Jedro

Cena po Pogodbi je bila določena s klavzulo „ključ v roke“. Že glede na vsebino takega dogovora ni mogoče slediti trditvi tožene stranke, da so osnova za obračun del podatki iz knjige obračunskih izmer.

Gradbeni dnevnik bi morala voditi in hraniti tožena stranka kot izvajalec del, ne pa tožeča stranka, ki je bila njen podizvajalec. Okoliščina, da investitor nima shranjenega gradbenega dnevnika, ne predstavlja pravno relevantnega dejstva v tem sporu med izvajalcem in podizvajalcem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici Ig 340/2006 z dne 13. 11. 2006 v 1. in 3. točki izreka (1. odstavek izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor v znesku 10.819,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 11 .2003 do plačila (2. odstavek izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 4.004,16 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. odstavek izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma da ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke, stroške postopka pa naloži tožeči stranki, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem sporu tožeča stranka zahteva plačilo še neplačanega zneska po končni situaciji št. 03-390-000283 z dne 7. 10. 2003 s pripadajočimi obrestmi, ki jo je toženi stranki izstavila za plačilo opravljenih del na objektu OŠ A.. Tožena stranka v istem postopku v pobot uveljavlja zahtevek za plačilo zneska 10.819,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2003 dalje iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude tožeče stranke z izvršitvijo pogodbenih del. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja naslednje pravno relevantno dejansko stanje. Tožeča stranka je na podlagi Pogodbe št. 1492/16 z dne 30. 1. 2003 (nadalje: Pogodba) opravljala dela pri izvedbi strojne in elektro inštalacije kot podizvajalec tožene stranke in sicer po sistemu »ključ v roke«. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka z izvedbo del zamujala, da tožene stranke ni zaprosila za podaljšanje roka za izvedbo del po pogodbi in da ji slednja roka tudi ni podaljšala. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je bil objekt predan v uporabo in s strani investitorja prevzet z zamudo ter da je neopravičena zamuda izvajalca trajala 15 dni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da tožeča stranka ni bila odgovorna za zamudo pri izvedbi del, saj je do tega prišlo zaradi zamude pri izvedbi gradbeno obrtniških del, ki jih je izvajala tožena stranka sama.

7. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo (oziroma vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi), pobotni ugovor tožene stranke pa je zavrnilo (pravilno bi se izrek v tem delu glasil, da v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji).

8. Odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke temelji na 619. členu Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. V tem primeru sta se pravdni stranki s Pogodbo dogovorili tudi za uporabo Posebnih gradbenih uzancah (PGU). Ta glede izplačila na podlagi situacije določajo, da overitev situacije po naročniku ni pogoj za plačilo na njeni podlagi (65. uzanca) ter da je končno situacijo mogoče izpodbijati v roku za njeno plačilo (63. in 64. uzanca). Kot izhaja iz povzetih določil je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki vtoževani neplačani znesek ne glede na to, da končne situacije ni potrdila.

9. Prav tako ne more uspeti z ugovorom, ki ga ponavlja v pritožbi, da tožeča stranka ni opravila vseh del, ki so bila predmet Pogodbe, saj tega ugovora tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala. Glede ugotovitve, da je tožeča stranka upravičena do plačila, je zato sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožeče stranke. Ugotovilo je, da bila dela na spornem objektu zaključena dne 5. 11. 2003 in da je bil objekt s strani investitorja prevzet dne 20. 11. 2003. Da so bila v celoti dokončana tudi dela, za opravo katerih se je zavezala tožeča stranka kot podizvajalec tožene stranke, je torej sodišče prve stopnje, ob nekonkretiziranem ugovoru tožene stranke pravilno sklepalo na podlagi ugotovitve, da je bilo objekt kot celota prevzet s strani investitorja.

10. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi tožeča stranka izvedbo del morala dokazati s predložitvijo knjige obračunskih izmer. Kot je razvidno iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila cena po Pogodbi določena s klavzulo „ključ v roke“ (659. člen OZ). Že glede na vsebino takega dogovora ni mogoče slediti trditvi tožene stranke, da so osnova za obračun del podatki iz knjige obračunskih izmer. Poleg tega pa tudi iz 2. odstavka 2. člena Pravilnika o vsebini in načinu vodenja dnevnika o izvajanju del ter o načinu označitve gradbišča (Ur. l. RS št. 35/98 in 41/2001) izhaja, da se poleg gradbenega dnevnika ločeno vodi še knjiga obračunskih izmer zgolj v primeru, če so cene v gradbeni pogodbi določene za mersko enoto posameznih del, torej kot cena na enoto (654. člen OZ). Sodišče prve stopnje je, na podlagi vsega navedenega, po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

11. Pravna podlaga glede odločitve o pobotnem ugovoru je v 250. členu OZ, po katerem upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Vsebinsko enako je določeno tudi v 57. uzanci PGU, po kateri je dolžnik oproščen plačila pogodbene kazni, če je prišlo do neizpolnitve ali neredne izpolnitve pogodbene obveznosti zaradi vzroka, za katerega ni odgovoren.

12. Pritožbeno sklicevanje tožene stranke na s pogodbo predviden postopek podaljšanja roka izvedbe del, po presoji pritožbenega sodišča ni odločilno. Iz 4. člena Pogodbe izhaja obveznost tožeče stranke, da bo prevzeta dela izvršila v pogodbeno dogovorjenih rokih ter možnost in postopek sporazumnega podaljšanja roka za izvedbo del.(1) Možnost podaljšanja rokov izhaja tudi iz določil 42, 44 in 46 Posebnih gradbenih uzanc, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi. S pogodbo sta se pogodbeni stranki torej dogovorili za postopek podaljšanja roka izvedbe del, ne pa za postopek ugotavljanja krivde za zamudo z izvedbo del. Zato je treba šteti, da je pogodbeni dogovor glede načina podaljšanja roka za izvedbo del relevanten za presojo vprašanja, ali je bila tožeča stranka z izpolnitvijo pogodbenih obveznosti v zamudi, ne pa glede ugotavljanja krivde za zamudo, kot to zmotno meni pritožba. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožeča stranka z deli zamujala, ni pa odgovorna za zamudo, tožena stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.

13. Kot je bilo torej ugotovljeno, je sodišče prve stopnje odločitev glede pobotnega ugovora oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka ni odgovorna za zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti. Nedoslednost izpodbijane sodbe, ko na 5. strani ugotavlja, da si je tožena stranka pogodbeno kazen pravočasno pridržala, na 6. strani pa obratno, zato na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva. Zato relativna bistvena kršitev določb postopka (1. odstavek 339. člena ZPP) zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, ni podana.

14. Sodišče prve stopnje je sklep, da je bil vzrok za zamudo izven sfere tožeče stranke, oprlo na več razlogov. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil eden od razlogov za zamudo dejstvo, da je tožeča stranka po nalogu tožene stranke izvajala dela, ki so bila naknadno naročena. Poleg tega iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožeča stranka dokazala, da je bila vzrok za zamudo tožeče stranke zamuda z gradbenimi deli, ki jih je izvajala tožena stranka. Dokazno oceno je oprlo na zaslišanje zaslišanih prič ter na fikcijo iz 5. odstavka 227. člena ZPP, menilo pa je tudi, da predstavlja vrstni red izvajanja del splošno znano dejstvo.

15. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka sicer v pritožbi utemeljeno napada ugotovitev sodišča prve stopnje „da je strojne in elektro instalacije mogoče opraviti šele potem, ko so gradbeno – obrtniška dela v pretežni meri dokončana“, saj ne gre za splošno znano dejstvo v smislu 5. odstavka 214. člena ZPP. Ker pa je sodišče prve stopnje svoje sklep oprlo na več različnih podlag oziroma razlogov, tožena stranka zgolj s tem razlogom presoje sodišča prve stopnje kot celote ni uspela omajati.

16. Sodišče tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost iz zakonitost izpodbijane sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP) v zvezi s pozivom toženi stranki, da predloži gradbeni dnevnik. Tožena stranka je bila po pooblaščencu pozvana k predložitvi gradbenega dnevnika z dopisom z dne 31. 3. 2010 (list. št. 186). Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 28. 5. 2010 pa tudi izhaja, da je bila s strani prvostopenjskega sodišča pozvana na predložitev gradbenega dnevnika in hkrati opozorjena na posledice v skladu s 5. odstavkom 227. člena ZPP, če tega ne bo storila (list. št. 192).

17. V skladu s 1. odstavkom 3. člena Pravilnika o vsebini in načinu vodenja dnevnika o izvajanju del ter o načinu označitve gradbišča (Ur. l. RS št. 35/98 in 41/01) mora voditi gradbeni dnevnik izvajalsko podjetje, ki gradi ali rekonstruira obstoječi objekt oziroma izvaja druga dela (izvajalec). Kot je nadalje določal 2. odstavek 9. člena Pravilnika, je moral tako investitor, kot tudi izvajalec – v konkretnem primeru tožena stranka - hraniti izvod gradbenega dnevnika najmanj 10 let. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani odločbi sicer sklicevalo na napačno določbo (13. člen Pravilnika), vendar pa je materialno pravo kljub temu pravilno uporabilo, saj je pravilno štelo, da bi gradbeni dnevnik morala voditi in hraniti tožena stranka kot izvajalec del, ne pa tožeča stranka, ki je bila njen podizvajalec. Okoliščina, da investitor nima shranjenega gradbenega dnevnika, ne predstavlja pravno relevantnega dejstva v tem sporu med izvajalcem in podizvajalcem.

18. Tožeča strank je dokaz z vpogledom v gradbeni dnevnik predlagala pravočasno, to je s prvo pripravljalno vlogo z dne 15. 4. 2008. S tem, ko je predlagala pridobitev gradbenega dnevnika od investitorja (in od tožene stranke) namesto od Upravne enote, ni predlagala izvedbe novega dokaza. Trditve tožene stranke o prekluziji (prvi odstavek 286. člena ZPP) so že zato neutemeljene.

19. Izpodbijana sodba vsebuje v zvezi z zamudo in vzroki za zamudo, po presoji pritožbenega sodišča, dovolj razlogov, da je sposobna preizkusa. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da je tožeča stranka na podlagi 5. odstavka 227. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dokazala svojo trditev, da je bila vzrok za zamudo tožeče stranke, prav zamuda z deli tožene stranke. Ker gradbeni dnevnik ni bil predložen, tudi postavitev izvedenca gradbene stroke ni bila potrebna. Slednji bi namreč le na podlagi ustrezne gradbene dokumentacije lahko podal strokovno mnenje o tem, ali je tudi tožena stranka zamujala z deli in ali dokončanje del s strani tožeče stranke res ni bilo mogoče zaradi zamude tožene stranke.

20. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožena stranka sicer res predlagala izvedbo dokazov v zvezi z dejstvom, da ne razpolaga z gradbenim dnevnikom, da pa ni navedla nobenih razlogov, zakaj ga nima. V tem primeru (kot je bilo že obrazloženo) velja, da je bila tožena stranka dolžna hraniti gradbeni dnevnik, zato se domneva, da ga ima shranjenega, na toženi stranki pa je bilo trditveno in dokazno breme glede razlogov, zakaj tega dokaza nima shranjenega (primerjaj II Ips 327/2009). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka ne more uspeti zgolj z dokazovanjem trditve, da gradbenega dnevnika nima, ne da bi pojasnila in dokazala obstoj utemeljenih razlogov za to. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlagane dokaze z zaslišanjem predlaganih prič, ki naj bi izpovedale, da z gradbenim dnevnikom ne razpolaga.

21. Neutemeljena pa je tudi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi tožeča stranka priznala določen del pobotnega ugovora. Iz zapisa v prvi pripravljalni vlogi tožeče stranke, je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožeča stranka po temelju v celoti prerekala tožbeni zahtevek („V dokaz, da tožeča stranka ni odgovorna za zamudo 15-ih dni,...“), kot to izhaja iz 2. odstavka na 3. strani prve pripravljalne vloge z dne 15. 4. 2008. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da terjatev tožene stranke ne obstoji, saj po temelju ni utemeljena, o višini pogodbene kazni ni odločalo. Zato sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati le delnega prerekanja višine (nad zneskom 179.332,93 SIT oziroma 748,34 EUR) v pobot postavljene terjatve.

22. Po presoji pritožbenega sodišča niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).

(1) Besedilo drugega odstavka 4. člena Pogodbe se glasi: „ Če izvajalec po krivdi naročnika ne more pričeti z deli v pogodbenem roku, se mu za ta čas lahko podaljša rok dovršitve del. Izvajalec mora krivdo oziroma zamudo naročnika vpisati v gradbeni dnevnik takoj ko je nastala, sicer ne more uspešno zahtevati podaljšanje roka. Podaljšanje roka mora biti sporazumno zapisniško ugotovljeno.“