Jedro

Res je med izvršenim plačilom in umikom tožbe poteklo devet mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 78,34 EUR (namesto 164,32 EUR) v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 85,59 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka), tožniku pa naložilo, da je toženki dolžan povrniti stroške postopka v znesku 164,32 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka navedenega sklepa se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je toženka pripadnikom Slovenske vojske (SV) več let kršila pravice, ker jim ni plačevala dodatkov za nadurno delo. Na opozorila o teh kršitvah je toženka reagirala šele junija 2017, ko je že bilo vloženih več sto tožb. Sprejela je odredbo o plačilu 30 % dodatka, kar je realizirala 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018. Še vedno pa je odprto vprašanje, ali pripadnikom SV pripada 30 % ali pa celo 130 % za opravljene nadure. Tako ni razumljivo, kdaj je nastopil trenutek, ko naj bi bil tožnik dolžan umakniti tožbo, saj je trenutek, ko naj bi toženka zahtevka v celoti izpolnila, negotov. Zato bi sodišče pri odločanju o stroških moralo uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP in o povrnitvi stroškov uporabiti pravila o uspehu v pravdi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženki naloži povrnitev vseh potrebnih stroškov tožnika, ki jih je priglasil. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 339. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6. 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

5. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer sploh ne navaja, katera kršitev naj bi bila storjena, niti ni tega mogoče ugotoviti iz navedb v pritožbi. Zato tega razloga ni bilo mogoče preizkusiti.

6. Utemeljen pa je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožnik od toženke zahteval dodatek za nadurno delo, in sicer 179,31 EUR za referenčno obdobje 1. 7. - 31. 12. 2011 in 258,82 EUR za referenčno obdobje 1. 1. - 30. 6. 2012. V vlogi z dne 15. 6. 2018 je tožnik navedel, da mu je toženka 5. 12. 2017 plačala 91,70 EUR bruto in da zato nad navedenim nespornim zneskom tožbo umika. Toženka je 17. 7. 2018 podala soglasje k umiku in smiselno zahtevala povrnitev vseh stroškov, ker umik tožbe ni bil podan takoj po delni izpolnitvi zahtevka. Poleg tega je bil umik podan le za presežek nad plačanim zneskom, torej v neizpolnjenem delu, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek v tem delu potrebno zavrniti. Za tem je tožnik z vlogo z dne 23. 8. 2018 tožbo umaknil v celoti, sodišče prve stopnje pa je 3. 9. 2018 izdalo sklep o ustavitvi postopka in tožniku naložilo, da toženki povrne vse potrebne pravdne stroške.

7. Iz navedenih podatkov v spisu izhaja, da je toženka del vtoževane terjatve tožniku plačala decembra 2017, torej po odgovoru na tožbo, v katerem je tožbeni zahtevek prerekala po temelju in višini. Res je med izvršenim plačilom in umikom tožbe poteklo devet mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost (tako tudi sklep VSL, opr. št. II Cpg 1320/2016). Zato je sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka materialnopravno zmotno oprlo na 158. člen ZPP in tožniku naložilo povrnitev vseh stroškov toženke, ker tožbe ni umaknil takoj po (delni) izpolnitvi zahtevka, ampak bi moralo uporabiti pravilo doseženega uspeha v pravdi. To pa obenem tudi pomeni, da je nepravilno stališče tožnika, da je upravičen do povrnitve vseh priglašenih stroškov, ker so vsi bili potrebni za postopek. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvi odstavek 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožnik tožbo (takoj) umakne po delni izpolnitvi zahtevka, lahko od toženke zahteva toliko pravdnih stroškov, kolikor mu pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 78,34 EUR.

Tožnik je od toženke zahteval 438,13 EUR, tožba pa je bila utemeljena za 91,70 EUR, kar pomeni 20,92 % uspeh. Obratno pomeni, da znaša uspeh toženke v pravdi 79,08 %.

Tožnik je upravičen do naslednjih potrebnih stroškov, upoštevaje Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.): tožba 200 točk (tar. št. 15/1/a), pripravljalna vloga 150 točk (tar. št. 15/2), umik tožbe 50 točk (tar. št. 19/4), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), 22 % DDV ter sodna taksa 18,20 EUR, skupaj 246,66 EUR. Glede na uspeh pa tožniku pripadajo stroški v višini 51,60 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo stroške toženke v višini 164,32 EUR, glede na 79,08 % uspeh v postopku pa je upravičena do povračila stroškov v znesku 129,94 EUR. Po medsebojnem pobotanju tožnik toženki dolguje 78,34 EUR stroškov.

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je odločitev sodišča prve stopnje izpodbijal v celoti (164,32 EUR), saj je predlagal spremembo tako, da se mu priznajo vsi priglašeni stroški. Ker je pritožbeno sodišče navedeni znesek znižalo na 78,34 EUR, to pomeni, da je tožnik delno uspel za 85,98 EUR oziroma za 52,32 %. Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP se tožniku prizna: pritožba 250 točk (tar. št. 15/4), 2 % materialni stroški (11. člen OT), 22 % DDV ter sodna taksa za pritožbo 20,80 EUR, skupaj 163,58 EUR, glede na uspeh s pritožbo pa je tožnik upravičen do 85,59 EUR.