Jedro

Krive izpovedbe ni, če je priča prepričana, da se je dogodek pripetil oziroma odigral tako, kot ga pojasnjuje.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega J.B. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja krive izpovedbe po členu 289/III KZ. Obdolžencu je izreklo kazen tri mesece zapora in mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Zoper sodbo je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala spremembo sodbe v oprostilno oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom, podrejeno pa izrek milejše kazenske sankcije. Višja državna tožilka je v pisnem mnenju, podanem v skladu z določbo člena 445/II ZKP, predlagala ugoditev pritožbi. Pritožba je utemeljena. Da bi sodišče prve stopnje lahko obdolženega J.B. spoznalo za krivega po obtožnem predlogu, torej da je v kazenskem postopku krivo izpovedoval s tem, da je na glavni obravnavi dne 6.3.1996 izpovedal, da K.M. dne 27.6.1994 ni udaril in poškodoval D.A., bi moralo nedvomno ugotoviti, da je obdolženi B. videl, da je K. udaril D., pa je kljub temu, da je to videl, izpovedal, da K. tega ni storil. Sodišče prve stopnje sicer kot dokaz za takšen zaključek navaja, da je prav obdolženi B. trdil, da je bil ves čas prisoten na kraju, ko sta se D. in K. prepirala, pa čeprav sprejema tudi izpovedbo D., da ga na kraju dogajanja, ko je bil poškodovan, ni videl temveč le slišal. Če pa je oškodovanec D., B. le slišal, to še ne pomeni, da je B. videl napad K. nanj. Zato se kljub prepričanju obdolženega B., da je bil ves čas navzoč, kar sodišče prve stopnje šteje kot odločilen dokaz, utegne izkazati, da vendarle ni bil ves čas prisoten in da udarca ni videl in da se obdolženčeva izpovedba ujema s tistim, kar je videl, pa čeprav to ni v skladu s celotnim objektivnim dogajanjem. Zato obstaja dvom v ugotovljeno odločilno dejstvo, da se je B. neresničnosti svoje izpovedbe zavedal in da je hotel lažno izpovedovati prav zato, da bi razbremenil K.. Krive izpovedbe namreč ni, če je priča prepričana, da se je dogodek pripetil oziroma odigral tako, kot ga pojasnjuje. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornice, ki izpodbija ugotovljeno odločilno dejstvo, da je obdolženi Bašelj naklepno dogodek opisoval drugače, ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom. V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje s ponovnim zaslišanjem A.D. in T. D. z gotovostjo ugotoviti, ali je obdolženi J.B. dne 27.6.1994 stal pri vhodu na K. dvorišče in to med traktorjem in D. v trenutku, ko je ta pritekel po travniku in videl tisti del dogajanja, ko je K. pristopil do D. in ga udaril z roko po obrazu. Šele če bo ugotovilo, da je to videl, pa je kljub temu izpovedal drugače, bo lahko sklepalo tudi na obstoj subjektivnega znaka očitanega mu kaznivega dejanja krive izpovedbe po členu 289/III KZ.