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je tožnik lahko upravičen do odpravnine le v višini, ki upošteva v času sklepanja pogodbe veljavne zakonske omejitve, saj je vse, kar je bilo v pogodbi določeno več, nično.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni v točki III izreka, tako da se stroški postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki zvišajo z zneska 7.318,52 EUR na 7.356,78 EUR.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnika zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 8.943,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je višji zahtevek (točka II izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 7.318,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15 dnevnega izpolnitvenega roka (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, po tem ko sta se stranki poravnali o delu tožbenega zahtevka, odločalo še o pravici tožnika do odpravnine zaradi neupravičenega odpoklica s funkcije direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da del tožbenega zahtevka na plačilo odpravnine zavrne, utemeljevalo z nelogičnim stališčem, da določba pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 1998, ki se nanaša na višino odpravnine, ni bila rezultat volje strank. Obe stranki sta pogodbo o zaposlitvi podpisali, družbenik A.A. je imel pooblastilo za podpis pogodbe v imenu tožene stranke. V kolikor tožnik pogodbe pred podpisom ni prebral v celoti in v kolikor določbe o odpravnini nista predlagala niti A.A. niti A.B., ampak nekdo tretji, to ne pomeni, da ta določba ne velja. Okoliščina, da sta stranki takšno pogodbo podpisali pomeni, da sta z njeno vsebino soglašali. Tožnik, ki je bil brez utemeljenega razloga razrešen s funkcije direktorja, je zahtevek za plačilo odpravnine v višini 720.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2010 postavil na podlagi 10. člena pogodbe o zaposlitvi. Ta določa, da ima v takšnem primeru pravico do odpravnine v višini vsote treh najvišjih plač v družbi v zadnjih treh mesecih pred razrešitvijo, povečane za 100 % in sicer za vsako leto dela tožnika za družbo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je glede odpravnine potrebno upoštevati določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/1993 s sprem.), kakršne so veljale v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Pomembna je ureditev, kakršna je veljala ob odpoklicu, kakor to izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 468/2007. Zakon ob odpoklicu tožnika s funkcije direktorja ni več določal obveznosti družbe za plačilo odpravnine, vendar pa je tožnik imel pravico do izplačila pogodbeno dogovorjene odpravnine. Vsakršno nasprotno razlogovanje bi pomenilo poseg v ustavno zagotovljeno pravico tožnika do zasebne lastnine. Tudi ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi določilo o odpravnini ni bilo v nasprotju s takrat veljavnim ZGD, ki je resda omejeval odpravnino na znesek 6-kratnika mesečne plače v obdobju zadnjih 12 mesecev. V 10. členu pogodbe o zaposlitvi ni bila določena maksimalna višina odpravnine. Sodišče prve stopnje je nepravilno odmerilo stroške postopka, saj ni upoštevalo, da sta bila sporna tako temelj kot višina zahtevka. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je tožnik z zahtevkom po temelju uspel v celoti, po višini pa z 1 %, kar pomeni, da končni uspeh tožnika znaša 50,5 %, uspeh tožene stranke pa zgolj 49,5 %. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tudi preostalemu delu tožbenega zahtevka, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in posledično zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka in pri tem uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da mora biti dogovor o odpravnini vsebovan v pogodbi tudi takrat, ko temelji na korporacijski pravici odpoklicanega direktorja. Tudi 3. odstavek 449. člena v spornem času veljavnega ZGD je določal zgolj možnost, da je poslovodja v primeru odpoklica brez utemeljenega razloga upravičen do odpravnine, ne pa absolutne pravice. Ratio te določbe je bil v tem, da se odpravnina omeji na nek maksimalni znesek, dogovor o višji odpravnini pa je bil ničen, ker bi nasprotoval prisilnim predpisom. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da v 10. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorjena odpravnina ni bila rezultat volje strank, kar ob upoštevanju 15. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) pomeni, da dogovor o odpravnini ni bil sklenjen. V odsotnosti posebnega dogovora o odpravnini, le ta odpoklicanemu direktorju ni pripadala že na podlagi zakona. O odločilnih dejstvih je tako nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in samimi listinami v spisu, to je pogodbo o zaposlitvi iz leta 1998, ki ni vsebovala veljavnega dogovora med strankama o odpravnini. Razlogi izpodbijane sodbe naj bi bili tudi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje po eni strani trdi, da dogovor o odpravnini med strankama ni obstajal, po drugi strani pa je tožniku dosodilo odpravnino, ki bi lahko bila dogovorjena le s pogodbo med strankama in ne bi smela presegati z zakonom določenega zneska, zato sta 5. in 6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je tožniku priznalo najvišji možni znesek odpravnine po ZGD, čeprav ta med strankama sploh ni bil dogovorjen. Tožnik ni podal trditvene podlage in tudi ni predložil dokazov, da je upravičen do odpravnine na korporacijski podlagi. Tožnik odpravnino vtožuje izključno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 1998, glede te pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da med strankama sploh ni obstajal dogovor o odpravnini. Glede pravice do odpravnine odpoklicanemu direktorju bi sodišče moralo uporabiti določila Zakona o gospodarskih družbah (ZDG-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s sprem.), ki so veljala v času tožnikove razrešitve. ZGD-1 je dopuščal, da se poslovodjo d.o.o. razreši tudi iz neutemeljenih razlogov, pri čemer ni predvideval nobene odpravnine. Glede na to, da v pogodbi o zaposlitvi iz leta 1998 ni vsebovan dogovor o razrešitvi s funkcije direktorja, tožniku ne pripada nobena odpravnina. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo stroške v višini 15.484,20 EUR, toženi stranki pa v višini 7.548,00 EUR, čeprav sta obe stranki priglasili popolnoma enake stroške. Glede na minimalen uspeh tožnika je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v znesku 15.484,00 EUR. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tudi preostali del tožnikovega zahtevka in mu naloži plačilo celotnih priglašenih stroškov tožene stranke.

Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali sta njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo višji tožbeni zahtevek, to je razliko med vtoževano odpravnino v višini 720.000,00 EUR in dosojenim zneskom 8.943,08 EUR, čeprav je za zavrnitev delno navajalo tudi napačne razloge. Tožnik ima tako prav, ko graja stališče sodišča prve stopnje, da je določba pogodbe o zaposlitvi o odpravnini pravno neučinkovita, ker odpravnina ni bila predmet dogovora obeh podpisnikov pogodbe o zaposlitvi. Navedeno stališče je povsem zgrešeno, saj sploh ne upošteva, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi, ki vsebuje povsem jasno določbo, da ima direktor pravico do odpravnine v višini seštevka treh najvišjih plač v družbi za zadnje tri mesece pred razrešitvijo, povečanega za 100 % in sicer za vsako leto dela direktorja za družbo, če je razrešen brez utemeljenega razloga. Stališče sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z določbo 1. odstavka 56. člena OZ o tem, da če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena v pisni obliki, obe stranki sta jo podpisali, zato velja tisto kar je v tej pogodbi zapisano. Sodišče prve stopnje se povsem zgrešeno sklicuje na določbo 15. člena OZ o tem, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Stranki pogodbe o zaposlitvi sta sporazum o sestavinah te pogodbe izrazili s tem, da sta jo podpisali. Logika, ki jo ponuja sodišče prve stopnje bi pomenila, da bi se stranka obveznostim iz podpisane pogodbe o zaposlitvi lahko uspešno izognila s tem, da bi zatrjevala, da zanjo neugodne določbe ni prebrala in da ni sama predlagala uvrstitve te določbe v pogodbo. Stališče sodišča prve stopnje, da odpravnina ni bila predmet sporazuma med strankama in tudi ne rezultat volje obeh strank temelji na trditvi direktorja tožene stranke A.B. in podpisnika pogodbe v imenu tožene stranke A.A., da določba o odpravnini ni nastala na njun predlog pa tudi na izpovedbi tožnika, da je to določbo prebral šele potem, ko je bil razrešen s funkcije direktorja tožene stranke. Takšno razumevanje nastanka pogodbenih obveznosti, kot ga ponuja izpodbijana sodba na podlagi izpovedi strank, bi tudi nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja, kot enemu temeljnih načel v obligacijskih razmerij (5. člen OZ).

Vendar pa je kljub temu pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne, kar tožnik iz naslova odpravnine zahteva več od tistega, kar bi mu lahko šlo na podlagi v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi veljavnega 3. odstavka 449. člena ZGD. Ta je določal, da če skupščina poslovodjo odpokliče brez utemeljenega razloga, mu je dolžna izplačati odpravnino v višini največ 6-kratne povprečne mesečne plače, ki jo je dosegel v zadnjih 12 mesecih, ko je opravljal funkcijo poslovodje, če je bil mandat poslovodje določen za 4 leta ali dalj. Iz te določbe povsem nedvomno izhaja, da je v času veljavnosti takšne določbe 3. odstavka 449. člena ZGD poslovodji, ki je bil odpoklican brez utemeljenega razloga, šla odpravnina največ v navedeni višini, ne glede na to, če je bila v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena višja odpravnina. Iz takšne kogentne določbe izhaja, da s pogodbo o zaposlitvi takrat (ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi) ni mogla biti določena višja odpravnina od 6-kratne povprečne mesečne plače direktorja, saj bi bilo to v nasprotju z zakonom. Pogodba, ki nasprotuje prisilnemu predpisu, kar citirano določilo ZGD prav gotovo je, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (1. odstavek 86. člena OZ). V konkretnem primeru pa je potrebno upoštevati tudi določbo takrat veljavnega 1. odstavka 105. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) o delni ničnosti. Ta določa, da zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj in ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Ob upoštevanju pravil o delni ničnosti je potrebno šteti ne le da niso nične preostale pogodbene določbe, temveč tudi, da ni nično pogodbeno določilo o odpravnini v delu, ki ne presega omejitve iz že citiranega 3. odstavka v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi veljavnega 449. člena ZGD. S pogodbo o zaposlitvi je bila dogovorjena višja odpravnina, zato je dogovor veljaven le do najvišjega obsega, ki ga zakon še dopušča. Pritožba se povsem zgrešeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 468/2007 z dne 10. 2. 2009. V navedeni zadevi je bilo namreč sporno, ali je direktor, ki je bil razrešen že v času veljavnosti spremembe ZGD-F, ki nima več določb o odpravnini, upravičen do odpravnine, čeprav odpravnina v pogodbi o zaposlitvi ni bila dogovorjena. V takšnem primeru se glede pravice do odpravnine v resnici upoštevajo določbe ZGD, ki so veljale v času odpoklica in ne določbe ZGD, ki so veljale ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa v tem sporu, o kateri je odločeno z izpodbijano sodbo, ne gre za vprašanje pravice do odpravnine (ta je določena v pogodbi o zaposlitvi), temveč za vprašanje, na podlagi katerega zakona se presoja ničnost pogodbene določbe o odpravnini. Stranki sta bili ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi dolžni upoštevati zakonske omejitve, ki so veljale v času, ko sta pogodbo sklepali. Navedeno pomeni, da sta bili dolžni upoštevati tudi omejitev glede višine odpravnine, kakor je bila določena v že citiranem 3. odstavku takrat veljavnega 449. člena ZGD (Ur. l. RS, št. 20/1998). Neupoštevanje te omejitve pomeni delno ničnost pogodbe o zaposlitvi, kakor je že razloženo zgoraj. Sama pravica do odpravnine pa tožniku ne gre na podlagi določbe ZGD-1, ki je veljal v času razrešitve tožnika, in tudi ne na podlagi določbe 3. odstavka 449. člena ZGD, temveč na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je tožnik lahko upravičen do odpravnine le v višini, ki upošteva v času sklepanja pogodbe veljavne zakonske omejitve, saj je vse, kar je bilo v pogodbi določeno več, nično, kakor je tudi že razloženo zgoraj.

Zmotno je tožnikovo stališče, da pogodbeno določilo o odpravnini ni v nasprotju z v času sklepanja pogodbe veljavno določbo 3. odstavka 449. člena ZGD, ker v pogodbi ni bila določena maksimalna višina odpravnine. Pogodbeno določilo vsebuje formulo za izračun odpravnine, ki bistveno presega v času sklepanja pogodbe veljavno zakonsko omejitev. Celo v primeru, če bi tožnik funkcijo opravljal samo eno leto bi glede na določbo pogodbe o zaposlitvi bil upravičen do odpravnine, ki bi presegala njegov celoletni zaslužek, kar je več, kot bi mu lahko šlo na podlagi 3. odstavka 449. člena ZGD. Tudi tožbeni zahtevek iz naslova odpravnine očitno predstavlja več kot znašajo vse plače, ki jih je tožnik prejel v času opravljanja funkcije direktorja tožene stranke.

Absurdne so pritožbene navedbe, da razlagovanje sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo višjega zahtevka pomeni nedopusten poseg v tožnikovo pravico do zasebne lastnine. Upoštevanje pravil o ničnosti pogodbe, ki nasprotuje prisilnim predpisom, ne pomeni nikakršnega posega v pravico do zasebne lastnine.

Tožnik se neutemeljeno pritožuje v zvezi z odmero stroškov. Uveljavljena praksa delovnih in socialnih sodišč je, da se v sporih glede denarnih zahtevkov (za takšen spor pa gre tudi v tej zadevi) stroški postopka odmerjajo izključno glede na uspeh stranke v sporu, t.j. glede na razmerje med vtoževanim in dosojenim zneskom. Stranka je upravičena do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov postopka, ki ustreza deležu, s katerim je uspela v sporu. Pri tem se ne ugotavlja posebej uspeh po temelju in posebej uspeh po višini, temveč se nagrada odmeri glede na delež, s katerim je posamezna stranka uspela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v sporu uspel z 1 % svojega zahtevka, kar pomeni, da uspeh tožene stranke znaša 99 %, ter je tožnik zato upravičen do povrnitve 1 % utemeljeno priglašenih stroškov, tožena stranka pa 99 %. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje na pravilen način ugotovilo uspeh strank v tem sporu. Res pa je, da je, kakor bo razloženo v zvezi z pritožbo tožene stranke, tožniku priznalo nagrado v višjem znesku, kot pa mu gre, glede na določbe ZOdvT.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.

- K pritožbi tožene stranke: Že zgoraj je razloženo, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da glede odpravnine ni prišlo do soglasja volji obeh pogodbenih strank in da zato pogodba o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na odpravnino ne velja. Stranki sta pogodbo sklenili, določba o odpravnini ni nejasna ali nerazumljiva, res pa je, da je delno nična, kakor je že obrazloženo zgoraj.

Z navedbo, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini pogodbe o zaposlitvi iz leta 1998 in samo listino, to je pogodbo, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena ZPP. Vendar pa pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja. Tožena stranka se očitno ne strinja z interpretacijo sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do odpravnine v višini, kakršno je določal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi veljavni 3. odstavek 449. člena ZGD, vendar navedeno ne pomeni, da je podano zatrjevano nasprotje, temveč bi lahko šlo kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava.

S pritožbeno navedbo, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pravna stališča sodišča prve stopnje so sicer res delno zmotna, kakor je to že razloženo zgoraj, vendar to ne pomeni, da izpodbijane sodbe sploh ni možno preizkusiti. Prav tako ni mogoče trditi, da bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je tožniku priznalo najvišji možni znesek odpravnine po ZGD, čeprav med strankama tak znesek ni bil dogovorjen. Med strankama je bil dogovorjen mnogo višji znesek odpravnine, vendar pa je bil tak dogovor ničen, zato velja dogovor le v obsegu, ki ga kot najvišjega možnega dopušča zakon, torej v višini 6-kratne povprečne plače tožnika v zadnjih 12 mesecih. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo manj od tega kar je zahteval in že zato ne more iti za prekoračitev tožbenega zahtevka. O prekoračitvi tožbenega zahtevka namreč govorimo, če sodišče tožniku dosodi več ali nekaj drugega kot pa je ta zahteval. Sodišče prve stopnje tožniku tudi ni dosodilo nekaj drugega, tožnik je iz naslova odpravnine zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga zahteval denar in sicer plačilo zneska 720.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je dosodilo bistveno manj in sicer 8.943,08 EUR.

Nejasne so pritožbene navedbe, da tožnik ni podal trditvene podlage in da ni predložil dokazov, da je upravičen do odpravnine na korporacijsko pravni podlagi. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je bil s funkcije direktorja odpoklican brez utemeljenega razloga. Tožena stranka je te trditve sicer prerekala, vendar zgolj z navedbo, da v odpoklicu ni bil naveden razlog, ker to glede na predhodni dogovor med družbenikom in tožnikom o tem, da bo tožnik imenovan za prokurista, ni bilo potrebno in ker navajanje razlogov za odpoklic ni potrebno glede na določbe ZGD-1 in določbe 11. člena akta družbe z dne 14. 9. 2010. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil razrešen zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri njegovem delu ali zaradi nesposobnosti, temveč zaradi prilagoditve podjetja novi ekonomski situaciji, ter da tožnik tudi ni bil razrešen na podlagi medsebojnega dogovora o prenehanju funkcije. Vse navedeno pomeni, da je bil tožnik dejansko odpoklican brez utemeljenega razloga v smislu določb pogodbe o zaposlitvi. Res je, da je ZGD-1 dopuščal odpoklic brez utemeljenega razloga, ne da bi določal pravico do odpravnine, vendar je potrebno upoštevati, da je bila pravica do odpravnine v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga dogovorjena z 10. členom pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je bila sicer delno nična določba o višini te odpravnine, kolikor je presegala znesek šestkratne povprečne plače tožnika, dosežene v zadnjih 12 mesecih.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo odpravnino v višini, kakršno je dopuščala v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi veljavna določba 3. odstavka 449. člena ZGD. Podlaga za tožnikovo pravico do odpravnine je določba 10. člena pogodbe o zaposlitvi, vendar le v takšnem obsegu, ki ne pomeni ničnosti določbe zaradi nasprotja s prisilnim predpisom, to je v času sklepanja pogodbe veljavne določbe 3. odstavka 449. člena ZGD. Pogodbeno obveznost, v obsegu, ki ni ničen, je potrebno izpolniti glede na splošno določbo obligacijskega prava o dolžnosti izpolnitve obveznosti (pacta sunt servanda) iz 9. člena OZ.

Pač pa se tožena stranka utemeljeno pritožuje glede odločitve o stroških postopka. Obe stranki sta na zadnjem naroku za glavno obravnavo res priglasili nagrade po ZOdvT v enaki višini, vendar pa je tožnik že v vlogi z dne 8. 5. 2012 priglasil tudi nagrado za postopek po tar. št. 3210, to je za postopek v zvezi s pravnim sredstvom. Sodišče prve stopnje se pri priznanju te nagrade sicer nepravilno sklicuje na tar. št. 3212 (ta se nanaša na nagrado za narok v postopku z rednim pravnim sredstvom), vendar je očitno, da gre za pisno pomoto in se priznana nagrada v znesku 3.960,00 EUR nanaša na tar. št. 3210 to je nagrado za postopek. Vendar pa je ta nagrada odmerjena previsoko, saj ni šlo za nagrado za postopek zoper odločbo o glavni stvari. Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje zgolj izreklo, da ni stvarno pristojno za odločitev v tem sporu in da bo po pravnomočnosti sklepa spis odstopljen v reševanje Okrožnemu sodišču v Novi Gorici. Navedeno pomeni, da gre v tem primeru lahko kvečjemu za nagrado za postopek po tar. št. 3220, ki pa znaša le 50,00 EUR. Ostale utemeljeno priglašene stroške tožnika je sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kar pomeni, da je ugotovljene stroške potrebno znižati za 3.910,00 EUR (3.960,00 EUR – 50,00 EUR). Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnika tako znašajo 11.574,20 EUR, tožnik pa je upravičen do povrnitve 1 % tega zneska, kar znaša 115,74 EUR. Utemeljeno priglašene stroške tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v višini 7.548,00 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 99 % tega zneska, kar znaša 7.472,52 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže da je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v znesku 7.356,78 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako, da je znesek, ki ga je tožnik dolžan povrniti toženi stranki zvišalo z zneska 7.318,52 EUR na znesek 7.356,78 EUR.

V preostalem je drugostopenjsko sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del prvostopenjske sodbe, saj je ugotovilo, da s pritožbama uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Nobenega od strank ni uspela s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, tožena stranka pa je le v neznatnem delu uspela s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka.