Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ZPP dolžno pravdnim strankam razkriti tudi svoj pravni pogled na zadevo in (če se izkaže, da je dejansko stanje pomanjkljivo navedeno), stranke opozoriti na možnost drugačne pravne kvalifikacije ter ju spodbuditi k dopolnitvi trditev.

Čeprav je tožeča stranka določbo tretjega odstavka 20. člena Odloka poznala, saj se je tudi sama sklicevala nanjo, so se trditve pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje osredotočile na to, da tožena stranka ni bila podpisnica pogodbe, temveč le podpisnica sporazuma, ni pa se izkazalo za sporno, ali je tožena stranka skupaj s koncesionarjem, družbo A., d. d. dala skupno ponudbo za koncesijo oziroma ali je bila navedena v ponudbi kot oseba, ki bo sodelovala pri izvedbi koncesije. Tožeča stranka je namreč v konkretnem primeru glede na ugovore tožene stranke lahko štela, da bo za razrešitev vprašanja pasivne stvarne legitimacije odločilna pogodba in sporazum in ne dokumentacija iz faze ponudbe v postopku podelitve koncesije. Če bi sodišče prve stopnje pravdni stranki opozorilo na uporabo določbe, ki je bila odločilna v zadevi, in bi se izkazalo, da so pogoji za prenos koncesijskega razmerja brez soglasja koncedenta iz tretjega odstavka 20. člena Odloka izpolnjeni, bi bila pasivna stvarna legitimacija tožene stranke v konkretnem primeru podana.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja svoje prerekane terjatve do tožene stranke. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da razveljavi le sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

4. Revizija je utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Tožeča stranka kot koncedent je 18. 4. 2007 z družbo A., d. d. kot koncesionarjem sklenila koncesijsko pogodbo za gradnjo in upravljanje turističnega pristanišča M. in krajevnega pristanišča ob izlivu B. ter za izvajanje javnih služb na področju pomorskih dejavnosti (v nadaljevanju koncesijska pogodba).

- Istega dne sta družba A., d. d. in tožena stranka sklenili sporazum o prenosu koncesijskega razmerja, s katerim naj bi na toženo stranko prešle vse pravice in obveznosti iz koncesijske pogodbe (v nadaljevanju sporazum). Tega sporazuma tožeča stranka ni podpisala.

- Tožeča stranka je 19. 1. 2010 odstopila od koncesijske pogodbe.

6. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi kršitve koncesijske pogodbe. Navajala je, da je tožena stranka prekoračila roke, določene za gradnjo. Tožena stranka je v postopku ugovarjala svoji stvarni legitimaciji. Trdila je, da ta ni podana, saj sama ni stranka koncesijske pogodbe.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta tožbeni zahtevek zavrnili na podlagi ugotovitve, da pravdni stranki nista bili v neposrednem pogodbenem odnosu, saj tožena stranka ni bila stranka koncesijske pogodbe, tožeča stranka pa ni podpisala sporazuma. Sklicevali sta se na Odlok o koncesiji za gradnjo in upravljanje turističnega pristanišča M. in krajevnega pristanišča ob izlivu B. (v nadaljevanju Odlok), Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) in na Zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS).

8. Občinski svet tožeče stranke je z Odlokom (ki je hkrati tudi koncesijski akt) določil turistično pristanišče M. in krajevno pristanišče ob izlivu B., njuno namembnost in način upravljanja ter zagotavljanje izvajanja obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb na področju pomorskih dejavnosti, ki jih mora zagotavljati tožeča stranka (1. člen Odloka). Z družbo A., d. d. je tožeča stranka nato sklenila koncesijsko pogodbo, ta pa je s toženo stranko sklenila sporazum o prenosu koncesijskega razmerja. V tretjem odstavku 20. člena Odloka je določeno, da je koncesijsko razmerje mogoče prenesti na drugo osebo s predhodnim soglasjem koncedenta (tožeče stranke). Navedena določba je skladna tudi s prvim odstavkom 122. člena OZ(1) in 46. členom ZGJS(2). Predhodno soglasje koncedenta pa ni potrebno, kadar koncesionar koncesijsko razmerje prenese na osebe, s katerimi je dal skupno ponudbo za koncesijo oziroma jih je v svoji ponudbi navedel kot osebe, ki bodo sodelovale pri izvedbi koncesije. Tak prenos mora biti skladen s ponudbo in koncesijsko pogodbo (tretji odstavek 20. člena Odloka). Iz določbe 8.4.1.2 koncesijske pogodbe izhaja enako: koncesionar lahko koncesijo prenese na drugo osebo s predhodnim pismenim soglasjem koncedenta. Koncesijska pogodba sicer za razliko od Odloka ne določa, da soglasje koncedenta ni potrebno v primeru, kadar se koncesija prenaša na osebo, ki je s koncesionarjem dala skupno ponudbo, vendar pa po izrecnem določilu koncesijske pogodbe v primeru neskladja med koncesijskim aktom (Odlokom) in koncesijsko pogodbo veljajo določbe Odloka (prvi odstavek določbe 1.4. koncesijske pogodbe).

9. Sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, da na podlagi sporazuma ni mogoče šteti, da se je tožeča stranka kot koncedentka strinjala s prenosom koncesijskega razmerja na toženo stranko, saj sporazuma sama ni podpisala. Tega zaključka tožeča stranka v reviziji niti ne izpodbija, temveč opozarja na bistvene kršitve procesnih določb, ker sodišče prve stopnje ni štelo za priznanega dejstva, da je bilo s sporazumom koncesijsko razmerje preneseno, in ker ni izvedlo materialnega procesnega vodstva.

10. Ne drži revizijski očitek, da bi sodišči prve in druge stopnje morali šteti za priznano dejstvo, da je na podlagi sporazuma prišlo do prenosa koncesijskega razmerja na toženo stranko. Res je sicer, da tožena stranka podpisa sporazuma ni zanikala, vendar to ne pomeni, da se je strinjala z materialnopravnim zaključkom, da je že avtomatično s podpisom sporazuma vstopila v pravice in obveznosti koncesionarja v razmerju do tožeče stranke. S tem, ko tožena stranka ni zanikala podpisa sporazuma, je le priznala, da je tak sporazum res sklenila, ne pa tudi, da je na njegovi podlagi sama postala koncesionar. Očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje v zvezi s tem zagrešili bistveno kršitev določb ZPP, tako ni podan.

11. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkljivih trditev tožeče stranke v zvezi s pasivno stvarno legitimacijo, sicer ni izdalo sodbe, ki bi za tožečo stranko pomenila presenečenje (kot je pravilno obrazložilo pritožbeno sodišče), je pa zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni uporabilo določbe 285. člena ZPP o materialnem procesnem vodstvu. Tožeča stranka je pasivno stvarno legitimacijo tožene stranke utemeljevala na koncesijski pogodbi in sporazumu, tožena stranka pa se je branila s trditvami, da koncesijske pogodbe ni podpisala. To dejstvo med pravdnima strankama v postopku niti ni bilo sporno. Sodišče je zaključek o pomanjkanju pasivne stvarne legitimacije utemeljilo na določbi tretjega odstavka 20. člena Odloka in pomanjkanju trditev tožeče stranke, da bi tožena stranka s koncesionarjem dala skupno ponudbo oziroma bila navedena kot oseba, ki bo sodelovala pri izvedbi koncesije. O navedenem vprašanju pravdni stranki nista podali nobenih trditev in v zvezi s tem tudi nista predlagali nobenega dokaza, saj očitno na uporabo te pravne podlage nista pomislili. Dolžnost sodišča prve stopnje, ki izhaja iz 285. člena ZPP, je, da skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank ter da se dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja, ki so pomembna za odločbo. Sodišče prve stopnje je tako dolžno pravdnima strankama razkriti tudi svoj pravni pogled na zadevo in (če se izkaže, da je dejansko stanje pomanjkljivo navedeno), stranke opozoriti na možnost drugačne pravne kvalifikacije ter ju spodbuditi k dopolnitvi trditev.(3) Čeprav je tožeča stranka določbo tretjega odstavka 20. člena Odloka poznala, saj se je tudi sama sklicevala nanjo, so se trditve pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje osredotočile na to, da tožena stranka ni bila podpisnica pogodbe, temveč le podpisnica sporazuma, ni pa se izkazalo za sporno, ali je tožena stranka skupaj s koncesionarjem, družbo A., d. d. dala skupno ponudbo za koncesijo oziroma ali je bila navedena v ponudbi kot oseba, ki bo sodelovala pri izvedbi koncesije. Tožeča stranka je namreč v konkretnem primeru glede na ugovore tožene stranke lahko štela, da bo za razrešitev vprašanja pasivne stvarne legitimacije odločilna pogodba in sporazum in ne dokumentacija iz faze ponudbe v postopku podelitve koncesije. Če bi sodišče prve stopnje pravdni stranki opozorilo na uporabo določbe, ki je bila odločilna v zadevi, in bi se izkazalo, da so pogoji za prenos koncesijskega razmerja brez soglasja koncedenta iz tretjega odstavka 20. člena Odloka izpolnjeni, bi bila pasivna stvarna legitimacija tožene stranke v konkretnem primeru podana.

12. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo materialnega procesnega vodstva, je prekršilo določbo 285. člena ZPP, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Sodišče druge stopnje kljub pritožbenemu očitku kršitve ni odpravilo, s čimer je tudi samo zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar je revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje kot pravočasne šteti morebitne trditve in dokaze pravdnih strank v zvezi z uporabljeno pravno podlago, to je tretjim odstavkom 20. člena Odloka.

14. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prvi odstavek 122. člena OZ se glasi: „Vsaka stranka v dvostranski pogodbi lahko prenese, pogodbo nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka.“ Op. št. (2): 46. člen ZGJS se glasi: „Opravljanje koncesionirane gospodarske javne službe, lahko koncesionar prenese na drugo osebo samo, če je prenos predviden v koncesijski pogodbi in v predvidenem obsegu. V nasprotnem primeru je prenos možen samo z dovoljenjem koncedenta.“ Op. št. (3): Glej mag. Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 591.